A se je še kateri to zgodilo?

Vse moje prijateljice so samske (razen ene) in hodijo okoli in ponoči žurajo (tudi tista, ki ima fanta, je še vedno prava žurerka). Jaz pa tako pogrešam kak klepet z njimi. Pa se me kar izogibajo. Pa nikakor ne govorim o hčerki, ampak rada poslušam o njihovih dogodivščinah, o fantih, zabavah… Ampak ponočevati pa res ne morem, pa tudi fizično ne zmorem, saj veste, da je ob malem otroku vedno premalo spanca, pa služba, mož ima tako trapast delavnik, da ga mnogo popoldnevov in večerov ni…babic nimam na razpolago…, zvečer ponavadi od utrujenosti kar dol padem.

Sem jih nekaj časa klicarila in vabila k sebi, pa na kak sprehod, za tiste, ki niso iz mojega kraja, sem bila jaz pripravljena pri k njim na obisk, pa nikoli niso imele časa, tako da sem počasi prenehala. Ampak vseeno jih pogrešam, saj smo bile nekoč res dobre prijateljice, vse smo si zaupale… Saj sem spoznala dve novi prijateljici – mamici, ki sta super, a vseeno pogrešam njih, ki me poznajo že od nekdaj…

Nazadnje sem jim celo predlagala, naj mi javijo, ko bodo šle žurat (ker se vedno najprej pri eni dobijo in kaj rečejo in kaj spijejo), pa bom še jaz za kako urico prišla, ko bodo šle one ven, bom šla pa jaz domov. Pa še kar čakam na ta klic. Pa res nisem dolgočasna ženska, večinoma me imajo ljudje radi v družbi, sem pozitivna, celo zabavna znam biti, in nisem postala neka zdolgočasena mama, ki jo zanimajo samo še otroci… Takole se včasih počutim res osamljeno.

Samo malo sem se potožila, upam, da ne zamerite.

Nisi edina.
Žal takšne prijateljice niso tiste ta prave,kakor smo prej mislili a ne

vem kako je to! jaz sem tudi imela tak občutek kot ti! one so žurale do onemoglosti jaz pa doma z hčerko! lani pa smo se spet nekako našle ko je ena izmed njih postala sama mamica! potem smo se odločile da bomo vsaka dva meseca oziroma za rojstne dneve začele hodit ven! tako smo tudi začele! pa je prav fajn! upam da se boste tudi ve našle in ohranle stik!

Jaz sem tudi taaaak žalostna. Iz Ljubljane sem se preselila v Maribor, tu se z novimi znankami z otroki ne znajdem preveč, stare prijateljice pa so ostale v Ljubljani in ni šans, da bi katera prišla k meni in k ta mali. V dveh letih sem eno prijateljico videla dvakrat, pa tudi če jaz pridem v Ljubljano nimajo nikoli časa. Počutim se že prav Robinzonsko osamljeno. Mož gre vsaj dva večera na teden s prijatelji na pivo, jaz pa večer za večerom s ta malo spat. Res je, da sem ful utrujena, samo ko tudi nimam s kom kam iti. Pa bi mi takooooooooo pasalo. Pa sploh ne govorim samo o ta mali. Včasih sem pa dosti hodila ven in sem se tudi boljše počutila, pa čeprav malo s podočnjaki. To kar se mi zdaj dogaja sploh ni dobro, ne zame ne za najino zvezo.

zAKAJ SE PA NE DOGOVORITE IN SE DOBITE? Samo jamrate..Če boste sedele doma za računalnikom ne boste nikogar spoznale…Torej, voziček v roke in v naravo…

za bumbarja:saj računalnik zna res malo zasvojiti.kar ne znamo nehat brat in pisat. no,katka jaz imam eno znanko,ki ima sicer že sina in ne žurira pozno v noč.ampak vedno se mi zdi,da jaz silim vanjo,kadar se oglasim, ker nikoli ne pokliče. če si iz okolice kranja,mi pod `zdolgočasena` pusti naslov pa se lahko srečujemo. moram še dvema ,ki sta se mi javili, odgovoriti.morda pa iz tega nastane nov krog prijateljic, nikoli ne veš!

se strinjam s petro b., pri meni je pa enako kot pri tebi, no ja saj tudi pogovor z drugimi mamicami je OK, ampak kdaj bi pa pasal tudi običajni “babji čvek”, ne pa samo otzroci, hrana, plenice….

upam, da bo za vse nas čimprej bolje in da se bomo kmalu čimveč načvekale

nočko vsem skupaj

Vidim, da nisem edina! Bolj kot od prijateljic sem jaz to doživela od sodelavcev. Prej smo bili res dober tim, imela sem jih celo za najboljše prijatelje. Doma sem že 10 mesecev, pa me v tem času nikoli ni nihče poklical, povabil v službo na kavo. Zmeraj sem se morala jaz siliti. Ko sem jim poslala kakšno slikco od moje tamale po mailu, ni bilo nanjo nobenega odgovora, kot da jo ne bi dobili. Sedaj sem se odločila, da se čisto odklopim od njih, vsaj do službe.
Imam pa eno idejo za vse, ki imamo podobne probleme. Kaj če bi npr. vsaka, ki si želi babjega čveka in sprehoda z malčkom povedala od kod je in bi se mogoče potem kje dobile? Jaz sem npr. iz okolice Celja in bi mi zelo prijal sprehod z družbo okoli Savinje!

Meni čveka sicer ne manjka, saj imam kar nekaj znank, tudi mamice sem spoznala na novo. Ampak pogrešam prijateljice, s katerimi smo bile dolga leta skupaj in poznamo našo preteklost, naše vzpone in padce, žalosti in težave, grehe in traparije, skupne dogodivščine…. Ko si recimo lahko rečeš – a se spomniš tistega tvojega tipčka izpred 10-ih let, ali pa – se spomniš tistega žura n. let nazaj, tisti je bil pa res nepozaben ipd.

O jazbečki kako mi je znana ta situacija okoli službe(nobene čestitke ob rojstvu sina, sem jih povabila domov niso prišle, sem hodila obiskovati jih v službo so komaj pozdravile )pol sem se pa ko je bil mali star 5 mes. odločila, da ne grem več v službo dokler ne bo treba.No in ker se vse lepo enkrat konča sem mogla avgusta it delat katastrofa ko prideš v kolektiv ki je včasih funkcijonirav normalno potem pa te noben ne pogleda.No in prišel je september jest sem postajala živčna razvalina in sem končno naredila nekaj dobrega zase.DALA SEM ODPOVED reakcija med sodelavkami -zakaj pa, a je kej narobe?Babe zmešane.
No jest sem pa iz Ljubljane, če boš kdaj kle tavala se oglasi.

Lp Žanka

Uf,
to je pa najbrž kar zoprno in verjetno se res počutiš osamljeno… Saj čvek z znankami je čisto Ok da dan mine, ampak včasih pa tako paše biti s tistimi, ki te poznajo do kosti…
Mogoče imate pa samo takšno obdobje. Dejstvo je, da so v tem trenutku vaši interesi različni, ko bodo pa one imele otročke oz. bodo noseče se boste pa najverjetneje spet zbližale. Jaz imam eno prijateljico, s katero se poznava že od prvega razreda OŠ in so bila v najnem življenju obdobje, ko sva skupaj tičali kot rit in srajca, pa potem spet malo manj, pa potem spet ogromno- odvisno tudi od tega, kako in kam naju je neslo življenje. Mogoče se spet najdete, mogoče pa ne in bodo na njihovo mesto prišle druge, s katerimi boš čez 20 let obujala spomine, ki jih boste skupaj ustvarile v tem času. Kdo ve kaj vse nas čaka na tem lepem svetu 🙂 ?

Gatke jaz sem tudi iz lj, če si za kavico napiši mail

Meni se to tudi dogaja, in vas kar tako za mnenje vprašam, ali je možno da so ljubosumne? Meni moja prijateljica vedno govori kakao sem premlada, da ona še ni pripravljena itd, ampak jo tudi noben ne sili v to.

Verjamem je zoprno. Sicer nisem v taki situaciji, ker so vse moje prijateljice kar dosti družinsko usmerjene – imajo vsaj resne veze in živijo s partnerji, otrok še nimajo. Ampak se jaz raje dobim s kakšno “na novo spoznano” mamico, sicer tudi “ta starih” ne zanemarjam ampak je vse bolj na hitro. Se mi zdi da je šel cajt naprej in da mi je prinesel nova poznanstva in izkušnje z namenom.
Katka, kaj pa če bi se ti in tvoje prijateljice dobile pri tebi – potem ko daš otročka spančkat in preden one odidejo na žur?

A je še kakšna iz okolice Radovljice?? Starost otrok skoraj 8, 5 in skoraj 1.POzdrav, mrož.

Če sodim po sebi, da rekla, da imajo te prijateljice nekakšen strah pred otroci. Morate priznati, da se ženska, ko postane mamica, spremeni. Okej, če imaš ti od prej izkušnje s tako malimi, ampak jaz jih nisem imela in so me novorojenčki plašili. Bala sem se, da mi ga bodo porinili v roke, da se bom morala ukvarjati z njim in podobno. Bedasto, saj vem. Ampak tako sem razmišljala podzavestno. Aja, pa vedno je prisoten strah, da se z mamico ne boš imel več kaj pogovarjati in se najbrž tudi res nimaš. Ne boš šel ženski, ki je rodila otroka, razlagat, s kom si spal prejšnji teden in kako ti je všeč tisti fant iz sosednje ulice. Ker zdaj živita v dveh popolnoma različnih svetovih.
To sem ti napisala, da ne bi mislila, da je s tabo kaj narobe. Skušala sem se pač vživeti v svojo vlogo, preden sem dobila otroke in napisati svoje videnje tega. Je popolnoma naraven proces.
Imam pa tudi dobro novico zate: Ko bo katera od njih postala mamica, se boste skoraj gotovo spet našle. Vsaj moje izkušnje so take.

In sama si napisala, da jih rada ‘poslušaš’. Za ohranjanje prijateljstva na prejšnji ravni pa to najbrž ni dovolj, ne?

Mogoče ste se pa ve v času nosečnosti al pa že prej (ko ste dobile fante, se poročile….) oddaljile od njih in so vam to zamerile.

Jaz sem imela eno tako “prijateljico”, ki je takoj ko je dobila fanta popolnoma pozabila name.
In zdej me kliče naj pridem pogledat njen zakladek.
Ok sej ji privoščim srečo in vse.

Ampak da bom vsakič skčila ko se ona po 5 letih spomni name… opa to pač ne.