Leto nazaj sem imela krizno obdobje, ko mi je marsikaj šlo narobe. Čutila sem, da potrebujem pomoč in sem se obrnila na nekoga, ki ga poznam dolgo časa, sicer nisva dolga leta bila v stiku. Znanec, ne ravno pravi prijatelj s katerim se srečuješ vsak dan, pa vendar, ajde ga tko imenujem, ker vseeno pozna več o meni kot drugi. Po poklicu je psihoterapevt, priznan strokovnjak, znan, sedaj že v pokoju vendar aktiven.

Vsake toliko časa sva se slišala prek Skypa ker ne živiva ravno blizu. In na začetku sem se res dobro počutila in so mi njegovi nasveti, vodenje pomagali, da sem ven prišla iz najhujšega. Po določenem času pa sem se začela počutiti neprijetno in mi njegovo vsiljevanje mišljenja in načina razmišljanja ni več ustrezalo. Prišla sem do točke, ko se nisem več želela podrejati temu in to kar od mene zahteva ni bilo to kar jaz želim, ni bila moja smer, moja pot, temveč v nasprotju z mojimi prepričanji katerih se ne želim odreči.

Nato sem se odmaknila stran in ga nisem več klicarila, vsake toliko sem vzpostavila kontakt ker se glih poznava, čist tak vljuden. Nazaj pa sem vedno dobila klofuto in vsiljevanje terapij. Potem sem mu jasno povedala, da ne želim več nobenih terapij. Nakar mi začne nakladat spet kaj bi morala ipd. Nisem odreagirala, ker mi je na splošno vsiljevanje in zahteve da nekaj moram ker je to zame i n zato ker se je nekdo drug odločil da je to zame dobro, niso všeč.

Včeraj sem na FB čist tko za hec objavljala ene smešne slike – resnični dogodki in prigode, ko nekdo napiše nekaj pa to izpade čisto nekaj drugega ipd. Šlo je za serijo več različnih slik, ki so se meni v tistem trenutku zdele smešne. Ena izmed teh je bila slika z napisom: Tisti, ki imajo osmrtnico pridejo takoj na vrsto. Posneto nekje v nekem uradu, naključno izbrane besede, ki zvenijo čisto drugače, ko se vzamejo iz konteksta. In meni osebno se zdi smešno, kar se tudi meni zgodi kdaj, da človek v trenutku nekaj izreče ali napiše kar potem izvlečeno iz konteksta ven zveni čisto drugače. S prijateljicami se večkrat nasmejemo na ta račun.

In ta moj prijatelj, s katerim sva tudi na FB prijatelja, sva se tako nazaj našla, napiše spodaj komentar: Črni humor, kljub temu da je črni humor je še vedno odraz uma. Meni je skoraj čeljust padla dol. V tistem trenutku sem se počutila napadeno in zlorabljeno. Kar v šoku sem bila. Zbrisala sem komentar in tega, nekoč prijatelja, odstranila iz stikov.

Pa kaj si nekdo dovoli, če sem ti se zaupala pomeni, da zdaj lahko kar povprek komentiraš in mi daješ vedeti da kao imam težave al kaj. A zdaj je vsako moje dejanje in vse kar naredim dober način, da nekdo prikaže kako nekaj z menoj ni Ok. Res me je vrglo na rit. In nisem si nikoli mislila niti pričakovala, da lahko nekdo ki je strokovnjak in s toliko let izkušenj na tem področju naredi kaj takega. To se mi zdi nedopustno. In kar je najhuje tega ne bom pozabila kar tako. Zakaj ljudje mislijo, da si lahko privoščijo vse. Zakaj nekdo misli, da ima potem pravico se vtikati v vsak kotiček tvojega življenja in si jemati pravico da te javno pred vsemi drugimi prikrito napada.

Spoštovani,

po moji oceni v vsakem svetovalnem odnosu pridemo do točke, ko je čas, da se ta prekine, ko pride do njegovega konca, ko proces zvodeni. In potem svetovalni proces bodisi nadaljujemo z nekom drugim, lahko takoj ali čez nekaj časa, ali pa ga sploh ne začnemo več.
Kar mi pade v oči, kot se reče v vašem pisanju sta stavka: »…Nato sem se odmaknila stran in ga nisem več klicarila, vsake toliko sem vzpostavila kontakt ker se glih poznava, čist tak vljuden. Nazaj pa sem vedno dobila klofuto in vsiljevanje terapij…« Dajte si ju prebrati, kot da ju je napisal nekdo drug, ne vi. Kaj bi rekli taki osebi. Ni pomemben kontekst, samo ta dva stavka. Meni se porodi vprašanje: zakaj z nekom vzpostavljati kontakt, ker se glih poznata, če je reakcija te osebe vedno neprijetna in enaka?
No pri objavi na FB-ju ste takoj potegnili črto/mejo. V redu. Vam ni ustrezalo, kar je gospod napisal in ste ga izbrisali kot prijatelja. Jasno ste napisali, da ste se počutili napadeno in zlorabljeno in se niste več želeli tako počutiti ter ste takoj ukrepali, da ne bo več do tega prišlo. Čestitke.
Meni, ki nisem bila vpletena v odnos s tem gospodom, ta njegova pripomba, ne seže do srca. Verjamem, da je med vama drugače, vam ta stavek pomeni več in je močnejši. O.k. človek pravi, da je črni humor odraz uma. Ja gotovo je, saj ga um ustvari. 🙂 Črni humor pač rabimo kot filter, da se sčistimo, da razbremenimo svoj um vsega hudega, kar dnevno doživljamo, vidimo,… In hvala, da ga imamo. Štejejo pa naša dejanja in naše srce.
Ne jemljite si preveč k srcu. Pustite, da vas ta dogodek zapusti v celoti in se odprite za lepa, nova doživetja.

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro

Hvala za poudarek. Tako sem bila vzgojena. Da sem prijazna do ljudi, čeprav ti ne zaslužijo prijaznosti. Beseda NE ne bi smela obstajati pri meni…. Saj se učim, počasi, tudi tega da odslovim koga. Pri znancih to naredim brez težav. Ko pa gre za prijatelje in ljudi, ki so več kot znanci pa mi to ne gre najboljše od rok. Preveč zaupam ljudem in mislim, da se ne bi morala počutiti v nevarnosti ali biti previdena, ko gre za ljudi, katere malo bolje poznam.

No, po tistem dogodku na FB sem definitivno prekinila stike in mi niti na misel ni prišlo, da bi ga kontaktirala. Nakar včeraj prejmem email, da zakaj se ne javim, vsaj pozdravila bi ga lahko…. Nakar je napisal neko zgodbo, njegovo dogodivščino, me pozval da naj delim z njim kakšno svojo zgodbo.

Moram priznati, da mi je bilo kar malo slabo. Vprašala sem se kaj je s tem človekom. A ne ve kaj pomeni beseda Ne. Saj sem mu jasno napisala, da ne želim z njim deliti ničesar, ne zgodb, ne self-revealing ipd. Na ta njegov email sem mu napisala, jasno in nedvoumno, še enkrat, da ne želim z njim deliti ničesar in da naj si najde drugega sogovornika s katerim bo delil kar bo želel.

Ob vsem tem sem se vprašala zakaj ljudje mislijo, da si lahko dovolijo in si dovolijo vse, če jih enkrat spustiš blizu? Torej, jaz sem mu v nekem obdobju dovolila da se mi približa, mu zaupala, sedaj pa ta človek misli da lahko počne z menoj kar hoče. Mu napišem jasno in glasno, hej ne želim se več s teboj pogovarjati in imeti kakršnekoli terapije, debate, karkoli, nazaj pa dobim spet vsiljevanje nečesa.

Zakaj so ljudje vsiljivi s svojimi nameni? Ali je res večina ljudi tako naravnana, da če rečeš Ne, je še bolj kreten in ti še bolj teži? A je to res tko pri nas? Ljudje delujejo na tak princip?

Pozdravljeni!

Moj nasvet, pozornost od ljudi preusmerite nase. Kot prvo, se lahko pohvalite, če se še niste, da vedno bolje postavljate meje, čeprav ste bili vzgojeni, da morate biti do vseh prijazni. Večina vzorcev, ki smo jih osvojili skozi dolgotrajen proces vzgoje, že od zgodnjega otroštva naprej, je težko spremeniti. Tako, da čestitke.
Kaj vodi druge, da so taki in taki? Vam je res to potrebno vedeti? Če se boste odločili, da boste raziskali to vprašanje, je najbolje, da začnete spraševati ljudi. Ampak to boste morali početi nevtralno, brez obtožb. Če boste obtožujoče postavljali vprašanja, ne bo relevantnih odgovorov. 🙂 Konec koncev smo ljudje v sebi zelo podobni, na površini pa se različno obnašamo. Vsi pa imamo potrebe po ljubezni, sprejemanju, moči, svobodi, igri, veselju, smislu in tako dalje. Če bi vprašali njega, kako vidi vajin odnos, misim, da bi dobili odgovor, nad katerim bi bili zelo presenečeni. Vsak po svoje vidi svoje vedenje in vedenje drugih. Pomembno je, da dovolj dobro skrbimo zase in da znamo prepoznati, kdaj nam ni dobro in to jasno in spoštljivo povedati in seveda povedati tudi takrat, ko nam je dobro.

Srečno!

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro