Tudi našo družino je prizadela ta grozna bolezen- oceta. Sprva zdravljena operativno, sedaj pa se sledi resevalno obsevanje, saj operacija ni bila tako uspesna, kot smo upali. Sedaj smo v fazi cakanja na povabilo iz onkoloskega in prevzemajo me obcutki, strah ali bo uspesno, kaj sledi, kako dolgo bo trajalo, preden bo prislo do obsevanj in ali ne bo v tem casu kaj zrastlo- se razsirilo. Skratka, zelo negativni obcutki, ki vplivajo na vsakdan. Misli nenehno bezijo v prihodnost, kaj bo cez 1 mesec, pol leta, 3 leta itd. Nekako skusam zbrati pozitivne misli, upati, a zal je to na trenutke kar tezko, saj nisem vec prepricana, ce nasemu zdravstvu sploh se zaupam. Torej zanima me, kje pa vi najdete uteho, upanje, neko bilko, ki se je lahko oprimete v taksnih trenutkih, da lahko funkcionirate vsak dan? Mene namrec je vse skupaj cisto zrusilo in ne vem kako si naj pomagam. Namrec taksna, ocetu sploh nisem v pomoc in zelela bi mu stati ob strani ter tako pomagati njemu ter koneckoncev tudi sebi,saj mi je strah in mi je izredno tezko…

Draga pika_polonca5,
Premalo ste napisali o vrsti raka Vašega očeta, da bi se lahko razmišljalo o prognozi ali nasploh, da bi imeli neko podlago, ki bi okrepila upanje. Vaši pomisleki so opravičeni, zato se je bolje sedaj vprašati, kaj lahko storite sami, da bi zavirali napredovanje bolezni. Kdor se pravočasno in pravilno podstopi, da raku odvzame pogoje za obstoj, nima takih strahov. Ena teorija pravi, da se rak zdravi toliko časa, kolikor časa je trajalo, da je prišlo do raka. Včasih je to lahko 5 let, včasih 10 ali še več. Z metodami, ki bi omogočile spoznati vzroke, bi vsekakor šlo hitreje 
V kriznih situacijah je treba paziti, da ne ravnate nepremišljeno. Mnogi Vam bodo marsikaj svetovali, to pa je lahko tudi nevarno. Kdor ni siguren v uspešno delovanje nečesa in teži samo za profitom, si tega ne upa napisati v javnost. V osebnem sporočilu pa Vam bodo prekupčevalci ponujali razno razne škodljive stvari, brez da bi vedeli za kaj se gre (mar ni tako?).
Kar se tiče našega slov. zdravstva, moram reči, da imam več zaupanja v njih, ker je »alternativa« prepovedana, kot pa v avstrijsko zdravstvo, kjer je »alternativa« dovoljena, pa tam za tisto ni potrebna nobena posebna izobrazba. To pomeni, da v Avstriji mnogo bolj škodujejo s t.i. alternativo, kot v Sloveniji. Marsikdo se temu čudi, saj sem se sama pripisala t.i. alternativi, vendar le, kjer vidim to možnost kot smiselno.

Če samo čakate, potem nič ne spremenite. Potem ima rak seveda iste pogoje za napredovanje. Takrat je normalno, da se vrtite v magičnem krogu strahu in negativnih misli. To pa samo škoduje in nikomur ne pomaga.
Kaj lahko storite sami. Očeta lahko vspodbujate k zdravemu načinu prehrane, življenja in mišljenja. Zadnje morda ne bo hotel slišati. Ker če se nekdo sooči z rakovo diagnozo, mu prazne fraze (»saj bo«) nič ne pomagajo. Naučite se pogovarjati z njim, tako, da bo obema pomagalo. Ne mu vzbujati lažnih upanj, ker potem Vam ne bo več zaupal. Rajši ga vprašajte o njegovih strahovih, počutju… če mu lahko kaj pomagate… prisluhnite mu.

Žal se mnogi onkološki bolniki v svoji psihični stiski obrnejo na strokovno pomoč na OI in dobijo tam psihofarmake, ki blokirajo pijetne in eprijetne občutke, blokirajo tudi ozdravljenje… včasih tudi voljo do življenja. Tega pogosto ne bi bilo potrebno, če bi se ljudje znali med sabo pogovarjati, če bi se spoštovali in imeli radi…
Zanimivo je, da se tudi mediji ne dotikajo delovanja psihofarmakov, čeprav so po celem svetu poznani primeri, kot samoumor Co-pilota (Germanwings), ki je s sabo vzel 150 nedolžnih pasažirjev, ali sedaj na Olympiadi v Muenchnu, ko se govori o 10 smrtnih žrtvah. 18-letni storilec je bil pravtako (kot tisti co-pilot) žrtev, ki se je »zdravil« s psihofarmaki. Ljudje berejo samo tisto, kar hočejo. Ne pogledajo pa si stranskih učinkov: »pri psihofarmakih so tveganja suicidialnih misli in sovražnih misli proti sebi in proti drugim, lahko povišana«.
Kaj se mora zgoditi, da se bo zdravstvo zavedalo, da rak in depresivnost nista indikaciji za psihofarmake.
Vse dobro Vam in Vašemu očetu!