Imam problem, katerega ne vem več kako razrešiti.
S partnerjem, ki je moj prijatelj, mož, zaveznik, se zelo dobro razumeva. Konflikotv med nama ni, vsaj ne v mislu izbruhov, špikanja, igric, nesramnostih, nikoli. Če se ne strinjava, si to pač poveva in to je vse. Nimava tihih minut, kaj šele ur. Sva zelo spoštljiva eden do drugega, saj se zavedava, da dejstvo, da sva par, ne pomeni, da imava pravico se znašati eden na drugega.
Dogaja se pa, da se ciklično umakneva vsak v svoje misli, dogajanja in takrat sva manj pozorna eden do drugega. Ampak se vseeno pogovarjava, objameva, božava. Kje je problem?
Jaz ga doživljam. Zelo močno namreč občutim ta umik. Pa imava oba to potrebo, vendar on mojega umika oz. zmanjašnje vlaganja energijo “vanj”, ne doživlja kot kaj posebnega. Pravi, da je njemu čisto normalno, saj imava pa večino časa zelo intenzivno občutenje eden drugega.
Problem imam samo jaz.
Ko opazim to razliko, ta umik, oz. pač neukvarjanje z mano, nepozornost kot prej, me zgrabi panika. Postane me strah, da to pomeni, da se me je naveličal. In to se ponavlja vedno znova. Povedala sem mu o tem. Razume me in me pomiri, da do mene čuti enako, tudi če ima pozornost drugje. Racionalno to tudi razumem, čustveno pa ne dohajam. In gre mi na jok. Strah me je, postanem čudna. Zaprem se vase.
Kako si lahko pomagam?

To se je dogaljao tudi meni pri zadnjem partnerju. Neka nesamozavest se prikrade vate, sploh ne znam razložit, jaz sem bila kar jezna sama nase, ko se mi je to dogajalo. Jaz mislim da gre kar malo za odvisnost od partnerja – od njegove pozornosti, dotikov in ljubezni (ni teško biti odvisen od tega a ne? 🙂 in malo za nesamozavest. Po mojem mišljenju.
Mogoče bi večkrat morala iti po svoje, tako da ne tičita ves čas skupaj. Midva sva bila preveč narazen in potem nekaj časa stalno skupaj, nato spet dolgo časa narazen in nato skupaj……. Živela sva v zelo oddaljenih krajih. Jaz mislim da se je pri meni ti pojavljalo ravno zaradi straha pred tem da sem vedela da nekaj časa zopet ne bova skupaj in sem želela vso pozornost. Težko je razložiti.

ella

bi rekla, da se nam to vsem dogaja, enim bolj, drugim manj silovito. ampak vseeno mislim, da razloga za paniko ni. moški so pač takšni, da gredo vsake toliko časa v svoj “brlog” in jih nima smisla bezat ven, ker bodo prej kot slej prišli sami. si negotova vase? ja pol je to sploh težko razumet…

kar pogumo, vse je ok!

Če hočemo dat kaj od sebe, v tem primeru za partnerstvo, moramo to najprej imeti. Mir, ki ga izžarevamo, lahko najdemo le v svojih globinah. Tudi po ljubezen gremo globoko vase, saj je v nas samih izvir vsega lepega. Kar obdržita to edino zdravo navado umika vase! Saj je kot vdih, obrat navzven pa kot izdih. Oboje rabimo!
Preveč parov poznam, ki ne upošteva nujnosti umika vase. Ne prisluhnejo vsak sebi, ampak nekim neživljenjskim normam neke imaginarne družbe, ki celo statistično povprečje kuje v nebo kot cilj razvoja. Logično, da se pojavijo težave, že zato, ker ti pari ne živijo sebe, za povrhu pa so kar naprej v fazi izdiha. Niti majčkeno zasebnosti, da ima človek čas pomenit se sam s seboj? Ne, hvala! Šele ko znamo biti s seboj, znamo biti tudi s kom drugim.

Po moje bi zadevo rešil otrok ( po moje ga še nimata), saj bi se pozornosti pravilneje razporedile, otrok bi tako postal center pozornosti obeh, kar bi vaju dodatno združilo . Otrok ustvari novo dinamiko odnosov, za umike vase skoraj ni več časa in možnosti.

Vse je v redu, dober odnos imaš in takšnih ni veliko.
Zdiš se mi zelo razumna oseba, zato se mi zdi, da bi ti najbolj pomagala razumska razlaga. V spominu malo pobrskaj po svoji družini, kakšen je bil odnos med staršema. Je bil eden pogosto fizično ali čustveno odsoten in je drugi ob tem doživljal stisko, zavženost? Če misliš, da je v tem nekaj resnice, potem to niso tvoji strahovi, jih samo nosiš dalje in si poskušaj sama sebi na ljubeč način to dopovedati. Lahko pa, da si tudi ti bila v otroštvu pogosto sama, osamljena… ne vem, težko je ugibati. Skratka, odgovor je nekje v tebi oz. v tvojih bližnjih. Zakaj te stiska ob samoti?
Če je tvoj problem zelo moteč, se splača potruditi za kvalitetnejše bivanje. Ni pa na tem svetu nič idealnega in vsak nosi s seboj trnje, takšno ali drugačno.
Če si verna, obstaja tudi ta pot osvobajanja strahov.
Lep pozdrav!

Odlično napisano! Se povsem strinjam.

Si zelo težko predstavljaš življenje brez njega?Biti neljubljena od nekoga-njega?Po zakonu narave nekdo na koncu ostane sam, ali ker ga partner zapusti(se loči) ali ker umre, redkokateri par umre istočasno, se pravi da še tako prijetno zvezo dveh “nekdo” nekoč razdre.Se tega bojiš?

Brez umikov od moža si ne predstavljam življenja v dvoje. Oba si to privoščiva in sva do tega razumevajoča. Skupni trenutki so nato slajši.Da ne boš mislila da sva sveže poročena-otroka sta na polnoletna.

Opazuje se, raziskuj se, kakšen odgovor zagotovo pride.

Srečno.

Zdravo,
odgovora tutjs in nives sta se me še najbolj dotaknila. Se imam priložnost vsak mesec ubadat s tem, kaj se v meni dogaja, od kod to trpljenje izhaja. Seveda sem že odkrila, da je bil moj oče zelo odsoten človek, vendar moja mama ni trpela ob tem, mislim celo, da ji je pasalo, da je imela mir pred njim.

Vzorec trpljenja ob umiku imam jaz. Opazila sem v zadnjem mesecu nekaj, česar nisem pričakovala. Mož je bil zelo zaposlen. Poleg tega ga je nekaj žrlo in je bil odsoten tudi čustveno. Ko se je pa vrnil v najin svet, se pa jaz nisem čutila pripravljene, da se spet omehčam in odprem. Zgradila sem si ščit, da me ne bi več tako bolelo.
V glavnem, ko se je “vrnil”, sem začela jokati kot dež. Opazila sem, da mi veliko pomeni fizični dotik. In v solzah sem začutila, tokrat zelo močno, da to, kar najbolj pogrešam in me boli, če tega ni, je občutek, da sem nekaj posebnega in da sem pomembna. Ja, verjetno je to neka odvisnost od ljudi, se strinjam. Me zanima, kako bo naslednjič.

kako dolgo sta že skupaj in koliko sta stara, če lahko vprašam?

Morda še besedo. Tisto z jokom me še vedno spominja na majhno punčko, ki je preveč sama, neopažena, ki ni dobila občutka, da je nekaj posebnega. Dovoli si začutiti tega preplašenega otroka v sebi.

Zdaj pa nisi več otrok in imaš dobro možnost. Boleče občutke zdravi odnos. Najbolj partnerski ali iskren prijateljski. Mislim, da je tvoj partnerski zelo v redu, tako da se lahko v celoti zaneseš nanj.
Poskusi se z možem dogovoriti, da ti vsak dan izkaže drobno pozornost več kot do sedaj – recimo dotik, objem, ko pride iz službe, pred spanjem ali kar tako, ko sta v bližini. Naj te ne moti, da je dogovorjeno, da ni “spontano.” Če ti bo ustregel, je to večja ljubezen, kot neko romantično crkljanje. Tudi on bo naredil korak naprej zase, morda v sproščenosti in pozornosti? Oba bosta pridobila. Sčasoma bodo morda te potrebe zmanjšane, ker bo srce bolj mirno.

Mislim, da nisi odvisna od odnosov. Vsak človek želi biti svojemu ljubemu nekaj posebnega. Ti si. Zelo dobro začutiš svoja doživljanja in v odnos glede lastnih strahov ne stopaš z napadanjem, temveč z iskrenostjo. To je velika kvaliteta.

Spet eno vprašanje, na katerega najdete odgovore pri pisatelju Joh Gray. Moški smo kot elastika. Čutimo potrebo, da se za čas odaljimo, mekaj pretuhtamo in se vrnemo nazaj. Takrat smo sposobni biti še boljši. Pisatelj pravi da se takrat skrijemo v svojo votlino. Ampak za to niste krive ženske niti malo. To je pač moška lasnost. Ženske pa nikakor ne smejo čakat pred votlino ali pa bzati v votlino, ker pol iz votline skoči zmaj.