Oba sva že blizu 40, skupaj 10 let. Problem: z možem se vedno težje pogovarjam, ker pri njemu vedno sledi razburjanje in povzdigovanje glasu. Naj bo to debata o politiki, zdravju…Samo, da imam drugačno mnenje…Drugače mu nimam kaj dosti za očitat, a kimati mu pa res ne mislim. Imam svoje možgane in svoje mišljenje in če me kdo z argumenti ne prepriča v nasprotno, ne popustim…

Podobno se obnaša tudi z mamo, meče ji telefon dol, kriči..sicer pa je njegova mati ista, posesivna in kolerična….ni čudno, da je tak, včasih se mi smili, ker je odraščal v takih razmerah.

Nikoli ne prizna, da je česa kriv, če se izkaže, da je nekaj zamočil, sledi njegovo kričanje name…Pravi kreši med nama so obupni, vpije, da je ves slinast…takoj hoče končati z razmerjem, da naj se izselim…(stanovanje je njegovo), otrok nimava, ker jih ne moreva imeti.

Vedno težje to prenašam. Pred leti je izgubil službo zaradi konflikta s šefom (seveda ne bo nikoli priznal, da je sam preveč burno odreagiral), potem se je šel sp, bankrot in zdaj je brez službe, samo s podporo..štekam, da je to zelo kruta situacija zanj, a vseeno bi se moral kontrolirati…

Kako naj ukrepam v takih koleričnih izpadih, da bo prenehal s tem vzorcem? Je to sploh možno? Že neštetokrat sem se skušala z njim pogovoriti o tem, a tega ne prizna, kriva sem jaz, vedno samo jaz, ko se pa tako obnašam, da ga spravljam iz tira… Že res, da ga tudi jaz kaj polomim, ampak to kričanje?!

Vsake toliko še sama ponorim, ker me to že popolnoma najeda, in sledi katastrofa…

To je že moj tretji partner v življenju, in ne vem, če imam še dovolj energije, da bi pričela zopet vse od začetka….

lp

Mimica,

v življenju je velikokrat težko in vedno se vprašamo, le za kaj je to dobro. Ko pa skorajda ni ničesar dobrega, vendno vse negativno. Nezmožnost imeti otrok, je velika psihična obremenitev. Če pa so poleg še problemi značaja, ki jih ne moremo spreminjati, potem je še toliko težje. Glede na problem, ki si ga opisala, bi moral tvoj mož skupaj s teboj poiskati pomoč pri kakšnem svetolvacu in strokovnjaku, pa ne mislim zakonskem, ampak zdravstvenem.

Mariskaj bi morala oba spremeniti, samo od vaju pa je odvisno, koliko imata volje, kajti v nedogled iti na tak način ne bo šlo.

primož

A imaš dovolj energije, da boš to in še več prenašala naprej?

S.

mimica, komaj 40 si stara, ne pusti se kretenu za nos vleči, sovražim tipe,ki se ne znajo pogovoriti, mogoče ti bo sami ali z drugim lepše, Koliko se jaz spoznam na življenje bo on z leti samo slabši, boljši – težko

Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da tvoj mož obnašanja ne bo spremenil sam od sebe. Problem pa je pri takšnem človeku, ker ga je težko prepričati, da takšno obnašanje zahteva strokovno pomoč, ker sam zase misli, da je popoln.
In tudi pri 40-ih se da začeti na novo.

ce nisem prevec radovedna zakaj ne moreta imeti otrok?Sprasujem ker je pri nas podoben problem,le da sem mlajsa,in ni tako hudo kolericenampak je ,zame se prevec,ne zdi se mi normalno ravno tako obnasanje,ima pa dobro sluzbo in je priden tam.

Mimica, brez otrok sta, torej nimaš kakšnih večjih obveznosti in zadržkov. Tudi jaz ti svetujem, da začneš trošiti energijo drugje in ne za prepire. Kot svetujejo ostali – z leti so taki ljudje še slabši in težavnejši. Ne pusti si izrabljati kratkega življenja.

lp

posnemi ga enkrat na skrivaj pa mu pokaži ko bo miren in če se takrat ne bo strinjal da ima problem, odpeketaj iz stanovanja in začni mirnejše življenje.