Ko umre otrok – članek; 7dni
HVALA!
In res je, ne pustijo nam žalovati za našimi otroci, ki so zelo zelo zgodaj odšli, češ, kaj jočeš za par celicami, pa saj ti ni hudo zaradi zarodka, ampak zaradi predstave kaj bi bilo če bi se naprej razvijal…. Meni je otrok otrok, pa četudi ga okolica poimenuje zarodek, fetus, plod, skupek celic in kaj vem kaj še vse. In da, jaz sem še v fazi, ko se mi umetni splavi zdijo nedoumljivi, a upam, da bom zmogla nekoč spet razumeti. In hudo mi je, ker ni šlo tako kot bi moralo iti.
In ponovno hvala za ta predragocen članek!
Draga zvezdica,
vem in razumem tvojo stisko ob ne-razumevanju okolice do tvoje bolečine.
Ja – znanost napreduje, že v prvihtednih nosečnosti lahko poslušamo utriš srčka, plod izmerimo itd… potem pa, ko otrok umre pa te tolažijo s tem, da itak še nič ni bilo. Ni res. Bil je tvoj otrok, bila je tvoja prihodnost, bil je del tebe, del vajine ljubezni itd.
In zato si je potrebno vzeti čas in si dovoliti – dopustiti žalosti in žalovanju pa naj bo to spontani splav, mrtvorojenost ali kasnejša smrt otroka.
Zato, draga zvezdica, kar pogumno, prisluhni sebi, svojemu srčku in počasi naprej.Korak za korakom in zagotvovo ti bo nasproti prisijal sonček. In takrat boš zmogla spet razumeti …
objem,
petra