Ni mi nepoznana bolečina ob izgubi otroka, pa vendar,na nek način je.

Čeprav sem imela do sedaj dva splava (oba v zelo zgodnji nosečnosti), sem imela tudi dva poroda (in dve hčerki). Nekako poskušam ne misliti na nedokončani nosečnosti, raje se zato posvečam škratoma, ki se stiskata k meni.

Hotela sem reči samo to, da vedno znova, ko se spominjam svojih bolečin in ko berem vaše, da se hkrati zavedam, kako srečna sem lahko, da imam hčerki.

In sem srečna. In še bolj uživam v njuni družbi, v družbi naše družine. Tako to, kar imam, dobiva novo vrednost, ki je iz dneva v dan večja, globja.

Želim vam vsem, da bi občutili isto.

Tudi jaz vsem želim, da bi lahko nekoč stisnili k sebi svoja sončeca, da bi jih lahko odpeljali domov…