Živjo!
Imam kolega, ki je že sedem let zasvojen z drogami; heroinom, kokainom, pije pa tudi metadon, pa še kaj se najde…
že velikokrat sem mu poizkušala prikazati lepo življenje, brez drog; pozimi smo skupaj odšli bordat, pripovedujem mu o starih časih, kako je bilo lepo ko še ni bil na drogah…) večkrat ga obiščem v Ljubljanji, saj živi na ulici.
nič ne pomaga. vedno mi reče, sej bom šel v komuno, res bom šel. pa ga sam pogledam in se mi nasmeje, ker točno ve, da ne bo šel in da jaz enako mislim… v komunah je bil že velikokrat, vem, da se mora za ta korak odločiti sam, ampak bojim se, da bo prej umru, ker je že zelo suh.
vem, da mu to življenje ni všeč, da ga je sit… kaj naj naredim, da bo drugače?
naj ga obiskujem do smrti?
v stalnih stikih sem tudi z njegovo družino, ki mu je že velikokrat pomagala, a je vse padlo v vodo… podpirajo ga, a več kot to ne morejo.
hvala

Čudna, nam nedoumljiva so razmišljanja narkomanov.

Moja hči ima doma trisobno stanovanje, novo,samo oprema manjka, lahko bi dobila avto, zrihtala bi ji službo, za hrano ni treba skrbet, ker imamo doma kmetijo. Plačo bi imela samo za cunje in užitek. To bi bilo res užitkarstvo. Pa si je izbrala cesto, nima oblačil, hodi umazana, krade…….samo da dobi heroin in da se stisne k svojemu ljubiju, ki je na istem kot ona. Kadar jo vidim, to pa je zelo redko, vsakič je bolj propadena, bleda in suha. Čez leto dni, si sploh ne bo več podobna. Če se bo tako nadaljevalo, je kmalu celo spoznala ne bom več.

Kdo bi jih razumel?

Lep pozdrav!
Zasvojenost je »normalnim« ljudem zelo težko razumljiv pojem. Ljudje, ki se gibljejo okoli zasvojenega človeka bi naredili vse, da bi se le ta pozdravil. Velikokrat je na žalost tako da se vsi okoli zasvojenega trudijo in delajo načrte, med tem pa zasvojeni nadaljuje s svojo življenjsko držo in manipulira med posamezniki. Zelo pomembno je, da je zasvojeni tisti, ki pokaže zanimanje za spremembo z dejanji. Zasvojenemu človeku kazati stvari, ki nas interesirajo in osrečujejo je brezpredmetno saj ne dojemajo življenja na enak način kakor mi. Zasvojeni vidi pred sabo samo drogo, saj mu le ta daje smisel. Če bi videl te stvari o katerih mu vi pripovedujete in bi ga osrečevale in dajale smisel tako kot vam, se nebi drogiral. Zavedati se morate tudi dejstva, da se človek v odvisnosti od časa spreminja tako v duhovnem, filozofskem kakor tudi psihološkem smislu. Nekateri v teh pogledih rastejo drugi žal propadajo. Dejstvo pa je, da se spreminjajo. Sprejeti njihove spremembe lahko pomeni tudi enako misliti in enako čutiti. Človek, ki ga imate vi v mislih in ki ga pričakujete je človek s katerim ste prijateljevali že leta nazaj. Na žalost se je ta isti človek do danes dodobra spremenil in s prejšnjim človekom nima več skupnih lastnosti. Zato zahteva to tudi dejstvo, da tudi vi spremenite svoj odnos do njega. Pravite, da mu ta način življenja ni všeč. To je zmota! Če bi mu bilo zares hudo in bi trpel bi spremenil oziroma bi bil pripravljen za vedno spremeniti svoj način življenja. Če je bolečina zoba dovolj velika se ne bojimo več zobozdravnika, saj smo dosegli najvišji nivo bolečine, ki za nas ni več znosna. Če je bolečina življenja dovolj velika je sprememba lahko samo dobrodošla.
Ni pa mi jasno dejstvo, da ga njegova družina podpira. V čem ga podpira? V tem, da bi odšel na zdravljenje ali v njegovem pouličnem življenju s tem, da mu vsak mesec odmerijo žepnino? Največ kar lahko storite je, da mu omogočite pomoč, če jo bo hotel sprejeti. Prvi korak pa je na njemu in ne na Vas.

Pozdravljeni!
Najlepša hvala za odgovor… Vem, da je na njem odločitev, kaj bo naredil ali ne iz sebe. Samo v tisti želji in nemoči si človek želi da bi mu lahko pomagal.
Ja starši ga podpirajo, da bi šel na zdravljenje. Mami mu je že 3x “zrihtala” , da je šel v komuno, a je vedno odšel predčasno iz nje. Je bil tudi že v vaši komuni, a brez uspeha, ker je tako kot pravite drug človek, ki ga očitno droge privlačijo bolj kot življenje samo…
Hvala

lep pozdrav,
iz lastnih izkušenj vam lahko dam prav, da je seveda odločitev v človeku samem, vendar seveda veliko, veliko lahko naredijo tudi bližnji. odvisniku je čas prezpomenski pojem.od svojih petih let drogiranja se tako ne spomnem niti ene ga poletja, zime, pomladi….mesec je enak mesecu, kot da si popolnoma nedovzeten na dogajanje okrog sebe in tako ti bežijo leta. in ni res!!!ne, ni res, da si ne želiš stvari spremeniti, drogo sem videla kot svoj največji problem in sem jo v trenutkih sovražila iz dna duše, pa sem se je vseeno tako trdno oklepala, ker enostavno nisem znala videti, nisem bila zmožna razumeti, da obstaja kaj drugačnega. zgubila sem starše, fanta ki mi je leta stal ob strani sem prevarala s kokainom, policija mi je bila neprestano za petami in skoraj vsi sodniki še danes poznajo moje ime–zdelo semi je kot da je vse zafurano in da se bo moj life končal v takšni bedi.pomagala je prvič ( brez tega ne gre) odločitev da mi tega že preseda in da želim stran. nisem razmišljala o tem da moram nehat konzumirat, ampak sem enostavno želela stran in te svinjarije. to si želi vsak odvisnik, a želeti ni dovolj. pomagal mi je kolega( ta bivši fant), ki me je čisto prijazno vsakič ko sva se srečala soočal s časom, me vračal v realnost vsakič ko mi je zaledenela kri, ko se nisem spomnila kaj sem počela v zadnjih terh mesecih… in me je peljal metat frizbi in sva šla v kino. verjemi, tudi njemu se je zdelo, da s tem nič ne dosega in še sama sem imela obvčutek, da se gibljem vedno na istem mestu.ampak, mesec za mesecem, leto za letom in moji možgani so obrodili odločitev—-šla sem in zaživela, prišla nazaj polna življenja!enim pač ne uspe in nič ne moreš storiti, lahko pa škodiš človeku, če krivdo zvračaš na njego breme, v tem imaš že tko feeling da si vse zajebu. podpiraj ga v dobrih oločitvah, za slabe pač ne kaži zanimanja, tako bo vedel da se ima na koga zanesti, če se slučajno odloči…
srečno obema, lucija