Pozdravljeni,
rada bi opisal problem svoje mame, ki me teži in mi ne da miru že praktično vse moje življenje. Mama je poročena z mojim očetom od svojega 25 leta, on je do nje nasilen od vsega začetka zakona, večinoma psihično, kdaj pa tudi fizično in spolno, je tudi alkoholik. V teh grozljivih razmerah sva odraščala tudi midva z bratom. Mama se je med “prepiri” večkrat trudila oditi (ko sva bila manjša, brez naju z bratom), pa ji je oče to preprečil. Zdaj že 9 let ne živim več doma, grem proti 40im, sama sem mama 2 letniku in imam dobrega partnerja. Mama je zdaj stara 64 let in še vedno živi v “peklu”.
Sama imam zaradi tega psihične težave. Ko izvem od mame, kaj se med njima z očetom dogaja, me čisto “zvije”, vsa sem nervozna, žalostna, ponoči ne spim. Rada bi ji še vedno pomagala, da bi odšla od doma, pa nimam ravno finančnih možnosti, stanovanje imamo zelo majhno, otrok zaradi bolezni poleg veliko pozornosti potrebuje veliko tudi s finančnega vidika. Sicer ne vem, če bi tudi hotela oditi od doma in živeti k nam. Sama tudi nima nobenega dohodka in lastnine (ni bila nikoli v službi), tudi dela ne bi dobila, ker ni ravno zdrava in je že dosti stara, tako da z našim proračunom nam ne bi zneslo.
Situacija se mi zdi brezizhodna, ne vem, kako naj se čustveno pomirim s situacijo. Ves čas imam občutek krivde, da bi nekaj morala storiti in ji pomagati, strah me je, da ji bo oče kaj naredil in si bom potem zelo očitala. Če sem očetu kaj rekla, ni nič ne komentiral oz. je vse zanikal in potem, ko sem odšla, se je še bolj znesel nad mamo, tako da zdaj tudi tega ne upam več.
Partner tudi občuti mojo stisko, vse mu tudi povem, zakaj je tako, a čuti breme zaradi tega v naši družini in hoče, da nekaj spremenim. Jaz pa preprosto ne vem, kako ….

Spoštovana!

Vse, kar lahko storite za mamo je, da ji pomagate urediti namestitev v Varni hiši, če bo seveda želela. V tem primeru, torej če ne bo več z možem, lahko zaprosi za denarno socialno pomoč, tako da bo imela vsaj minimalen dohodek. Poleg tega pa bi poleg tožbe za razvezo, lahko vložila še tožbo za preživljanje, če jo je v času zakonske zveze mož preživljal. Vse to bi urejala s pomočjo svetovalke v Varni hiši in s pomočjo brezplačne pravne pomoči. Je pa to velik korak, zato se mama zanj verjetno težko odloči. A če bo dobila ustrezne informacije in uvidela, da bo lahko preživela tudi brez moža, se bo morda odločila in če bo imela oporo pri svojih otrocih.

Predlagam, da se obrnete na Društvo za nenasilno komunikacijo, ki nudi tako svetovanje kot Varno hiše in se z njimi pogovorite o možnostih za vašo mamo: http://www.drustvo-dnk.si/. Nato prenesite vse informacije vaši mami, ji zagotovite, da ji boste stali ob strani, če se bo le odločila za to, da naredi konec nasilju. Povejte pa svoji mami, da ne morete več poslušati kaj preživlja, da imate zaradi tega že psihične težave…

Potem pa je na vaši mami, kaj bo storila. Možnost ima, da nekaj ukrene. A če bo vztrajala v nasilju, boste vedeli, da ste storili vse, kar je v vaši moči.

Na Društvu vam bodo lahko svetovali, da prijavite nasilje očeta nad mamo na Policijo. A ob tem je potrebno narediti varnostni načrt za vašo mamo, o čemer se boste pogovorili z njimi.

Vedite pa, da nikoli ni prepozno, da se ženska odloči narediti konec nasilju. Nekatere to storijo pri svojih 60-ih ali 70-ih letih. Vsak dan, ki ga preživiš v miru je dragocen.

Vem, da ni lahko v vaši koži, zato vam želim veliko poguma!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Pozdravljena quercus,

naj še sama dodam skromno mnenje, ki vam morda lahko kako pomaga.

Osebne izkušnje in izkušnje mnogih s katerimi sem bila v takšnem ali drugačnem stiku so pokazale, da vedno lahko ponudimo roko v pomoč in razložimo, kako lahko pomagamo in kako si oseba lahko sama pomaga. Vendar je na koncu oseba, ki je v stiski tista, ki naredi odločilni korak – pomoč in podporo sprejme in se odloči za spremembo ali pa ostaja v starem začaranem krogu. Skozi delo z ljudmi sem pri slednji odločitvi (da ostaja v začaranem krogu) spoznala, da je največ kar lahko tej osebi damo, da delamo na sebi, v smislu, da se potolažimo in sprejmemo situacijo takšno kot je. Sami smo pomoč ponudili, naredili maksimalno vse kar smo lahko. Vendar osebe rešiti ne moremo, če tega na nek način ne želi tudi sama. Seveda je izjemno težko, če gre za situacijo, kot jo opisujete v povezavi z vašo mamo. Mislim, da največ kar lahko naredite je, da sprejmete situacijo. Vam bo lažje in manj se boste borila z občutki krivde, kajti nikogar ne moremo rešiti, če tega ne želi sam….Lahko ponudimo roko, stojimo ob strani in smo tam, vemo da smo naredili maksimalno….A rešiti osebe ne moremo, niti ni to naša odgovornost…Kajti, če na vsak način želimo rešiti nekoga prevzamemo na sebe njegovo breme in posledično čutimo strah, krivdo, morda jezo, žalost….Resnično vam želim veliko notranje moči in poguma, situacija ni enostavna….a vedite, da rešitev vedno obstaja, če je le oseba pripravljena stopiti in sprejeti ponujeno roko…

Tempelj Svetlobe