Pozdravljeni,

glede na to, da so nam na seminarju svetovali KVT, sem se o izvalanju terapije malo pozanimala. Povprašala sem na Vrhnik, ki ni daleč stran od Ljubljane, vsekakor bližje kot Begunje. Terapijo ima dr. Irma Kuhar. Trenutno ima že eno skupino. Zato sem ji pisala in ji med drugim napisala tudi tole:

Pomislila sem, če bi morda organizirali eno skupino v popoldanskem času samo za bolnike z SKU in FM. V Slovenijo obstaja društvo za fibromialgijo (http://www.skufmslovenija.org/. tam lahko povprašam, koliko bi bilo interesentov. Najprej bi pa rada vedela, če je to izvedljivo in kdaj.Napisala sem tudi, da bi morala biti terapija na koncesijo.

Odgovora še nisem dobila. Morda iz vsega skupaj ne bo nič, pojma nimam. Če bi rekla, da terapijo plačamo, bi sigurno našli čas. Preden zdravnico pokličem,bi pa vseeno rada vedela, če je med bolniki z FM in SKU sploh kakšno zanimanje, da ne bom brcala v prazno in se nekaj menila, potem pa se bo izkazalo, da to sploh nikogar ne zanima.

Lep pozdrav Breda

Pozdravljeni,
očitno sem se zadeve lotila čisto narobe. Psihiatrinja ne odgovarja na pošto, na forumu pa ni nobenega zanimanja. Pa nič.

Breda

Živjo!

Zanimivo, ali ne, toliko pisanja o težavah, toliko resničnih problemov z FM pa tako velik odpor, da bi se lotili zdravljenja svoje psihe, ki je po mojih lastnih izkušnjah zelo močan dejavnik pri razvoju FM.

Sem bila na poti v razvoj FM, hude bolečine sem imela velikokrat na raznih delih telesa npr. kakšen dan sem komaj hodila ali nisem mogla uporabljati roke, včasih vrat ali polovica glave – bolelo čez vse mere.

Z razstrupljanjem telesa po eni strani in z zdravljenjem svoje psihe na drugi strani se mi je stanje bistveno izboljšalo. Hkrati s spremembo življenskega sloga in dieto. Bolečine so samo še občasne, kadar se močno pregrešim pri hrani ali ob velikem stresu.

O tem večkrat pišem na tem pa še kakšnem drugem forumu. In zanimivo, ko pridemo do zdravljenja psihe, nihče ne želi nič slišati o tej možnosti, da si pomaga iz zdravstvenih težav.

Očitno jim je še premalo hudo, da bi izkoristili vse možnosti.

Zato, Breda, ne odnehaj – vsaj zase uporabi to možnost. Meni je zelo pomagala. Bolj kot kognitivno vedenjska psihoterapija zna pomagati razvojno analitska psihoterapija – naši problemi izhajajo iz globin, ki jih KGV ne doseže.

lp

Citat: “O tem večkrat pišem na tem pa še kakšnem drugem forumu. In zanimivo, ko pridemo do zdravljenja psihe, nihče ne želi nič slišati o tej možnosti, da si pomaga iz zdravstvenih težav.”

Draga Naveličana,

seveda smo opazili, da veliko pišete o zdravljenju psihe, zakaj pa nihče ne ragira je pa povsem drugo vprašanje.

Veliko nas je začelo ravno z zdravljenjem psihe, ker so nas kar prehitro spredalčkali v to področje, tako da odpor do tega sploh ni tako nepričakovan.

Vedeti je treba, da psiha res lahko resno vpliva na naše počutje in na naše zdravje, ni pa pri vseh bolnikih psiha razlog za slabo počutje.

Osebno že vrsto let delam na sebi; od sprejemanja svoje bolezni, sprejemanja svoje preteklosti, odpuščanja sebi in drugim, meditacije, reikia, avtosugestije in tako naprej…dejansko, odkar pomnim zase sem se aktivno trudila z delom na sebi.

Poiskala sam tudi strokovno pomoč, imela neskončne razgovore z zdravnikom in sama s seboj, premišljevala, analizirala in bila odprta tudi za to možnost.

Po dolgih letih sem spoznala, da vsaj pri meni, razlog za moje bolečine ni v psihi. Verjetno nas je več takih na forumu, ki smo ozavestili dejstvo, da smo depresivni zato ker nas boli, ne pa obratno.

Kognitivna terapija je izredno dobra zadeva, ampak, vedeti je treba, da bo enemu pomagalo, drugemu pa ne, vsaj kar zadeva bolečine.

Tako da po mojem skromnem mnenju izjava:

“Očitno jim je še premalo hudo, da bi izkoristili vse možnosti.”

lahko zveni malo prehitra in enostranska.

Nihče od nas ne more vedeti kaj je kdo od nas vse naredil za svoje zdravlje, kaj smo vse poskusili i kakšne so naše izkušnje. Lepo je da tako iskreno želite pomagati, ampak, ni treba takoj pomisliti kako nikomur ni mar, ali kako nam še ni dovolj težko.

Prisrčni pozdravi,

Gordana

Vaše izkušnje potrjujejo dejstvo, ki ga poudarjamo v vseh prispevkih – da je namreč človek psihosomatska (duševno – telesna) c e l o t a, ki ne deluje parcialno, po delih, temveč celostno, zato je vsako parcialno obravnavanje enostransko in pomanjkljivo. To izhodiščno dejstvo pa ne velja za bolnike s FM nič bolj in nič manj kot drži tudi za druge bolezni in seveda za razumevanje človekovega zdravja nasploh.

Bolnike s fibromialgijo strokovnjaki delijo v tri skupine:
1. skupina:
– Depresija in anksioznost nista izraziti.
– Bolečine na pritisk niso zelo hude.
– Svojega stanja ne dojemajo kot katastrofo.
– Zmeren nadzor bolečine.
(Psihološki dejavniki so “nevtralni”.)

2. skupina:
– Močne bolečine na pritisk.
– Izrazito depresivni/anksiozni.
– Svoje stanje dojemajo kot katastrofo.
– Slabo obvladovanje bolečine.
(Psihološki dejavniki poslabšujejo simptome.)

3. skupina:
– Izrazito boleči na pritisk.
– So le malo depresivni/anksiozni.
– Svoje bolezni ne doživljajo kot katastrofo.
– Dobro obvladovanje bolečine.
(Psihološki dejavniki izboljšujejo simptome.)

Etiološko in patogenetsko nerazjasnjen zunajsklepni revmatični sindrom. Potek bolezni je odvisen od prepleta bioloških, psiholoških in socioloških dejavnikov. Pomembni biološki dejavniki so: spol, fizična kondicija, spanje, neurejeno delovanje nevroendokrinega in avtonomnega živčnega sistema, senzitizacija na bolečino.
S FM povezani sprožilni dejavniki: periferni bolečinski sindromi, okužbe (parvovirus, EBV, borelioza, vročica Q, redko okužbe zgornjih dihal), endokrinološke bolezni (hipotiroidizem), fizična poškodba (npr. avtomobilska nesreča), psihološki stres /distres, zdravila /cepiva, katastrofni dogodki.

(Vir: povzeto po predavanju spec. revmatologa za bolnike s FM/SKU, dne 28. 3. 2008)

Če vtipkate : fibromyalgija videos, je kar nekaj filmčkov o FM. Tam razni zdravniki razlagajo svoja odkritja in terapije. Zanimivo.
Nek zdravnik deli FM na 3, tipe: pred FM, FM in komplicirano FM.
Kot vzroke navaja med drugim tudi, da se 50% bolnikov lahko okuži pri operaciji, pa če še tako sterilno delajo.

Lep pozdav Breda

Ojla!

Nisem želela nikogar žaliti, zaupam in verjamem, da je vsak med nami naredil za svoje zdravje, kar je zmogel, vedel in znal. Vendar pa, če so težave z zdravjem še vedno velike, je naredil premalo ali pa ne pravih stvari.

Samo poudarjam, da je zdravljenje psihe dolgoročno lahko zelo učinkovito in da se je pri meni pokazalo zelo uspešno (pri zdravljenju izgorelosti in začetkih FM). Skupaj z drugimi ukrepi, seveda.

Moje mnenje je laično, nimam medicinskega znanja, opiram se le na svoje izkušnje, pa nekaj literature sem prebrala o svojih težavah.

Tudi pri meni je bila depresija samo posledica slabega telesnega in psihičnega stanja, ko sem dobesedno obležala, pet mesecev bolniške, ko sem bila sposobna komaj osnovnih opravil za preživetje. Tako je bila depresija bolj posledica kot vzrok, seveda pa se je prištela k ostalim težavam in sem bila potem še bolj na tleh.

Se strinjam z Veroniko, da vsaka bolezen izvira iz naše psihe. Vendar so za večino bolezni zdravniki našli možnosti, da jih zdravijo npr. imamo visok pritisk, pa redno jemljemo zdravila in malo pazimo pri hrani, pa je. Ni treba odkriti vzrokov, zakaj imamo visok pritisk (ki so lahko psihične narave), ni se treba poglabljati v svojo psiho (kar ni enostaven opravek).

Bolniki z FM pa imate to srečo ali smolo, da klasična medicina te bolezni ne zna učinkovito zdraviti, še prepozna jo precej težko, saj veste, kako to zgleda, romanje od specialista do specialista.

Ker ni enostavne poti za izboljšanje zdravja kot je npr. jemanje tablet ali operacija, je treba poiskati druge. In ena od dobrih, a napornih možnosti je zagotovo zdravljenje psihe. Vendar je tukaj npr. sproščanje in meditacija samo za pomoč.

Najpomembneje je predelati svojo zgodovino, zakopana čustva, ki smo jih doživljali kot otroci ali v dosedanjih odnosih, poiskati in spremeniti svoje “škodljive” življenjske vzorce (razvojno analitska psihoterapija). Pri meni ni bila glavna težava depresija, ampak moj način delovanja človeka kot celote, ki me je vodil v izgorelost. Sem šele na sredi dela, pa se kaže velika sprememba pri zdravju. Najbolj sem vesela tega, da mi ni treba jemati antidepresivov in da imam bistveno manj bolečin.

Razmišljam o vzrokih, zakaj se tako malo odločamo za zdravljenje psihe?

Slepa ulica je lahko terapevt, s katerim se ne ujameš, slabo dela ali enostavno ni pravi. Potem misliš, da to ni prava stvar.

To zdravljenje traja dolgo časa in vsi dobri terapevti preko zavarovanja so polno zasedeni. Kar pomeni veliko stroškov, ker moraš iskati samoplačniškega terapevta.

Zdravljenje psihe je v naši družbi stigmatizirano – samo “nori” ljudje se zdravijo s psihoterapijo – upam, da je tega vse manj, ker vedno več ljudi potrebuje tako zdravljenje.

Težko je samemu sebi priznati, da se moraš spremeniti, težko je sprejemati svoje napake – počutiš se manj vrednega, kot da si slab človek, samozavest najprej pade skoraj na ničlo.

Zdravljenje psihe je težko garanje, človek bi večkrat rajši kopal jarke na cesti, premagati je treba mnoge tesnobe.

Glede medicinskih raziskav, pa se mi kot laiku zdi, da zdravniki šele ugotavljajo simptome FM in jo poskušajo spraviti v predalčke, klasificirati, pot do konkretnih vzrokov ali celo preprečevanja in učinkovitega zdravljenja pa je še dolga.

Velika prednost je, če človek lahko sam skrbi za svoje zdravje in ne potrebuje medicine.

Vesela sem, da mi je uspelo in bi rada, da še kdo poskusi to pot.

Lp vsem in brez zamere!

Ne mislim, da vsaka bolezen izvira iz »psihe«, temveč da telesnega in duševnega delovanja preprosto ni mogoče ločevati, ju obravnavati izolirano, saj telo in duševnost delujeta kot enovita integriteta in vzajemno sovplivata drug na drugega. Vsako duševno stanje ali trenutni psihični proces se tako ali drugače odraža na telesu – in obratno – vsa telesna dogajanja se odražajo tudi v našem duševnem doživljanju. Ta interakcija se odvija na vseh področjih našega funkcioniranja. Človek torej ne deluje kot »telo« in »duša«, temveč kot psihofizična celota. Holistični pristop zajema celostno, interdisciplinarno obravnavo bolezni z različnih zornih kotov, torej tudi psihološko obravnavo.

Usmerjenost v iskanje pretežno duševnih vzrokov bolezni je lahko enako enostranska, kot je enostransko ignoriranje psiholoških dejavnikov. Izpostavljanje (poveličevanje) psihične komponente je «usoda« vseh bolezni v začetnih fazah raziskovanja, ki so povezane s številnimi neznankami. Takšna je bila usoda številnih bolezni, ki jih je znanost kasneje opredelila kot »prave telesne bolezni« (npr. multipla skleroza, ki je bila na začetku opredeljena kot »histerična paraliza«, kronična borelioza, ki je veljala za psihosomatsko obolenje ipd.). Menim, da sta bolezni SKU/FM to fazo v znanosti že prešli, kar dokazujejo številne raziskave oz. povzetki mednarodnih strokovnih konferenc od začetka v zgodnjih devetdesetih letih 20.st. pa do danes (glej tukaj:). V zdravstveni praksi pa je t. i. psihiatriziranje bolezni FM in SKU še vedno zelo prisotno.

Psihološki dejavniki lahko (so)vplivajo na bolezen v več smereh: na sam pojav bolezni, njen potek, razvoj in tudi izid. Na eni strani kot vzročni ali sprožilni (so)dejavniki bolezni, na drugi strani pa kot vzdrževalni dejavniki, ki bolezen »vzdržujejo«, pospešijo, utrjujejo, ojačujejo ali zmanjšujejo njene posledice – gre torej za vprašanje, kako se človek psihično o d z i v a na bolezen.

Pomemben psihološki dejavnik je posameznikova OSEBNOST – kot predispozicija – gre za “nagnjenost” osebe k določenim boleznim.
Bolniki, ki so »nagnjeni« h kronični utrujenosti, pogosto izkazujejo nekatere osebnostne lastnosti, kot so: perfekcionizem (težnja po popolnosti, biti na vseh področjih ne samo dober temveč najboljši, brezhiben … ), previsoke zahteve do samega sebe; visoka motivacija za dosežke; visoka stopnja (samo)kritičnosti; ergomanija (pretirano aktivno usmerjen življenjski stil), nagnjenost k dajanju prednosti drugim pred sabo; nevroticizem (nagnjenost k doživljanju negativnih čustev); visoko vrednotenje socialne zaželenosti (biti priljubljen, da bi me vsi imeli radi … ipd.). (Nekaj o osebnostnih tipih glej tudi tukaj: … ).
Seveda so poleg osebnosti pomembni tudi dejavniki okolja: stresni življenjski dogodki, kronično trajajoč distres oz. seštevanje »ministresov«, obremenjujoči socialni odnosi, dejavniki iz otroštva, privzgojeni vedenjski vzorci ipd.
Vzdrževalni psihološki dejavniki bolezni so lahko bolnikovi prevladujoči vzorci vedenja, njegova stališča in prepričanja, njegove prilagoditvene sposobnosti, stresni programi, ki vplivajo na vedenje človeka v stresnih razmerah ipd. Nekaj primerov »vzdrževalnega« vedenja: na primer pretirano osredotočanje na simptome, preveč ukvarjanja s telesno simptomatiko; izogibovalno vedenje – dajanje prednosti počitku pred aktivnim spopadanjem s simptomi – prepričanje, da je aktivnost lahko škodljiva; previsoka pričakovanja do sebe, stališče po popolnosti; katastrofična interpretacija situacije; frustracija zaradi zmanjšane učinkovitosti in posledična depresivnost, brezup …).

Dosedanje študije kažejo, da so psihične motnje (depresija, anksioznost), kot sestavni del bolezni SKU/FM, navadno pridružene kot posledica dolgotrajnosti bolezni, močne omejenosti funkcioniranja ter s tem socioekonomskih posledic, ne pa kot vzročni faktor bolezni. Problem lahko postane tudi izguba bolnikovega samospoštovanja, pomanjkljivo samozaupanje in znižana samozavest. Pogosto se bolezni pridružijo še finančne težave, partnerske težave, socialna izolacija ipd.
Pri obravnavi SKU/FM je potrebno najprej izključiti morebitne samostojne psihične motnje in po potrebi zdraviti pridružene psihične težave. Glavna razlika med depresivno boleznijo in SKU je v tem, da v primeru depresije fizična aktivnost izboljša počutje in zmanjša utrujenost in ostale težave, pri SKU pa fizična aktivnost, če presega meje trenutnih zmogljivosti, poslabša počutje, poveča utrujenost in sproži poslabšanje ostalih simptomov.

Psihoterapija – poenostavljeno – pomeni, da človek v pogovoru z drugim(i) (pogosto v skupini) spregovori o svojih težavah, prisluhne drugim, njihove težave in načine reševanja primerja s svojimi, vidi, da v težavah ni sam, dobiva spodbude od drugih, včasih tudi preprosto tolažbo ipd. Kognitivno vedenjska psihoterapija se osredotoča na dejavnike, ki »vzdržujejo« bolezen. Pomembna je pri obvladovanju stresa in prilagoditvi bolezenskemu stanju in omejitvam. Kognitivna terapija bolniku tudi omogoči graditi samospoštovanje, odpraviti negativne misli, kot so nizko vrednotenje samega sebe in omalovaževanje svojih življenjskih izkušenj, premagovanje pesimizma, selektivno usmerjanje pozornosti na negativne življenjske dogodke, vnaprejšnje pričakovanje neuspehov na vseh področjih ipd. Te negativne misli je potrebno najprej ozavestiti, nato pa razviti drugačne, prilagodljive in pozitivne načine razmišljanja. Vedenjska terapija skuša odpraviti vedenjske vzorce, ki na primer vzdržujejo ali utrjujejo bolezen; spremeniti ustaljene oblike neprilagojenega vedenja ali se naučiti obvladovalnih strategij za premagovanje stresnih situacij; odpraviti vzorce, ki so vzrok za morebitne slabe odnose z drugimi, razviti boljšo in učinkovitejšo komunikacijo …ipd.

Vendar pa je za uspešno psihoterapijo, kot tudi za druge življenjske aktivnosti, potrebna določena e n e r g i j a in v o l j a – ravno to, kar bolni (depresivni) osebi najbolj manjka.
Dvig energetskega potenciala včasih omogočijo šele antidepresivna zdravila, ki prispevajo tudi k zmanjšanju in odpravljanju drugih znakov depresivne motnje. Zdravila omilijo ali odpravijo znake depresije in tako olajšajo bolnikovo doživljanje in razpoloženje, kakor tudi telesne znake, s tem ko znova vzpostavijo biokemično r a v n o v e s j e v možganih. Depresivna motnja torej ni samo »stvar« človekove volje in hotenja, temveč ima biokemično osnovo v delovanju možganov. Antidepresivi, s tem ko urejajo biokemično neravnovesje, lahko koristjo tudi v protibolečinski terapiji, zmanjšujejo mišično napetost in odpravljajo spalne motnje. Veljajo za varna zdravila, nanje se ne “navadimo” in ne povzročajo odvisnosti, kot na primer različna pomirjevala. Pozitivni učinki zdravila se ne pojavijo takoj, zato je pri zdravljenju potrebna potrpežljivost (večina antidepresivnih zdravil začne učinkovati šele po dveh, treh tednih jemanja).

Depresivna motnja pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika (in njegove okolice) in ga včasih povsem ohromi. To velja še toliko bolj, če je pridružena kakšni drugi osnovni bolezni. Brez sramu si je treba priznati, če človek trpi za depresijo. Narobe je, če stiske zadržuje v sebi ali pa se sam “zdravi” z različnimi pomirjevali, hrano, sladkarijami, alkoholom ipd. To prinese trenutno olajšanje, depresivne motnje pa ne pozdravi, temveč jo samo še poglablja in človeka še bolj hromi.

Zdravljenje depresije zavisi od njene intenzivnosti, oblike, trajanja … Pri blažjih oblikah depresije morda zadostuje psihoterapevtsko zdravljenje, veliko gibanja, sončne svetlobe in spremembe življenjskega sloga. Pri vseh težjih, ponavljajočih se ali kroničnih oblikah pa je nujno tudi medikamentozno zdravljenje, najbolje pa kar v kombinaciji obojega – psihoterapije in medikamentnega zdravljenja. To velja ne glede na to, ali je depresija primarna ali sekundarna (posledična) motnja.

O posledicah nezdravljene depresije sem na forumu »Psihiatrija« prebrala zanimivo ugotovitev: (Cit) »Nedvomno več škode (kot antidepresivi) povzroči nezdravljena duševna motnja. Pri depresiji so dokazali, da brez zdravljenja v določenem predelu možganov povzroči propad živčnih celic, torej nepopravljivo škodo« (!) …

ZAKLJUČEK: Dokler človek obvladuje svoje zdravstvene težave sam, brez zdravil, je prav, da pri tem vztraja in naredi vse, kar je v njegovi moči – z lastno voljo, trudom, aktivnim življenjskim pristopom, močjo svojih misli … ipd. Nesmiselno pa bi bilo, da bi si zaradi morebitnih predsodkov po nepotrebnem povzročal dodatno trpljenje ali celo nepopravljivo zdravstveno škodo.

(delno povzeto po predavanjih za bolnike s SKU/FM, 28. 3. 08)

Pozdravljena Naveličana!
Danes sem ponovno prebirala nekatere “stare” teme in moram reči, da se zelo strinjam s tabo. Tudi sama imam izkušnje, da je delo na sebi težko, vendar se splača in obrodi sadove. Tudi jaz sem odkar sem zbolela in ugotovila, da ni pravega zdravila za bolezen poskusila marsikaj. Od začetka so bila izboljšanja res minimalna, ampak izplačalo se je “kopati” po sebi, iskati vzroke v sebi, prepoznavati vzorce obnašanja, ki mi škodujejo in jih spreminjati. Ko se enkrat spustiš na to področje, je kar dolgotrajen proces, samo odprt moraš biti za nove stvari in nova spoznanja. Pozna pa se na boljšem počutju in lažjem življenju.

Zdravo, Arovkarija,

prijetno je prebrati tvoje spodbudne vrstice, predvsem je dober občutek, da podobno kot jaz iščeš na vse strani, kako bi dosegla boljše zdravje in počutje in da so tudi tebi pomagale iste ali podobne stvari kot meni.

Včasih imam občutek, da sem precej osamljena na tej poti, čeprav vem, da je prava in da deluje.

Prija potrditev od zunaj in možnost pogovora o izkušnjah.

Res pomembno je spoznanje, kako lahko s svojim življenjskim slogom izboljšaš zdravje in počutje.

lp

Vsaka oseba je unikat,tako telesno, duševno in duhovno, kot kemično, nedopustna posploševanja nujno prinesejo to kar se dogaja. Kakšno zdravilo prinese trenutno olajšanje. Vsakemu pomaga nekaj drugega, kar enemu koristi, lahko drugemu škodi. Gotovo zdrava prehrana in zdrav način življenja koristita večini. Vsakdo si išče tisto, kar mu ustreza in pomaga, če se ne opazuje, potem zapade v vrtinec brezglavega poskušanja vsega, kar je medijsko, torej finančno, dobro podprto in je “in”, pa še čudi se, kako da se še drugi na tak “blagoslov” ne odzovejo množično.
Tisti, ki se trudimo opazovati lastne odzive, tako telesne kot netelesne,
in iščemo v tej smeri, nekaj zase koristnega le najdemo. Gotovo je KVT za marsikoga, ki to želi in zmore, koristna in je lahko tudi način preživljanja prostega časa. Na začetku se je dobro vključiti v kakšno organizirano, strokovno vodeno skupino. Tudi kakšna kvalitetna literatura ni odveč. Kasneje pa za, naprimer hojo po bližnjih vzpetinah, res ne potrebujemo cele množice istomislečih.
Tisti, ki se ravnate po lastnih občutjih, že veste, da je to dobra pot. LP