Odraščanje v nasilni družini očitno pusti sledi. V debate kako je to mogoče zdraviti se ne bi spuščala, ker edino mi kateri smo to živeli in živimo, dobro vemo ali je to mogoče zdraviti. Sama se borim že kar nekaj desetletij s tem, in starejša ko sem, bolj dojemam da od tega kar se ti je vpilo v kožo ne moreš zbežati in se od tega nikoli ne moreš popolnoma rešiti. Ker tudi, ko se malo pobereš in odmisliš nasilje, se najde en nasilen človek, ki ti poruši sistem. In potem se moraš pobrati, in ko se pobereš te spet nekdo uniči. Ker živimo v svetu v katerem je nasilje enostavno del življenja, kulture in ˝normalnega˝. Živimo v svetu v katerem smo od majhnega sprogramirani, da smo nasilni. In če nisi nasilen, potem je s teboj nekaj narobe. Če se ne jeziš za vsako neumnost, si čuden. Če se ne kregaš za vsako neumnost, spet nisi ok. In kar je najhuje, nikoli ne postaneš odporen na nasilje, ker enostavno nisi nasilnež. In tako kot nisi kradljivec, nisi goljuf, nisi lažnivec, nisi nasilnež. In ne glede na to kar se zgodi, se vedno v tebi sproži razum in miroljuben način reševanja vsakodnevnih stvari. Nikoli pa se ne sproži vzgib po nasilju, kreganju, vpitju. In ravno zaradi tega te vsi še bolj poskušajo spraviti iz tira. Ker ni normalno v današnjem času, da si miroljuben. Ni normalno, da ne pljuvaš čez druge, ni normalno da se ne kregaš kar naprej, ni normalno da si prijazen. To v času nasilja, goljufij in narcizma, v katerem živimo ne gre čez. In ravno zaradi tega je življenje toliko bolj mučno in naporno. Ker se namesto v dobre stvari in v dobra dela, moraš usmeriti v nenehno borbo za preživetje, zato da sploh obstaneš. Če ne, si ob službo ker tvoji nadrejeni znajo bolj manipulirati, znajo bolj lagati, znajo bolj obrniti sebi v prid. Ker tvoja sestra staršem bolj piha na dušo. Ker je tvoj brat po nekih nepisanih pravilih več vreden za mamo samo zato ker je moški, jaz pa sem ženska in ne glede na to kaj naredim za njo, bom vedno manj vredna. Ker takrat, ko spregovoriš na glas o nasilju, te napadejo vsi, z vseh strani, tudi tvoje sožrtve. In ker je tvoj šef nasilen vsak dan, to vsi vidijo in gledajo, ko pa to na glas poveš, te isti kateri so priče nasilnim dogodkom, naenkrat obrnejo na drugo stran. Njihove zgodbe so v sekundi drugačne. Koliko časa zapravim zato da se kar naprej opravičujem za nerealne obtožbe in zato ker je to enim ljudem način manipulacije in izogibanja lastnim odgovornostim in delu. Ogabno je vse skupaj postalo. Vsak ima čas in energijo da vidi kaj drugi delajo, da drugim za hrbtom sklepajo zarote, da kar naprej pljuvajo čez druge. Ogabno je vse skupaj postalo. In potem te vsake toliko kdo potisne nazaj v preteklost in v tebi obudi spomine na nasilje. In hočeš nočeš, padeš. Ker gre za nekaj kar ne moreš oprati s kože. Za nekaj kar se ti očitno toliko vrine da ti ni rešitve. In vsakič, ko doživim človeško nasilje in aroganco se vprašam kaj hudiča je potrebno in zakaj so ljudje agresivni. Kaj imaš od tega. Zakaj je nasilje v naši družbi postalo sestavni del vsakdanjika. In zakaj so ljudje postali brezčutni in so nasilje sprejeli kot nekaj povsem normalnega. Žalostna je ta družba v kateri živimo. Žalostno je to, da je vse tisto, kar nikoli ne bi smelo biti normalno in sprejemljivo, danes največ cenjeno.

Ne vem, če je vaša želja, da vam odgovorim, če niste pisali le iz notranje nuje po pisanju, po izražanju svoje bolečine, nemoči, občutka krivice. Razumem vas. Predstavljam si, kaj približno se dogaja v vas. Tudi jaz težko prenašam nasilje in tako kot vi, vem da je zelo pogost pojav. Trinajst let sem delala na področju nasilja. Srečala in podpirala sem kar precej žrtev nasilja. In ne glede na to, kar mislite, vam povem, kaj sem se naučila glede situacije, ki jo opisujete. Pomemben korak pri okrevanju je bil, da so se osebe z izkušnjo nasilja, s pomočjo (ne same) naučile zoperstaviti nasilju, krivici. Ne gre, da bi ves čas bežal, trpel krivice. Življenje pričakuje, da se zoperstavimo. Samo je pa res, da je to zelo težko narediti sam, če si bil žrtev nasilja. Pomembna je podpora, spodbuda. Ni ves svet tak in niso vsi odnosi taki, vas pa vedno znova povleče v podobne situacije. Ker imate znotraj sebe boleče ne izražene občutke, ki so del preteklosti, vplivajo pa na vašo sedanjost. Žal pozabiti in iti dalje ne pomaga. Potrebno je soočenje z notranjimi bolečimi občutki v varnem in sočutnem okolju.
Mateja Debeljak, Društvo VseDobro

Pozdravljeni gospa Debeljak,

Hvala za odgovor. V resnici sem pisala zgolj iz potrebe po pisanju. Žal sem se zaradi napačnih reakcij drugih na moja težka in zahtevna vprašanja, usmerila zgolj v pisanje brez pričakovanja kakršnegakoli odgovora ali nasveta (velikokrat tudi brez želje po drugem mnenju). Včasih mi pisanje pomaga, da najdem neko novo informacijo s katero si pomagam, se mi nekako odpre.
K takšni odločitvi je botrovalo obnašanje mojih sorodnikov, prijateljev in ljudi katerim sem jaz verjela in zaupala. Večina jih je reagirala ravno tako kot vi: na način, da človeku daste vedeti, da on sam ima neke nepredelane zadeve in zaradi tega se vedno znova znajde v isti situaciji. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da takšen komentar 90% ljudi kateri so v isti ali podobni situaciji kot jaz, razume kot prelaganje krivde nanj. V prevodu: aha, problem je v meni, če jaz ne bi to potem ne bi bilo tega ipd. Večinoma je prevod tega mišljenja takšen kot sem opisala. Ker v naši družbi je navada da se okrivlja, vse in povprek. To potrjujejo tudi komentarji vsepovsod. In v naši družbi je tudi navada da se okrivlja žrtev. Saj je ona sprovocirala, saj je ona nekaj narobe naredila, da je agresivnež odreagiral z agresijo ipd. In po navadi 90% ljudi pri nas zavzema takšno stališče! In smo spet tam. V začaranem krogu. In če zdaj iz tega nadaljujem naprej, potem me zanima kako se lahko nekdo upre in brani pred tem, če okolju ni primerno? Ne more se. Ne morete se vi braniti in upirati nečemu, če so vsi uperjeni proti vam. Ne gre to tako – tudi če hodite k najboljšemu terapevtu. To lahko povem iz lastnih izkušenj. Sem se upirala in borila, na koncu pa še bolj bila označena za čudno. Ne sprejeto. Ne normalno. Ker kaj hudiča se jaz upiram proti nekemu terorju, če je vsem drugim ta teror normalen in se nobeden ne upira???? Konkretno, sem delala v eni firmi kjer je šef na glas v pričo vseh nas govoril kako smo zabiti. Se nobeden ni zdrahnil. Jaz sem potem na glas povedala da to obnašanje ne gre. In kaj se je zgodilo – vsi so se obrnili proti meni ker nisem sodila v maso, nisem bila zabita kot drugi in so me izločali, enostavno nisem bila zaželena. Na koncu sem itak sama šla stran ker nisem želela živeti v takšnem okolju. Po dolgem času borb in upiranja, sem ugotovila, da drugega načina kot da zapustiš takšen strupen odnos ni. Ali odideš stran ali pa postaneš brezčuten do te mere, da te nasilno obnašanje ne prizadane tj. obnašaš se tako kot se množica. Druge opcije ni. Lahko se sam spremeniš kolikor hočeš, lahko se zoperstaviš, nasilnih ljudi ne moreš ustaviti, njihovo nasilno obnašanja do tebe ne moreš ustaviti, ravno tako se nasilnim ljudem ne moreš izogniti, ker jih je enostavno preveč. In ne glede na to kakšen si ti sam, vedno se bo pojavil en nasilnež v okolju kateri ne izbira žrtev.

Trenutno imam opravka z nasilno šefico. Kar naprej se je ženska drla in vpila, za vsako stvar se je kregala, iskala načine za konfilkt. Ko je bilo preveč sem potem še na koncu postavila ta problem pred vodilne in jih soočila z njenim obnašanjem. Kaj se je zgodilo? Ženska je postala prefinjeno nasilna. Ni se spremenila, da bi prenehala z nasiljem, vendar to zdaj dela bolj prefinjeno, prikrito, brez dokazov. Glasno nasilna pa je zdaj do drugih. Našla si je nove žrtve. Pred menoj je že bila nasilna in so se sodelavci pritoževali, pa se ni nič spremenilo – je še vedno tam kjer je in počne kar hoče. Ker nasilni ljudje so pač takšni, ker je okolje plodno in jim omogoča nasilje. In se lahko boriš kolikor hočeš in kakor hočeš, nasilnim ljudem se ne moreš izogniti ker jih je preveč in ker so nasilni če si ti zraven ali ne – torej ni problem samo v meni (ker sem odraščala v nasilnem okolju in nosim neke neprimerne genske zapise), da se name limajo nasilni ljudje, problem je tudi drugje. Zato so komentarji kakršnega ste tudi sami navedli, zame osebno neprimerni in škodljivi.
Zanimiva oddaja je bila pred kratkim v Polnočnem klubu. Ponuja velik spekter odgovorov s katerimi mogoče lažje razumemo ozadje nasilja.
https://www.rtvslo.si/polnocniklub/novica/426

In, če se zdaj navežem na posplošene floskule, da se nekdo do tebe obnaša neprimerno, ker ti imaš neka nepredelana čustva, sem po ogledu oddaje veliko bolj začela dojemati celovitost konkretno nasilja. In za zanimivost lahko rečem še to, da nobeden od strokovnjakov ni omenil, da so nasilni ljudje nasilni do nekoga, ker ta ima nepredelana čustva! In moj nasvet in priporočilo strokovnjakom je, da se nehajo posluževati neprimernih metod in floskul, ker to samo še bolj škodi pacientom. To, da nekomu poveš, da se mu neke situacije dogajajo samo zato, ker ima nepredelana čustva je psihični umor. in prinese le destrukcijo in nikakor ne napredek. O tem zakaj se nekim ljudem dogajajo enake situacije je hudičevo težko govoriti. In tudi brezsmiselno. Od nastanka človeštva do danes so ljudje manj ali več doživljali enako kot mi danes: enaka čustva so poznali in enake življenjske težave. Razlika je samo v tem, da so prej ljudje to sprejemali kot življenje in se niso s tem psihirali. Danes pa ljudje kar naprej nekaj analizirajo – tuhtajo, kot so omenili v oddaji. In ravno to tuhtanje kar naprej v prazno, prinaša zlo in psihične težave. Jaz osebno mislim, da je razvoj psihoanalize in psihoterapij prinesel zlo in bolezni. Prej so se obravnavali zares bolani ljudje – torej nasilneži in tisti kateri škodujejo družbi. Danes se vse ljudi obravnava kot paciente, ker se vsem vsiljuje psihoterapija za osebnostno rast in ne vem kaj, v resnici pa vse te terapije učinkujejo nasprotno – rezultat je nazadovanje in ne napredek. Od tod toliko nezadovoljstva in notranje agresije. Ljudje so z branjem priročnikov, poslušanje kvazi-strokovnjakov in različni TV-strokovnjakov, natuhtali kako zaslužijo bolj spoštovanja, ljubezni ipd. in več ne vem česa vse, se odtujili od resničnega sveta, zgubili vodilo. In na vsak dražljaj odgovarjajo z nezadovoljstvom in agresijo. In ne sprejemanjem. Ne sprejemanje resničnosti takšne kakršna je, tuhtanje – največje zlo danes.

Druga zanimivost je da v nekaterih državah, v katerih so ljudje le dojeli da z nasiljem ne prideš nikamor, se to tudi odraža v tem da ko pridejo prišleki kateri so nasilni, so ti nasilni prišleki še naprej nasilni. Torej tukaj igra vlogo več faktorjev. Pride nasilnež v mirno okolje katero ne nudi sprožilcev, in kljub temu ostane nasilen, ker ne more drugače, ne more biti miren in po navadi postane še bolj agresiven ker ga mirno okolje tako zelo moti. Pride popolnoma miren človek v nasilno okolje in ker ni nasilen se umakne – ker nima v sebi genov nasilja in ne zdrži v tem okolju katero od njega zahteva nekaj kar sam on ni.

In če lahko iz svoje osebne izkušnje lahko dodam, kar sem sama opazila pri sebi. Agresivne ljudi podžge, če ostaneš miren in ne reagiraš z agresijo. Jaz vidim pri tej svoji šefici da jo blazen moti da jaz nisem kar naprej živčna in jezna, in agresivna kot je ona. Samo pač tko je. Jaz ne čutim potrebe niti si želim zelo na glas pogovarjati, se jeziti za vsako stvar če to res ni upravičeno, ne želim biti napadalna, ker ni razloga za napad – saj nismo v vojni. Samo agresivni ljudje tega ne zastopijo – oni so v vojni ves čas. Ona sama mi je rekla, da se moraš ves čas boriti. Ja, se boriti za svoje cilje, samo ne z agresijo in napadanjem drugih. V tem je razlika med normalnimi in agresivnimi ljudmi. In ona je kar naoprej v nekem tuhtanju. Ni pa nikoli človek do te mere da druge vpraša zakaj so naredili kar so naredili ali pa zakaj tako in ne tako kot ona misli. Pa ne zmore. Rekla sem ji na čist primeren način, da naj me vpraša če ji kaj ne gre v glavo, da ni panike, ji bom vse razložila in povedala. Samo ona tega ne premore. Kar naprej tuhta, potem ko ima tega svojega tuhtanja v glavi preveč, eksplodira. In vsake toliko sovraži koga drugega, ker smo vsi proti njej in ji vsi hočemo škodovati. In proti temu se ne moreš boriti, ker je to večna borba. In večno borbo in bitko pa jaz ne želim bojevati, ker je to zguba energije in časa za prazen nič – na frustracije drugih. Tega jaz nočem. Jaz hočem živeti v miru, z normalnimi ljudmi kateri so zreli v glavi in se znajo pogovarjati brez nasilja in agresije in arogance!

Z leti se naučiš ravnati z nasilnimi ljudmi.
Pa vzemiva primer tvoje šefice. Ona vpije, neprimerno komunicira, ti jo greš zatožit nadrejenim – s tem si jo sicer “kaznovala”, nisi pa spremenila njenega odnosa. Jaz takom ljudem mirno povem, da se bodo z mano normalno pogovarjali, ali pa sploh ne – in potem mirno delam dalje, jjih ignoriram, dokler ni nivo komunikacije primeren. Tudi odreagiram na vsak povišan glas, nesramnost, tudi če je samo opazka – povem, da si tega ne dovolim in da naj nehajo. Če ne nehajo, se odstranim. Če je komu v interesu, da govori z mano, se bo držal mojih pravil, ki so razumna, čisto normalna, nič ni pretiranega, čudnega – ko take ljudi postaviš na realna tla, se ponavadi pomirijo.
Ti drugih ne moreš spreminjati, težko bo tudi spremenit svet, ki je dejansko zelo nasilen, Ampak lahko pa vplivaš na nasilje DO SEBE, ga ne toleriraš.