ko že misliš, da ti gre res bolje …
Lepo, da si se odzvala povabilu, ko so Te klicali. Veš, včasih si moramo sami sebi reči, tako ne gre dalje in iti malo v NARAVO, ki je prečudovita, le sprehodi se in naužiti se svežega zraka. Vesela sem, da si prišla k sebi. Imej se lepo in misli pozitivno. Tudi jaz sem bila od zunaj, kar lep dan je bil.
Lepo Te pozdravljam!
PRABABI
Vem, da hodiš s kužkom v naravo, nekje sem prečitala, ampak sem ga izspustila, ker vem, da bosta šla skupaj, kot vedno. Ne hodi v vročini, tudi jaz grem ko se shladi.
Nedelja je pri kraju. Jutri je nov dan, naj bo lep. Lepo spančkaj in lahko noč. Za vsak dan moramo biti hvaležni, ki ga preživimo.
Še ena misel:
Šele ko človek duhovno zraste, si lahko privošči največje bogastvo, skromnost. (R. Kerševan)
LP PRABABI
Špela, te popolnoma razumem.
Sama sem tudi dobila vabilo.
Ne vem če bi šla, mi pa prav pride, da me takrat ne bo tu.
Bi pa šla tako kot ti, če bi me nekdo posebej poklical in šel z mano skupaj.
Sama pri sebi sem ugotovila, da bolje ne bo nikoli. Vse je odvisno le od mene, kako se bom (sem se ) navadila živeti s to bolečino.
lp Ana
No, vidiš, saj bo bo, boljše. Kar vesela sem, da si se oglasila in povedala, da si bila v Križankah. Korajžna bodi, in pojdi med ljudi, doma boš takrat, ko boš morala biti.
Danes zjutraj je bilo zelo mrzlo, sedaj je pa že vroče. Veš, Špelca, jaz imam tudi Špelco, pravnukinjo, stara bo 10 let, zato Te najraje nazivam tako. Imej se lepo in lepo Te pozdravljam, do naslednjega tipkanja. Mogoče? nikdar se ne ve.
PRABABI
Prababi, sicer sem MALO starejša od tvoje pravnukinje, :-)))
ampak tudi mene so v srednji šoli klicali Špelca. Imaš prav, da bi morala več med ljudi, tako pa komuniciram v glavnem po internetu. Ampak veš, kako je to, ljudje so nehali klicati, jaz pa tudi ne kličem. Sploh s tistimi, s katerimi sem si bila včasih bliže, se zdaj ne morem družiti – eh, kaj, če so se umaknili od mene, ne bom jaz iskala poti do njih. Mogoče bom pa emigrirala, bi šla, kar nekam v Dalmacijo. 🙂
Lep pozdrav tudi tebi. Jaz bom zvečer šla še svečko prižgat, potem me pa čaka nekaj dela (za računalnikom, tako da lahko vmes tudi poklepetam, če boš zvečer še kaj napisala).
Sem že tukaj, no, jaz pa sem pravkar prišla iz pokopališča, že v tretje, imam čisto blizu,sem šla pogledat kako gorijo svečke, zvečer se lepše vidijo, ko je tema, sicer pa je razsvetljeno tam. Jutri bo 28. let kar je umrl moj tast, bil je dober, lepo smo se razumeli, ja, pa še ena obletnica bo, 19. bo 36 let, kar so mama umrli, moja tašča, bila je enkratna. Midva sva si zgradila svojo hišo, ampak čisto blizu.Pa še ni konec obletnic v tem mesecu, 22. bo 17 let, ko mi je umrl bratec, bil 2 leti mlajši od mene, srček ga je nesel, kar na hitro, po dveh operacijah, to imamo v rodu. Kaj bo ne vem in prav je tako. Vsak mesec je kakšna lepa in žalostna obletnica, pa ni kaj, to je del naše življenske poti.
Še kako me jezijo tele operacijske mize, da še poslušat ne morem, teh IZKORIŠČEVALCEV, ki kujejo dobičke na račun bolnikov.
A Ti bi pa kar nekam šla, joj, previdna bodi! Še kako Te razumem, da ne moreš iskati poti do ljudi, s katerimi ste si bili blizu, to je težko, občutim. K sreči je pri nas z domačimi vse v najlepšem redu.
Sedaj sem se pa preveč zaklepatala, veš pozno hodim spat. Draga Špelca, če boš res kam šla, želim Ti vse lepo, da bi našla ljudi, ki Ti bodo bolj blizu.
Resnično mi je težko za ljudi, ki so v takem položaju, kot Ti. Kam pa kužek??? Oprosti napakam. Imej se lepo in lahko noč, lepo TE pozdravljam. SREČNO!!!
PRABABI
Jaz sem tudi ravnokar prišla. Zvečer je res lepše, in tudi ni ljudi. Toliko obletnic – a se jih kdaj navadiš?
Meni je tudi grozno poslušati vse to glede teh operacijskih miz. Kako morejo?! Če bi vsaj POMISLILI na to, za kaj v resnici gre – ni mi jasno, ali sploh ne pomislijo ali jim je v resnici vseeno za to? Kako je lahko komu vseeno???
Selitev v Dalmacijo je zaenkrat le (nerealna???) želja … mogoče pa ni tako nerealna, kaj vem? Vem le, da mi je v tem okolju težko. In da so padci, potem ko misliš, da ti gre bolje, naporni. Kuža bi šel seveda z mano.
Lahko noč ti želim.
Špela živjo.
Tvoja pisma so res, kot bi jih vsaj po smislu pisala sama.
Mi trije (otroka in jaz) smo za povprečno okolico kot gobavci včasih. Približa se nam le tisti, ki je nadpovprečen, ali pa tisti ki mora.
Ne vem, ali sem že kdaj to napisala:
Moja zdravnica je imela v čakalnici napisano nekako takole:
0d 100, ki si jim pomagal se bo
50 ne vem kaj
25 ne vem kaj
12 ne vem kaj
5 ne vem kaj
1 ti bo ko boš potreboval pomagal.
Pa sem si takrat mislila, da so se zmotili za ene 25 %.
DANES PA VEM, DA JE % ČISTO PRAVILEN.
Enkra v eni krizi sem šla namreš sestevat število ljudi (cca), ki jim je mož dal več, kot se od povprečja pričakuje in seštela sem tiste, s katerimi imam po njegovi smrti sploh še stike in resnično je razmerje 100:1 in žal ne 100:25.
S pozdravčki, Ana
Živjo, Ana!
Saj ne vem, kaj naj rečem, ker to, kar si napisala, drži. Namesto “gobavci” jaz sicer rečem “vesoljci” – bitja pač, ki nismo “od tukaj” … Veš, kaj je najhuje? Ko se po eni strani res sam izoliraš in se nekako zavedaš, da si “sam kriv” za svojo osamljenost – ampak veš pa tudi, da ni vse samo v tebi in da so se v resnici umaknili (tudi) drugi. Ko bi v rad živel naprej, vzpostavil stik z ljudmi, a ne znaš več, ne veš, kako, niti nimaš energije. Namesto, da bi “prijateljem” pokazal žalost ali jezo, se delaš močnega in stresaš neke cinične pripombe, da ja ne bi videli, da ti je hudo … V resnici pa postajaš vedno bolj sam in osamljen … Ja, tudi to, da se na obletnico in domov pelješ s taksijem in zavrneš prevoz sošolke/sošolca, je izraz tega, da “nikogar ne potrebuješ”, ker si do zdaj zmogel sam, čeprav težko, a si preživel …
A veš kaj, potruditi se moramo vstati, zanje. Ker naši najdražji bi tako hoteli in tako hočejo. Je pa težko. In potem, ko ti gre nekaj časa bolje, je padec spet trd. Morda še bolj, ker si spet tam, kjer si že bil, in ker ne veš, ali imaš še toliko energije, da se znova pobereš. Ne vem, razmišljam o kakšni pomoči iz lekarne, a najraje domače. Da vsaj dobim več energije.
Špelca,
dober večer!
Dejala si, da si starejša, ampak, verjetno mlajša od moje vnukinje 32, ki je mamica moje Špelce.
Vidiš, še malo pa bo 1. junija konec, minil bo. Časa se ne da ustavit, gre dalje. No, saj je kar šlo, predvideno za danes naredila, pa še na obisku sem bila pri najinih starih prijateljih, poklicala je, naj pridem, odpeljala sem se kar precej daleč, ni mi žal, prav lepo smo poklepetali, včasih smo bili skupaj v službi. Malo je takih, predaleč so, se pa velikokrat slišimo.
Ja, malo je prijateljev, kot je dejala mama Ana. Usluge, ki so jim bile narejene, so pozabljene, ko ne moreš dajati več pomoči, si pozabljen tudi ti.
Ampak, tako je, velikokrat sem že prečitala, da tam ne išči pomoči, kjer si jo dajal, prišla bo čisto od drugot. Vzemimo to na znanje in za dobro in se ne obremenjujmo, ker nam bolj škodi kot koristi. Zato pogumno naprej.
“Moti se, kdor čaka svojo življenjsko priložnost. Priložnost je življenje zdaj. V vsakem, še tako majhnem koraku, je smisel življenja.” (R. Kerševan)
Špelca, končujem, imej se lepo, enako želim tudi mami Ani. Lahko noč in lepo spančkaj.
LP PRABABI
Prababi, lepo, da si šla na obisk in da si se imela lepo. Te kdo pelje ali greš kar sama? Imaš prav, sem mlajša od tvoje vnukinje. Jaz sem pa ta večer v redu – malo prehlajena sicer (se mi zdi, da bom spet zbolela), ampak sem bila s kužkom v šoli (na agilityju) in postala prav dobre volje. Lep večer!
Špelca,
a še ne spiš??? Jaz bom sedaj gledala še polnočni klub, kaj bodo povedali, če bo kaj zanimivo, če ne pa spat.
Ne ne, kar sama se odpeljem, sicer na avto cesto bolj malo hodim, včasih pa le. Vožnja je bila kar v redu, saj sem šla ob 10tih od doma, vrnila se pa pred gužvo, ob15. uri sem bila že doma. V Gameljnah sem bila, saj toliko daleč, pa tudi ni, kakih 50 tja in nazaj, pa je 100 km.
No no, se mi je zdelo, da si mlajša od moje vnukinje. Kar dobro počutje sem imela danes tudi jaz. Ampak mraz pa je, jaz se vedno dobro oblečena, ker se bojim prehlada. Zjutraj se dobro obleči, če je vroče opoldan, pa dol, proti večeru, pa zopet obleko nase, ni druge izbire, ne vem kdaj se bo ogrelo, ravno sedaj napoveduje vremensko napoved, da nam ne bo naklonjena.
Pazi se, da se ne boš res preveč prehladila. Pa še kužka pobožaj, ker ga jaz ne dosežem. Pa Bučko sem pogrešila, kje je???
Lep večer ti želim in tudi vikend. Lahko noč.
LP PRABABI