Da se je odpovedal nečemu , ker je sprejel tvojega otroka iz prejšnje veze.Je to odpovedovanje? Naj povem da sem bila od vsega začetka z njim odkrita in sem mu jasno povedala da je moj otrok moja prva briga in če ga ni pripravljen sprejeti, da nima smisla da karkoli gradiva dalje. skupaj sva dobri dve leti, ves čas sem imela občutek da je to to, tisto pravo, potem pa mi v konfliktu spusti takšno ven. Zdi se mi kot da nikoli ni zares sprejel tega da imam otroka vendar ne z njim.

Preveč se obešati na nekaj, kar je izrečeno v konfliktu, ni preveč smiselno, še manj pa koristno za odnos. Temu se reče kuhanje zamere. Da je to rekel, je očitno nekako bil “izzvan” iz tvoje strani. Po drugi strani pa je tvoj občutek logična posledica izrečenih besed.
Vprašanje pa je, ali se on ob tebi čuti sprejetega, saj tudi besede, da je tvoj otrok na prvem mestu, daje partnerju slutiti, da zate kot oseba ni preveč pomemben oziroma da nanj še nisi pripravljena.
Hočem rečt, da tiste besede niso bile potrebne ali pa bi jih morala bolj pazljivo izrečt. Problem pa je, če si tudi čutila tako in kot rečeno nanj nisi bila pripravljena in si bolj kot njega, želela nekaj kar on ima, poseduje.

Napišite nekaj več o okoliščinah, ki so pripeljale do te izjave in dinamiki vajinega odnosa (tudi v povezavi z vašim otrokom).

To, kar je napisal Marko. Plus pravilna interpretacija takšnih na prvi pogled kar hudih besed. Verjetno si želi samo to, da bi kdaj nedvoumno opazila njegov trud, prilagajanje, potrpežljivost …
Saj je res, da se je treba v vsaki zvezi prilagajati in se verjetno tudi odpovedovati v takšnem ali drugačnem smislu. Je pa vedno lepo slišati od partnerja pohvalo, priznanje. Mogoče rabi samo to slišat.

Ne bi temu rekel odpovedovanje, je pa velika stvar, ogromna. Knjiznicarka je zadelo v terno: verjetno si želi samo to, da bi kdaj nedvoumno opazila njegov trud, prilagajanje, potrpežljivost. Otroka je verjetno sprejel, nikoli in nikdar pa to ne bo zares njegov otrok pa naj kdorkoli reče karkoli, ni isto.

Sprejeti drugega otroka je že za žensko težka naloga, kaj šele za moškega. Je veliko resnice v tem, da imaš vso odgovornost in nič pravic. Razumeti ga moraš. Se bosta morala konkretno pogovarjati o tem in se dobiti nekje na sredini.

Ne bi rekla, da je za žensko lažje sprejeti, če ima moški otroke od prej, kot moškemu. Sama celo obratno opažam v zadnjih letih. Ogromno parov poznam, kjer moški od prej nima otrok, partnerica pa 1 ali več, pa so ti moški lepo sprejeli otroke.
Medtem ko poznam veliko žensk (tudi sama spadam mednje), ki ne bi želele imeti partnerja, kateri ima otroke že od prej. Sploh, če ima majhne. Ženske bolj kompliciramo v tem pogledu, edino na glas pač ne razlagamo, ker kao ni družbeno sprejemljivo, če ženska pove, da ne želi skrbeti za tuje otroke. Tako med sabo pa si to povemo in niti ena samska, ki jo poznam, ne želi partnerja z otroci. Na srečo v naši generaciji še nima veliko moških otrok.