… ko se enkrat popolnoma sesuje…
brala sem poste pod temo kako ravnate, ko ste prizadeti…
jaz bi rekla, da je odvisno od tega, kdo te prizadene…
če te prizadene nekdo, ki ti ni blizu, je veliko vprašanje, če se sploh zaveda, da te je prizadel…
če pa te prizadene nekdo, ki te dobro pozna, ki ti je blizu, pa lahko zelo boli.
potem najprej enkrat, davkrat spregledaš… potem poveš, da te to moti… potem zatežiš, groziš, bežiš…
mene zanima, kako ravnati po tem, ko ti je nekdo nekaj let zaporedoma povzročal bolečino… kako to preboleti, predelati, oprostiti, pozabiti, začeti ponovno zaupati…?
je sploh mogoče zgraditi odnos znova, po tem, ko se enkrat popolnoma sesuje…?
Vse se ti sesuje, potem se umakneš v svoj svet. Potem pa počasi, čisto počasi pomoliš glavo iz oklepa, prvič, drugič, ugotoviš da nisi v življenski nevarnost, to je to. Te pa najhuje prizadenejo ljidje, ki si jim izdal svoje najglobje skrivnosti, ki bi morali vedeti! No in ko glava pokuka iz oklepa, si le malo bolj previden, in ne zlezeš več zlepa iz njega. ko pa, se od njega ne oddaljiš več tako daleč, ampak si v varni razdalji, tako da zopet smuneš noter.
lp
Dolgo predolgo časa potrebuje človek za vse to, kar bi rad pozabil, odpustil, prebolel … nekaterih stvari nikoli več ne pozabiš, a čas, ta naš najboljši zdravnik, ta rahlo zaceli rane, da začno počasi manj boleti. Nikdar ni bolečina popolnoma zatrta, nikdar popolnoma pozabljena, le nekam tja zadaj spravljena, odmaknjena… In samo malo, malenkost je potrebna, da se spet pojavi, počasi spet prihaja, v intervalih, in nato spet odide. Beseda samo jo dvigne iz globine mahu in jo ponovno odkrije, samo znan klic, samo znana gesta spremeni pozabljeno v ponovno doživljanje. In spet je potreben čas…. In sčasoma se navadimo odpuščati, prebolevati, sčasoma postanemo specialisti za prikrivanje bolečine, sčasoma rana le skeli. In potem nas čaka še trda trnova pot do vzpostavljanja ponovnega zaupanja. Pride, Viktorija, zagotovo pride, le odpreti se mu je potrebno. So ljudje, ki preživljajo isto in nekako nam je dano, da se najdemo, razumemo, ne vrtamo, ne sprašujemo, le nemo spremljamo prijatelja, ki se muči in mu želimo, da bi čimprej izšel kolikor toliko dober iz vseh teh muk in težav. Morda lahko samo z očmi povemo človeku, da bo, če se bo potrudil tudi sam, že naslednji dan bolje. Morda je potreben le stisk roke, dlan v dlani, da si pridobimo ponovno normalni pogled na reči in stvari okrog nas, le uho, ki nam za trenutek prisluhne, le srce, ki odbije par impulzov tudi za nas…. Dovoli času in ljudem v njem, da ti vrnejo zaupanje, da ti ga začno počasi a vztrajno vzbujati… vendar moraš kdaj pa kdaj tudi sama narediti pol koraka k temu ….
marija (1)
… saj se odpiram, saj sem tak človek, zelo odprt, zelo optimističen, zelo poln upanja… ampak
kolikokrat… neštetokrat sem že verjela, da se zaveda morja bolečine, ki mi jo je prizadejal in da bo enkrat ugotovil, da je treba postati odgovoren, resen, samostojen…
nešteto je bilo pogovorov, ki so prinesli samo obljube nič drugega in kasneje opravičila in iskanja izgovorov…
in govorice oči ne razume…
in besed iz globin odprtega srca tudi ne…
kako naj potem postavim temelje,
kako naj potem gradiva zaupanje
kako naj se najdeva,
če me ne sliši…
Viktorija!
Takole si pisala:
mene zanima, kako ravnati po tem, ko ti je nekdo nekaj let zaporedoma povzročal bolečino… kako to preboleti, predelati, oprostiti, pozabiti, začeti ponovno zaupati…?
Začni s sabo. Poglej v sebe in se vprašaj, zakaj. Zakaj toliko let bolečine. Kaj je bilo tisto, da si jo prenašala, kaj si v resnici videla v človeku, ki ti je “prizadejal” bolečino oz. zakaj si tistemu človeku dovolila, da so bile njegove besede ali dejanja ali karkoli že sploh bolečina (in tebi potrebne). Zakaj so se te dotaknile.
Iti naprej je dolg proces. In takole, na osnovi nekih komentarjev preko foruma, boš zelo težko prišla do odgovor, ki jih moraš pravzaprav poiskati v sebi.
Če pa želiš, ti lahko dam nekaj zelo dobrih povezav, ki ti bodo pomagali videti oz. vedeti več.
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=svetovalnica
P.S. Šele ko boš vedela, kaj se je, oz. se še, dogajalo v tebi, boš vedela, kako naprej.
Spet sami ženski odgovori. No, pa poskusimo.
Če se zveza sesuje, jo je možno reševati od temeljev dalje.
Zahteva pa res velik napor obeh. Če bivši ni do sedaj postal
resen, samostojen, odgovoren, to ne bo postal nikoli….
Zanimiv stavek mi je dal neki tujec, poslovnež iz Pakistana,
ki mi je rekel: ne glej, katero žensko imaš ti rad in katera
je tebi všeč, vzemi tisto, ki ima TEBE rada.
Tedaj mi je bila ta izjava nora: češ, kako naj bom z žensko,
ki me ima sicer rada, a do nje ne čutim dovolj.
Preprosto: ženske podležete čustvom, za svojega moškega
bi dale vse, četudi si tega niti približno ne zasluži.
A dokler še delajo možgančki (ne hormončki), je možno
pravilno ukrepati.
Po tolikih letih mi tista izjava pomeni čisto resnico.
morda le kot razmislek, pa lep pozdrav , Miško
Čisto takole. Ko me je nekoč prizadel, tako, tako globoko, da niti sama nisem uspela dojeti, da je možno, da se v človeku skriva takšna umazanija, ma ne umazanija, tega niti s prislovi ne morem opisati, sem se tudi sama globoko zamislila. Takrat šele sem še spraševala, kaj in kdo je ta človek. Zakaj, čemu vse to počne. Pa sem prišla do ugotovitve, da so se pri njemu doma veliko kregali. Uporabljali so najrazličnejše podlosti, pritlehnosti, besedne se razume. Zmagovalec je bil jasno tisti, ki mu je uspelo nasprotnika spraviti “na tla.”
In s takšno osnovo je prišel v novo zvezo. Namesto, da bi partnerja sprejel kot svojega prijatelja, del sebe, ga sprejme kot svojega nasprotnika. Ko pride do kratkega stika, se mu v glavi prižge lučka, da je treba nasprotnika uničiti, da je potrebno zmagati. In za zmago je dovoljeno uporabiti vsa sredstva. Seveda jim je potem težko in hudo in žal. Ampak, vedno se pr teh ljudeh pojavi besedica ampak, oni za to niso odgovorni, ker če ne bi ti naredila, rekla, storila tistega in tistega, on zagotovo ne bi storil tega in tega. Tudi odgovornosti za svoja dejanja ti ljudje ne prevzamejo.
Zgraditi vse tisto, kar si želiš, kratko malo s takšnim človekom ni mogoče.
lp
… zakaj toliko let bolečine…
zaradi upanja, da bova otroku lahko dala srečno otroštvo, topel dom, varno zavetje, dober vzgled…
in zaradi tega, ker sem upala, da bo sčasoma postal samostojen, odločen, resen,
odgovoren…
da bo iz najinih pogovorov razumel, da žena ni samo zato, da pazi otroke, skrbi za gospodinjstvo in da spi s tabo… da si morata mož in žena biti blizu, se pogovarjati o sebi, o svoji željah, občutenjih, si zaupati, si pomagati, se poslušati, se razvajati…
jaz ne zahtevam veliko,
samo iskrenost in pogovor, ko veš, da te je nekdo poslušal…
(zato mi je tudi všeč ta forum, ker vas je tu veliko takih, ki znate pisluhniti…)
Spoštovana Viktorija
Poglej pred par leti sem bila v istem zosu kot ti……. Tako kot si napisala trpela sem zaradi otroka, da bo in bo uredu ampak sem se krepko zmotila bilo je slabše in slabše. Trpela sem 13. let zakaj sem trpela še danes sama ne vem. Verjetno sem napačno razmišljala kot ti sedaj. Večkrat sem mu oprostila in vse ampak v mojemu srcu so ostale rane, ker sem bila nič koliko krat užaljena prizadeta, da ni za povedati. Trpela sem in trpela. Ni bilo druge rešitve kot ločitev. Sem se po dolgih 13-tih letih ločila in ni mi žal. Žal mi je samo, da sem bila tako nora in, da sem ga leta in leta prenašala oz. njegove žaljivke. Sedaj je njemu žal meni NE! Ampak po potočju je prepozno zvoneti….. Sedaj sem si našla srodno dušo, ker prej sploh nisem vedela kaj je življenje, ljubezen, spoštovanje in še in še bi lahko naštevala. Potem sem šele zaživela in videla, da življenje je lahko veliko grši pa tudi veliko lepši. Draga Viktorija tvoje je kako se boš ti sama odločila, ker ti naj bolj veš kako trpiš in te popolnoma razumem. Želim ti, da tvoje življenje postane srečno z otrokom in možem ampak…….
Lep dan še naprej
Doroteja
Živjo!
Mislim, da bi ti v tem primeru pomagala knjiga z naslovom: “Zbogom, soodvisnost”. Ime in primek avtorice se ne spomnim. V knjižnici jo dobiš v oddelku odvisnosti, lahko pa je tudi v oddelku psihologije.
Na začetku ti bo morda zgledala, da nima nič s tabo, ker gre za “odvisnost ljudi, ki so odvisni od odvisnika”, vendar kasneje boš ugotovila, da… Nisi prav podrobno opisala, če je zadaj še kaj, vendar… ah.
Skratka mislim, da je ta knjiga zate.
Vseh odgovorov nisem prebral, zato se opravičujem, če ti je kdo drug podobno že predlagal.
LP