Ko uradna medicina odpove in nočemo več
Drage moje “sočutnice”,
včeraj mi je postalo dokončno jasno, da ne bom mama (čeprav se tej misli še ne morem prilagoditi). Stara sem 42 let in za menoj je pravkar 6. poskus OBMP (IVF postopek) – jutri še krvni test, a nedvomno nisem noseča. S pregledi, inseminacijami itd. sem pričela kmalu po 30. letu. Vmes sem imela še kakšnih deset zamrznjenčkov (po vseh teh letih, ne vem več natanko, koliko), pa nikoli niti enega pluska. Nepojasnjena neplodnost: partner ima res bolj počasne oziroma manj gibljive spermije, a vedno je prvi del postopka – do embiotransferja blastocist 5. dan po punkciji lepo uspel, le do vgnezditve nikoli ni prišlo.
Kakor številne med vami (nami), sem poskušala vse živo: pila krvomočnico, koprivin čaj, zdravo jedla, se gibala, dopolnjeva prehrano s Q10, jemala matični mleček, hodila pred postopki na masaže telesa in refleksne masaže stopal, se sprehajala, se csproščala s tai-čijemm v bolj obupani fazi pa preiskusila še “odpiranje čakr”, reiki in poiskala bioenergetika, razmišljala skrajno pozitivno in optimistično (no ja, vsaj trudila sem se), imela punkcijo na svoj rojstni dan in ET na polno luno, po nasvetih knjig poskušala s t.i. vizualizacijo … Izogibala se stresu, po nekaterih umetnih oploditvah sem se sprehajala in zmerno gibala, po drugih ležala, nastavljala sem se sončnim žarkom (tudi to je bil eden od nasvetov), pri nekaj postopkih hodila v službo, pri drugih bila tri tedne na bolniški.
Prva dva postopka sva imela v UKC Ljubljani, potem sva po nasvetu prijateljic poskusila v UKN Mariboru in čeprav nisem uspela in sem se vozila na drugi konec Slovenije, mi ni žal – ko enkrat spoznaš prijazno mariborsko osebje, tamkajšnjo urejenost oddelka, njihovo spoštovanje do pacientk in pacientov in pozornost na detajle, se ti dokončno upre, da bi imel še karšenkoli opravek z njihovimi ljubljanskimi kolegi – v ljubljanskem UKC se res pričneš počutiti kot žival na osemenitvi, kar jim po vseh teh letih še zmeraj zamerim.
Že po začetnih postopkih sva se s partnejrem odločila, da ne bova v nedogled hodila na umetne oploditve,ampak le na toliko postopkov, kot jih plača država. Ne zaradi tega, ker v to ne bi želela vlagati finančnih sredstev, temveč zaradi čustvenega vložka in žalosti, stiske, ki jih povzročijo neuspehi.
Sedaj sem torej na točki, ko je za mano zadnji poskus in moram reči, da mi je zelo zelo hudo. Sicer pa, drage sočutnice, vem, da me zelo dobro razumete. A kar ne morem se sprijazniti,da bi živela povsem brez upanja (kar mogoče ni dobri, včasih je treba sprejeti, da nam vse v življenju preprosto ni dano, pa če se zdi še tako krivično in boleče). Da bi se izgonila občutku nemoči, sem začela razmišljati še o tradicionalni kitajski medicini – tega področja še nisem preizkusila, s partnerjem pa razmišljava tudi o inseminaciji s spermo kakšnega drugega moškega … Zanima me, katera od vas ima tovrstne izkušnje – s prvim in z drugim. Je kateri med vami, veterankami v “poznih letih”, uspelo po neuspešnih IVF postopkih uspelo zanositi po naravni poti (pred let sva seveda korenito preizkusila vse naravne metode – merjenje bazalne temperature, ovulacijske teste, podlaganje blazin po spolnem odnosu itd. …)? S kakšnimi metodami? In, prosim, ne se zgražat – ima katera izkušnje s “home made” inseminacijo ter kje in kako dobiš oz. kupiš spermo – jasno mi je namreč, da do sperme po uradni poti ne bova prišla in se morava znajti po svoje. Prosim, ne moralizirajte, po vseh teh letih se zavedava možnih negativnih posledic slednjega …
Mi smo imeli to srečo, da sem jaz za težave vedela že daleč pred načrtovanjem družine. 11 let z celo nekaj več postopki obmp ni uspelo. Čeprav sem imela 33 let in še nekaj let časa sva začela sprejemat odločitev o končanju zdravljenja. Preveč razočaranj. Potem pa še danes ne vem točno kako, zakaj sem zanosila in donosila. Trenutno sem noseča drugič.
To sem napisala le v mogoče malo spodbude, da leta neuspeha ne pomenijo nujno konec. Včasih se kr zgodi. O kitajski medicini vem pa le toliko, da v tujini precej uporabljajo akopunkturo. Ne vem ali v Sloveniji obstaja kdo, ki se na to res spozna. Pazi na kar nekaj svetovalcev, ki so kr neki in s Kitajsko medicino nimajo nobene veze.
Če finance niso težava imaš v tujini več možnosti. Darovanje spolne celice (moške ali ženske), darovanje zarodka, nadomestno materinstvo in seveda posvojitev. Inseminacija je možna tudi z darovanim semenom.
Edino kar bi ti jaz svetovala je, da se izogibaš raznim ”home” nakupom sperme. Kot prvo ne poznaš zdravstvenega stanja osebe, tudi če jo poznaš je ne poznaš. Pri znanih osebah nastane še problem z očetovstvom. Nikoli ne moreš biti prepričana, da tisti (čeprav ga imate za prijatelja) ne spremeni pogleda, ko bo videl otroka in recimo zahteva dokaz očetovstva. To so lahko tako resne težave, da če se odločita za ta korak potem pridobite spremo preko priznanih klinik.