Že kar nekaj časa svoja čustva in misli tlačim tako, da se prenajedam. Na srečo ne spadam med ljudi, ki se zelo hitro redijo, sem pa na ta način v slabih treh letih “pridelala” dobrih 10kg, ki me zelo tiščijo, sploh pa, ker vidim, da tega nikakor noče biti konca! Od nekdaj sem imela to motnjo hranjenja, ampak nikoli v tako hudi obliki. Pravzaprav lahko rečem, da je prihajala v moje življenje samo občasno. Kar dve desetletji je praktično skoraj ni bilo! Pred tremi leti pa se je kar naenkrat vrnila v moje življenje in zdaj noče in noče oditi. Kar je pa najhujše, je pa to, da se točno zavedam, kako, kaj in zakaj, da pa se vkljub moji močni volji ne zmorem spravit ven, čeprav sem “znana” po svoji trmi in po tem, da vedno speljem do konca celo reči, ki se jih nihče drug ne bi niti lotil. Glede te nesrečne prehrane pa nikakor ne gre in ne gre! Včasih bi še sama sebe pojedla, kolikor se sovražim, ko to počnem! Prav na živce si grem, res. Vem, da je to problem, ki se ga ni kar tako lahko rešiti, vem pa tudi, da je prišel čas, ko bo enostavno moral ven iz mojega življenja. Preveč energije mi jemlje in predvsem preveč mojih misli. Res bedno življenje razmišljat samo o hrani in kilogramih, uh! Če je kateri uspelo najti kakšen dober trik, s katerim je prelisičila samo sebe in se je uspela rešiti ven iz tega začaranega kroga, ji bom res zelo hvaležna, če mi bo ta trik zaupala. Vsaka še tako neumna misel je namreč dobrodošla, samo da se spravim ven iz tega. Že v naprej hvala. 🙂

POZDRAVLJENA,

kolikor sem razbrala iz vašega pisanja, gre pri vas za resno,čeprav “občasno” motnjo hranjenja. Zato bi vam priporočila, da za resno spopadanje s tovrstno odvisnostjo prenehate z iskanjem “trikov”. Kajti če zares veste,kaj vas gloda, da se vam misli in vedenje vrti le okoli hrane, potem se bo treba spopasti s temi probldmi iz ozadja. Če ne bo rešitev (spet) samo začasna.

Če vam ne uspeva več sami, si bo treba poiskati pomoč,kar nikakor ni sramota, ampak samo priznanje, da gre za resen problem, ki rabi strokovno pomoč poleg vse vaše volje in želje po drugačnem življenju.

Vse dobro,

Najlepša hvala za vaš odgovor. Tudi sama sem že razmišljala o tem, da bi si mogoče poiskala pomoč, in vendar, vedno ko razmišljam o temu, hkrati pomislim tudi na to, da na koncu koncev se bom kljub pomoči morala s hrano spopadati še naprej sama, vedno in povsod. Torej: kako mi sploh lahko pomaga nekdo drug? …..

Kadar smo sami s svojimi mislimi, stiskami, dvomi, vprašanji, občutki obupa, težko vidimo izhod iz težav s katerimi se spopadamo. Ni enkratnega recepta na podlagi katerega bi rekli – naredito to in problem bo rešen.

Pomoč druge osebe je v tem, da ti nudi podporo, ko je v okolju v katerem živimo več ni ali je nikoli ni bilo. Terapevt, svetovalec ali kdo drug, pomaga pogledati prepričanja, misli, razjasniti dvome, nudi podporo, sočutje, kar je ogromno za človeka, ki tega drugače ne dobi ali sploh, če tega nikoli ni dobil – še posebej na način kot oseba to potrebuje.

Pomaga priti v stik s sabo, svojimi čustvi, jih ozavestiti, pomaga pogledati kaj se dogaja, kje so težave, skupaj iščeta načine kaj bi še lahko, kaj bi lahko drugače, kako. To ne pomeni, da greš naravnost v spremembe. Lahko pomeni le to, da najprej vadiš sam s sabo, kaj bi povedal nekomu, kako, pri sebi opazuješ svoje občutke, da se jih naučiš izraziti, si jih dovoliš izraziti, jih sprejmeš in že to je ogromno. Lahko pomaga, da prideš do tega, da si kot človek vredno bitje že zato, ker si se rodil in ne na podlagi tega, da ti nekdo pove, da si ok. Vsakemu pomaga nekaj drugega, za vsakega je delo na sebi drugačno, proces traja različno dolgo. Kar je najpomembnejše v procesu okrevanja, je to, da si lahko ti, kolikor dolgo to potrebuješ. V okviru svetovanja, terapije, se učiš biti nežen s sabo, kako poskrbeti zase, ne samo za druge – izstopiti iz okvirjev pričakovanj drugih in še veliko več. Seveda je ta pot za vsakega drugačna in tudi napredek na tej poti je za vsako osebo različen. Vendar sami težko vidimo drugačne možnosti, ker ostajamo znotraj svojih zidov. Druga oseba nam te zidove pomaga razmakniti in nam pomaga videti sonce za oblaki, pomaga nam, da izrazimo svoja čustva, potrebe in da prvič v življenju lahko pomislimo nase in na dejstvo, da bo še vse ok in da je ok že s tem, da lahko čutimo to kar se nam dogaja.

Seveda je prisoten strah pred odločitvijo ali naj grem ali ne -k neznani osebi in z njo delim svoje misli. Dejansko, kaj je najslabše kar bi lahko ugotovili? In kaj najboljše? Ali vsaj kaj vmes med tem kjer ste sedaj?

Ko si na tleh je težko videti, da je lahko drugače. Vendar takrat pomaga že to, da je nekje nekdo, ki je pripravljen prisluhniti. In to, je lahko šele začetek.

Lep pozdrav,

Tatjana

Hvala za vaš odgovor, Tatjana. Res prelepe besede, hvala. In vendar…ja, res je težko stopiti do neznanca in se odločiti spregovoriti. Še posebno pa, če veš, da si običajno nerazumljen. Sploh pa, če veš, da je ta oseba tam zato, ker je to njeno delo…. Po naravi sem ena velika klepetulja, ampak pogovarjati se pa….To je pa že malo težje. Priznam pa, da mi manjka prav to. Moja edina prijateljica je umrla pred tremi leti, socialna delavka pa, s katero sva pred dobrimi 19 leti prišli v stik po službeni poti in je potem z leti postala moja dobra kolegica, je ravno tako pred 3 leti zamenjala delovno mesto. Tako da zdaj praktično res nimam nobenega, s katerim bi se lahko res pogovarjala. Poznam ogromno ljudi, saj je tudi moja služba taka, da sem stalno v stiku z njimi, poleg tega pa mi tudi moja klepetavost veliko pomaga pri temu, tako da glede znanstev res ne bi mogla reči, da imam kake težave. Problem pa nastane, ko bi se morala nekomu bolj odpreti. Ko bi morala začeti govoriti o svojih mislih in idejah. Ponavadi me ljudje namreč bolj težko razumejo. Tako sem se naučila, da svoje misli, ideje, želje, dvome in skrbi raje zadržim zase. Mi je pa ta moja “drugačnost” pomagala vsaj pri temu, da sem se z leti naučila tudi prilagajanja, kar ni ravno v mojem karakterju in mi tudi ne uspeva vedno povsem, vendar za preživetje že, pa tudi to je nekaj, ja. Tako sem ugotovila, da se mi splača klepetati ne pa govoriti, če hočem, da sem sploh razumljena. In tako teče moje življenje dalje. Kolegov in znancev na pretek, prava prijateljica in hkrati sovražnica pa mi je samo hrana. In pa internet, kjer včasih s kom poklepetam na kakem forumu. Ne vem, če bi se sploh znala odpreti še komu. Je že toliko let, kar v glavnem ne govorim. …

Strokovnjaki opravljajo svoje delo res v skladu s svojim poklicem – vendar so lahko res dobra opora, postavijo realne temelje, ne pričakujejo in ne zahtevajo, da prenehamo z nekim vedenjem kot mogoče naši prijatelji, bližnji, družina, znanci,.. So pripravljeni poslušati, imajo odgovore, znanja, ki jih naši bližnji nimajo – ravno zaradi te čustvene distance, ki jo imajo od problemov, ki jih imamo mi, nas lažje vodijo, razumejo, prisluhnejo, ker ni njihov namen, da bi mi pri sebi spremenili kaj z danes na jutri. Dejansko lahko pol leta hodite tja in samo jokate, če nič drugega ne morete. In v tem je njihova prednost.

Konec koncev vsak od nas opravlja eno svoje delo za katerega je plačan. Strokovnjak je še vedno oseba, človek, ravno tako čuti kot mi in ima ravno tako svoje probleme. Ni brez njih in verjetno tudi ne pozna vseh odgovorov, rešitev, ker za vsakega velja nekaj drugega in ni enega recepta kaj in kako delati. Vendar imajo znanja, ki jih mi sami zase ne zmoremo uporabiti. veste tudi socialni delavec ne zmore sam sebi reševati svojih težav, ne glede na svoje znanje in izkušnje. Ima pa to prednost, da lažje poišče pomoč, ker ima več informacij kam se lahko obrne.

Upam, da boste zmogli narediti korak zase v tej smeri. Trenutna situacija je takšna kot je in največ kar se vam lahko v pogovoru z osebo, pri kateri poiščete pomoč zgodi, je to, da ostane vse isto kot je ali pa da se kaj spremeni za vas na boljše. V vsakem primeru v katero smer bo šlo, je odvisno od vas – vendar ob pomoči zunanje osebe so možnosti – kaj se še da bolj vidne.

Če boste želeli informacije o tem kam lahko greste-navedite kraj za katerega želite in vam bom napisala kaj je možno. Lahko pa mi za te podatke pišite tudi na mejl [email protected]

Vso srečo.

Tatjana

Pred 15 leti sem naenkrat hudo zbolela. Dobila sem neke čudne napade v glavo in kot posledica me tudi noge niso ubogale dobro. Komaj sem hodila. Imela sem tudi neke čudne napade v možganih. V glavnem, da ne bi preveč opisovala vseh mojih problemov: bilo je zelo hudo. V tistih 6 mesecih gorja sem se postarala za 15 let! Moj osebni zdravnik me je poslal na vse mogoče preiskave, nevrolog tudi. Rezultat pa je bil ta, da sem imela patološki EEG, tudi psihologinja je ugotovila, da je možno, da imam manjšo možgansko okvaro, CT je pa potem na srečo pokazal, da je vse ok. Moje življenje pa je bilo predvsem neznosno. Moj najmlajši otrok je bil takrat star leto in pol. Jaz pa nisem mogla ne živeti ne umreti. Res je bilo grozno. Ko sem dobila rezultat CT-ja, mi je nevrolog, ves “srečen” še enkrat zagotovil, da je to pri meni vse samo psihičnega izvora in da bo sigurno prej ko slej minilo. Njegova diagnoza me sploh ni motila, saj je diagnoza samo ime in nič drugega. Zato sem ga vprašala, kaj naj delam, dokler ta reč ne mine, glede na to, da že toliko časa nisem mogla normalno živeti. Pa mi je ves vesel predlagal, da bi me dal malo v Idrijo se spočit! Še dobro, da sem bila od vedno sposobna smejati se tudi neumnostim, ki se tičejo mene. Tako sem se mu zasmejala, ga pozdravila in mu rekla, da morda kdaj drugič. Ter šla. Vseeno pa sem se odločila, da stopim tudi do psihiatra. Prehudo je bilo, da bi lahko živela tako naprej, res. Obisk pri psihiatru pa je zgledal približno takole: povedala sem mu za vse težave, ki so me pestile, kako mi spodnaša glavo, kako mi kar naekrat, sredi pogovora, blokira možgane, kot da so mrtvi, kako me ne nisijo noge, kako nisem sposobna niti otrok peljati v vrtec zaradi tega in niti sama v trgovino, kako imam skoraj vsak dan vsaj enkrat na dan en tak napad itd itd. Ko sem končala, je že pisal recept in kmalu mi ga je ves nasmejan tudi podal. KO sem ga vprašala, kaj je to, mi je veselo odgovoril, da opaža, da se ne znam smejati in da mi bo to pomagalo, da se bom bolj smejala! Ne znam si predstavljati, kako bi reagiral, če bi vse te moje probleme opisovala z nasmehom na ustih. Verjetno bi kar takoj poklical rešilca za v Idrijo, res ne vem. Kako naj človek, ki ne more niti živeti niti umreti vso to reč opisuje z nasmehom na ustih!? Nisem mogla verjeti svojim očem in ušesom, res. Koliko ljudi pristane na psihiatričnem oddelku zaradi takih zdravnikov!? Samo obrnila sem in sem šla. Na srečo pa me je potem pot pravilno pripeljala do bioenergetičarke, ki me je popolnoma pozdravila v 4 mesecih. Od takrat je minilo skoraj 15 let in tiste težave se nikoli več niso vrnila. Ne vem, kje bi bila zdaj, če bi takrat poslušala tistega psihiatra. Prav mraz me strese, ko pomislim na to, res.
Obisk pri psihologu izpred dobrih 16 let pa je bil še bolj brezvezen. Hčerka je takrat imela slaba 4 leta in hodila sem k psihologinji zaradi nje. Moj sin je takrat imel nekje 2-3 mesece. Od zgodnje nosečnosti naprej sem imela vedno hujše težave z mojim zdaj bivšim možem. Do mene in hčerke se je obnašal kot hudič, edino takrat je bil ok, če sem spala z njim, drugače pa…Res je bilo grozno. Počutila sem se ponižana in užaljena. Nisem hotela spati z njim samo zato, da bi bil potem dober. In nisem vedela, kaj naj naredim. Že ko sem bila pri psihologinji s hčerko, sem začutila potrebo, da se ji potožim. Povedala sem ji, kako se obnaša do naju, kako je njemu pomembna samo spolnost in kako mene to odbija. Njen odgovor: “Če je tako dober, ko greste z njim. Zakaj mu potem ne daste?!” Ko sem potem vsa razočarana to povedala tisti moji prijateljici na socialni službi, ki je po poklicu psihologinja, kar ni mogla verjeti svojim ušesom. “To vam je rekla!?” je bil njen odgovor. In je samo zmajala z glavo.
Edini moji dve izkušnji z ljudmi, ki so plačani, da te poslušajo, so ti dve. Mogoče sta to tudi edina dva človeka, ki opravljata to službo, da delata to samo za denar in da so vsi drugi ok. In vendar me ravno spomin na ta dva dogodka odvrača od tega, da bi kamorkoli šla. In misel, da so tam, ker morajo biti. Ker je to njihova služba. In da le malokdo, ki opravlja svoj poklic, je tudi dejansko rojen za to. Vem, težka sem in zakomplicirana. Vendar hkrati tudi ponosna. Ravno zato ne prenesem, da sem samo predmet njihovega dela. In ne prenesem, da me nekdo, sploh če je plačan za to, ne posluša. Ampak RES posluša. Vi ste drugačni in hvala vam za to. Ampak, koliko je takih drugačnih? Razen mojega osebnega zdravnika in te moje kolegice na socialni, sem v svojem življenju spoznala res malo ljudi, ki delajo z in za ljudi, da delajo to res res res s srcem in dušo. Srečna sem, da sem jih spoznala. Ampak zdaj bi se morala podati spet v novo iskanje. In začeti govoriti in potem morda z razočaranjem ugotoviti, da spet samo zapravljam čas. Da sem spet naletela na ljudi, ki so tam samo zaradi plače. Mogoče tukaj na obali poznate koga, ki dela to delo res s srcem oziroma najprej s srcem šele nato za plačo? …..

Grozno je to kar ste doživljali s strani oseb, ki sebi rečejo strokovnjaki. Takšne osebe ne bi smele delati z ljudmi. Psihiatri res hitro napišejo antidepresive, se strinjam z vami. Tudi čas, ki ga namenijo človeku v stiski ne prispeva k rešitvi ničesar. Tistih 15 minut na mesec kolikor naročajo k sebi na pogovor, ne pomaga človeku, da bi lahko naredil naslednji korak. Glede na to, kakšne izkušnje ste imeli z njimi, vam verjamem, da vas je minilo, da bi še h komurkoli šli. Tudi meni bi se na vašem mestu zamerilo vse skupaj in zdelo zamalo, da nekdo tako govori z mano. Tudi psihologinja, ki vam je izrekla tiste besede okoli nekdanjega moža, si tega ne bi smela dovoliti. Šla je predaleč. Nič nenavadnega ni bilo, če ste se takrat počutili grozno. Vsakega človeka bi to šokiralo in razjezilo, zagotovo vem, da mene bi.
Po drugi strani pa imate nekaj dobrih izkušenj. Bioenergetičarka se je v vašem življenju pojavila ob pravem času. Super, da vam je njen način dela pomagal. Včasih na žalost tudi zdravniki več ne vedo kaj bi še poskusili, takrat ponavadi preidejo na psihično raven delovanja telesa. Vendar vam je uspelo takratne težave rešiti.
To pokaže, da se borite zase. Kljub slabim izkušnjam, ki ste jih imeli, niste obupali in ste iskali naprej in našli bioenergetičarko, ki vam je pomagala. Poleg tega imate v svojem življenju prijateljico, ki kot zgleda vam stoji ob strani. Tudi, če je samo ena, je ogromno, da imamo v stiski vsaj nekoga.
Na podlagi vaših slabih izkušenj s strokovnjaki ni nič nenavadnega, da imate takšen odpor poskusiti ponovno. Res vam nihče na svetu ne more dati zagotovila, da ob ponovnem poskusu ne boste naleteli na človeka, ki vas bo razočaral. Tega v življenju ne moremo preprečiti. Vendar največ kar lahko zase storite je to, da počnete to kar počnete že do sedaj. Vztrajate zase in iščete naprej. Tveganje vedno obstaja. V najslabšem primeru lahko odidete drugam. v najboljšem pa imate nov začetek.

Bom se posvetovala s sodelavkami, če imajo kakšno informacijo kdo bi bil primeren. Mogoče pa vam še kdo kaj napiše, ki ima izkušnje s pomočjo z obale.

Vse dobro,

Tatjana

Kar se tiče zdravnikov-strokovnjakov, nimam že apriori odpor do njih, problem je predvsem v tem, da niti ne vem, kako bi sploh pristopila do njih. Če bi namreč prišla s tistim mojim pravim jazom, ne bi sploh razumeli, kaj tam počnem. Tista prava jaz namreč je takale: zelo samozavestna in inteligentna ženska, polna energije in navdušenja in oh in sploh. Običajno ljudje zame mislijo nekako takole: blagor njej, saj je edina, ki nima nobenih problemov. Sploh pa če bi začela govoriti o prenajedanju. Saj sem suha!!!! Običajno nastopam točno tako. Ne prenesem namreč ljudi, ki se smilijo samim sebi, zato tudi sebe dobesedno sovražim tiste dneve, ko se mi kaj takega zgodi. Če bi hotela, da bi me kdo sploh vzel resno, bi morala stopit v stik z njim torej s tistimi mojimi trenutnimi jazi, ki pa sploh niso realni. In bi me imeli takoj za bolnika in bi se lotili pisati zeleni recept, ki pa ga absolutno nočem in niti ne potrebujem! Tista moja prijateljica je žal zamenjala delovno mesto, zato se nisva pogovarjali že vsaj eno dobro leto dni. Moj zdravnik pa, ki je zame kot mali bog….saj veste, da ne morem do njega samo na en dober klepet! Sta pa edina dva človeka v mojem življenju, ki me poznata že tako zelo dolgo, da jima lahko povem samo en sam stavek in me bosta popolnoma razumela. Sem čudaška, drugačna, težka po karakterju, večkrat se me težko razume, komplicirana….ampak onadva razumeta, ker me poznata. Kako naj pridem do nekoga novega? Kje naj sploh začnem? Živim že več kot 200 let! Naj začnem pri prvem in končam pri dvestotem!? Verjetno bi me zvilo že pri desetem, če ne prej. Razen tega, da bi zdravnik zraven zaspal, če bi sploh prenašal toliko poslušanja. Hja, spet sem malo prekomplicirano povedala vse skupaj, vem. Ampak drugače ne znam. Bom poskušala malo bolj preprosto, ok. 🙂 Moj zdravnik in tista moja kolegica sta me spoznavala 24 oziroma 20 let. Kako naj me spozna nek strokovnjak ob samo eni pol ure pogovora na mesec? Onadva sta me spoznavala počasi, dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. Ob klepetu, ob pogovoru, ob kaki moji krizici in solzi, ob smehu, ob žalosti, ob bolezni, ob zdravju…. Kako naj me nek strokovnjak zares spozna ob tisti mizi in samo nekem mojem prisilnem monologu? Brez nekih posebnih čustev do mene? Brez neke navezanosti? Brez neke simpatije? Človeka lahko zares spoznaš samo s tem, da se mu približaš, da mu daš razumeti, da je zate pomemben, da ti ni vseeno zanj, da je tu prav zate, da te razume, da…. Priti k nekomu na novo, pomeni, da sta dva tujca ob tisti mizi. Dva tujca, ki si morda še niti všeč nista. Kako lahko potem sploh začneš govoriti o sebi?! Uf, res je vse skupaj malo komplicirano, hja, vsaj zame.
Kar pa se tiče tistih mojih dveh “čudovitih” strokovnjakov: eden je na srečo že v penziji (mogoče je celo že pokojni, ne vem točno!), ta druga je pa še vedno ena najbolj priznanih otroških psihologinj tukaj naokoli. Iskreno upam, da je imela samo slab dan tistega dne, ko je meni tako “lepo” svetovala in da ni s kakšnim takim “fanj” nasvetom komu še škodila. Je pa bila prav grenka izkušnja, še posebno, ker je bila ženska. Ženska žensko naj bi razumela, sploh pa v današnjih časih, ko je toliko govora o psihičnem in spolnem nasilju med partnerji. Če bi bili vsi psihologi taki, bi bilo res hudo, ja.
Jeseni sem poskusila pristopiti k skupini za motnje hranjenja tukaj pri nas v Kopru pa se nekako nisem dobro počutila tam in sem zato prekinila. Vzrok pa ni bil niti v vodji niti v ostalih ljudeh v skupini, saj so bili vsi res ok, bil je predvsem samo čisto na meni in v meni. Nekako nisem začutila ta program kot moj. Nisem se našla v njem. Ni mi znal ali zmogel dati tisto, kar bi v bistvu potrebovala. Res pa je, da se običajno ne počutim dobro v skupinah, pa čeprav delam z ljudmi in je to v bistvu zame nekaj normalnega. In vendar….skupine niso zame, res ne.
Pa še nekaj: ne prenesem tistih strokovnjakov, ki ljudi, že samo če potrkajo na njihova vrata, že takoj tretirajo kot bolnike. Žal sem ugotovila, da je večina takšnih. H takim pa niti pod razno ne bi nikoli šla. Tako da je moj krog možnosti žal vse manjši in manjši….

Zivjo, Natasa
Rada bi ti napisala o svojih izkusnjah z “iskanjem pomoci”. Sama imam tezave ze od 13. leta – zdaj sem stara 33. Takrat sem dobila anoreksijo, po kaksnem letu se je hvalabogu koncala, vendar me motnje hranjenja bolj ali manj intenzivno spremljajo ze vsa leta. V najhujsih trenutkih sem iskala pomoc – na razlicnih koncih, pa sem bila vecinoma razocarana. Bila sem pri 5 psihiatrih, svetovali so mi jih moji bliznji z najboljsim namenom. Same slabe izkusnje imam z njimi – zal je narava njihovega dela taka, da se ne morejo posvetiti “pacientu”, ljudi obravnavajo z nekaksne pozicije tistega, ki ve, pa ne vedo – sploh ne razumejo. Jaz sem imela predvsem psihicne tezave – “nevitalna” prepricanja, ki so me dusila, obup nad sabo, zalost nad svojim zivljenjem …. Nisem bila dusevni bolnik s fiziolosko motnjo, izvor mojih tezav je bil v psihi. Ne vem, morda psihiatri s svojim nacinom komu lahko pomagajo, meni niso mogli. (Oziroma tudi oni so ljudje in se razlikujejo med sabo:) Nazadnje, ko sem bila do njih popolnoma skepticna, mi je kolegica (z motnjami hranjenja) povedala o svoji izkusnji z eno od njih … in sem poskusila se sama. Imela sem sreco, da je ta gospa imela obcutek za soljudi, ravno pravo prizemljenost in desetletja izkusenj z zdravljenjem motenj hranjenja in je bila v tistem trenutku prava zame.

Prav tako po priporocilu prijateljice sem pred kaksnimi osmimi leti poskusila s psihoterapijo – spet sem sla k tisti psihoterapevtki preverit, ali bi morda bilo to pravo zame – ce bi zacutila, da ni, bi mirno odsla. Tri leta sem hodila na tedenska srecanja z njo. Bila je prva oseba v mojem zivljenju, ki me je razumela in sprejela v vsakem mojem stanju, scasoma sem se lahko tako sprostila, da sem ji vse sem lahko povedala, ne da bi se bala, da jo bo kap ob mojih blodnjah in cudaskih stvareh, ob katerih so se drugi obrnili stran (predvsem moja mama in sestra, ki sta mi bili najblizji). Najin odnos ni bil hierarhičen: ona, normalna oseba, terapevt in jaz, pacientka, predmet obravnave, ampak je za tisto terapijo znacilno, da vsakega posameznika razume kot enakovrednega … in razume, da ima vsak posameznik svoje specificne tezave, ki mu grenijo zivljenje .. in da je to normalno. To mi je zelo pomagalo, nekako sem podozivela v teh srecanjih obcutek, kot da bi dobila mamo, ki je nikoli nisem imela, dobila sem o sebi obcutek, da sem v redu.

zelela sem povedati, da ne obupaj. Sama sem imela take tezave, da sem bila na trenutke tako zlomljena, da sem iskala pomoc. 90% poskusov ni bilo uspesnih, vendarle pa sem nasla 2 osebi, ki sta mi bili v mocno oporo in sta sprememili mojo pot – v pozitivno smer. Tako kot je bila v tistem trenutku zate prava bioenergetičarka, lahko zdaj najdeš nekoga, ki bo pravi zdaj. Na sreco se lahko orientiras po svoji sposobnosti presoje.

srecno

Maja, najlepša ti hvala za tole čudovito sporočilo, dalo mi je misliti. Predvsem sem pomislila na to, da sem v svojem življenju, tako kot ti, tudi jaz težko našla človeka, ki bi me razumel, da pa sem vseeno le našla dva, pravzaprav tri, če štejem še mojo pokojno prijateljico. In tako kot sem našla njih, tako lahko najdem še koga. Oni so se sicer s časom odmaknili iz mojega življenja, vsi z dobrim razlogom in ne nalašč, vendar, kot pravijo: ko se ti zaprejo neka vrata, je vedno zato, da se ti bodo nekje drugje odprla druga, še boljša. Ne smem pozabit na to, res ne. Sploh zdaj, ko zmeraj bolj čutim potrebo po pogovoru. Moj partner je zelo ljubeč in tudi kar klepetav človek, žal pa z njim kar se tiče tistega pravega pogovora nekako nisva na isti frekvenci. Sicer me skuša razumeti, to že, mu pa žal ne uspeva nevemkako dobro, tako sem potem raje tiho, kot da ustvarjam neke čudne monologe. Ti si imela tudi eno veliko srečo, res. Spoznala si osebo, ki te tretira točno tako, kot so mene te tri osebe. Tudi meni je najpomembnejše to, da me terapevt ne obravnava kot bolnico, ampak kot osebo enakovredno njemu. Je pa to zelo zelo zelo težko najti. Res upam, da bo kmalu tudi meni posijalo sonce na tem področju, ja. Še enkrat hvala, Maja, iz srca. 🙂