Ne vem, če poznate občutek ko se možgani zavedajo, da je treba nekaj ukreniti, pa se telo ne odziva, se ne more, je paralizirano. Počutim se kot bi bila zamrznjena, možgani delajo na polno, zahtevajo akcijo, telo pa je zamrznjeno, se ne more premakniti. Od česa le? A od šoka, ker ni tako kot sem mislila, kot sem želela. Ker ni to, kar sem pričakovala, ampak je stokrat slabše? Ali od šoka, ker je spet treba iti drugam, spet vse začeti od začetka? Od česa le…… zakaj ta pasivnost? Zakaj ta paraliziranost?
Vsak normalen bi si mislil, da greš naprej v akcijo, ko vidiš da se zadeve ne obračajo v pravo smer. Pa ne morem. Ne morem se sestaviti skupaj, se toliko zbrati, da bi napisala prošnjo, da bi si iskala drugo delo. Podrle so se moje sanje, da sem našla delo in končno lahko zadiham. Utrujena sem, od iskanja, od novih začetkov, od šokov, od strahu….. Dobila sem delo za nedoločen čas, super vesela, da se končno lahko malo spočijem. Pa ne gre. Ni to glih nekaj kar mi bo prineslo svetlejšo prihodnost. In spet bo treba vse od začetka. Kolikokrat? Kolikokrat bom začenjala vse od začetka, kolikokrat se bom selila, kolikokrat bom podoživljala isto sceno….
Utrujena sem na smrt in vse kar si želim je to, da vem kje sem in da sem nekje, ne pa kar naprej povsod in nikjer, vedno znova v novem okolju, med novimi ljudmi in vedno znova z istimi težavami- ni tako, kot je zgledalo, ne bo za dolgo časa, treba bo iskati kaj boljšega…. Spet se je podrl svet in pričakovanja – pričakovanja na normalno življenje, da oddelaš po najboljših močeh, dobiš korektno plačano in ne živiš v lakoti, v strahu za prihodnost. Nič drugega ne pričakujem kot to.

Pozdravljeni,

ko se ne moreš premakniti, je pač treba počakati. Počakati, da bo šok minil. Ko si v k… – po domače povedano, si pač tam. In če slediš svojemu ritmu telesa, je potrebno malce počakati. Ta malce je pa različno dolg. Seveda boli in je zelo neprijetno, ko umrejo določena naša pričakovanja. Vem. In vem kako je to, ko se iste stvari ponavljajo, mi smo pa že tako utrujeni. Ta razočaranja. Kdo si jih želi? Ampak kdo lahko gre skozi življenje brez njih? Nihče. Lahko samo lažeš drugim, da nisi nikdar razočaran. Razlika med nami ljudmi je le v tem, koliko nas neuresničljivost prizadene, ene bolj druge manj. Določeni gredo hitreje naprej, določeni smo dalj časa zamrznjeni. Po mojih izkušnjah si je potrebno v takih situacijah priznati, da si sesut in si vzeti čas za nego, samega sebe. Nato pa po korakih ponovno iskati pot do cilja. Seveda je potrebno preveriti ali je cilj še enak in na kaj je potrebno biti pazljiv pri nadaljevanju poti do realizacije cilje, da bo manj možnosti, da se bo situacija ponovila. Na koncu zmagajo vedno tisti, ki so najbolj vztrajni in ne glede na to, kolikokrat padejo na poti do cilja, vedno znova stopijo na pot.
Verjemite mi, da niste sami, ki se počutite tako kot se in da se ne boste v neskončnost počutili kot se in da še vedno lahko dosežete svoj cilj: varno, zadovoljno, … službo, samo vztrajati je potrebno.

Upam, da bo vaša pot od sedaj naprej postala lahkotnejša in prijetnejša.

Srečno!

Mateja Debeljak