Ko popolnoma otopis
Dragi Peter!
Dolgo sem jo čutila – zjutraj, čez dan, zvečer, ponoči, v polsnu – mešanico otopelosti in bolečine…
Otopela sem bila kakih 6 let nazaj – zares otopela – zaprta v svojem gradu. Ni me prizadelo. Nič. Ker nisem upala.
A nisem živela…Potem sem si pustila živeti.
In bila sem spet otopela – mesece nazaj, ko sem skušala iz misli odriniti boleče spoznanje, da ljubezen umira, ne glede na to, kaj storim.
Po obdobju bolečine – ki še ni čisto minilo- si zdaj dopustim ČUTITI. Vse. Tudi veselje. Predvsem veselje. Nekaj časa sem imela občutek, da se, spričo vseh težkih stvari, ki so se mi zgodile, pač ne spodobi niti smehljati. Pa potrebujem prav to…Tako sem zdaj pet minut na robu joka, potem razposajeno nasmejana, na trenutke nagajiva, pa spet močna in pod večer umirjena, pa spet nostalgična v zgodnjem jutru. Navidez neurejeno, a tako očiščujoče. ŽIVIM.
Pusti si čutiti. Življenje JE lepo…
Veliko sreče
Zoja
glej, samo moje mnenje.
VMESNI ČAS ne obstaja… Vmesni čas med neuslišano in uslišano ljubeznijo, vmesni čas med nesrečo in srečo…
Nekateri se vmesnemu času izognejo tako, da preprosto zamenjajo. Dlan, srce, objekt in subjekt sreče.ker se bojijo vmesnega časa.
Jaz prisegam na poštenje do sebe in drugih, na čas, na razmislek.
Zakaj bi bil VMESNI čas. Ni VMESNEGA časa, je le ZDAJ, TRENUTNI ČAS. Tega živi, ne razumi ga kot vmesnega… Hec je, ker boš, ko boš v njem začela uživati (in preživeti in ceniti tudi trenutke bolečine) kar naenkrat ugotovila, da čas ni več VMESEN, da si pravzaprav ŽE TAM.
Ala se delam pametno, kaj? Meni pomaga…
Trudim se da bi tudi jaz tako jemala ta cas. Po 10 letih zakona sem sama,
ampak tako zelo me muci ta obcutek biti sam. Nikoli nisem bila sama…
prvic v zivljenju sem sama. Govorim si uzivaj v tem casu…pa vendar ta obcutek, da si sam…ne vem, no…tezko razlozim…se sama sem presenecena kako trpim, kako obupno si zelim nekoga ob sebi, kako zeli si zelim ljubiti in biti ljubljen… A se scasoma na to navadis in je potem lazje??
jaz osebno se fuul bojim trenutka, ko ga bom izgubila….in vem, da ga bom, to je kot pribito….ker sva v zvezi, ki nima prihodnosti…..in imam občutek, da bi lažje prebolela neko bolezen, ki bi trajala leto, kot pa to, kar me čaka….pa nisem ena “scrkljana” deklina…daleč od tega….in….življenje teče in nič ne reče samo nasmeh je bolj grenak…
Najhuje pri vsem tem je to, da vem da čas poceli rane, saj sem to enkrat že dala skozi in vem da bom “preživela”. Samo v tem trenutku si tega ne predstavljam… verjetno je problem tudi v tem, ker se smilim sama sebi, kako sem boga, ker nimam nobenega, me nihče ne mara in podobne misli…
Mislim pa, da ko enkrat to preideš, da si ful močnejši.
ne vem, kako bo pri tebi…
sčasoma zbledi obraz človeka, ki si ga ljubil. Sčasoma si nehaš želeti, da bi nameril korak v bližino njegovega doma. Sčasoma pozabiš na bolečino sanj, ki jih nista izsanjala do konca. Sčasoma se – samo za kratke hipce – le sem in tja kdaj – spomniš na lepe trenutke z njim…
Sčasoma se – to je bistveno – toliko odmakneš, da realno vidiš dogodke. Njegova in tvoja dejanja in ugotoviš, da krivde ni na eni in ne na drugi strani, je vmes, morda, ali pa pač neprava kombinacija… Ko odpustiš njemu, narediš 10 %, ko odpustiš še sebi, jih je 50.. In potem pomisliš NASE. Hej, na svetu si ZARADI SEBE. In tista črna luknja, ki zija v tebi in si želi, da jo nekdo zapolni… Samo ti jo lahko zapolniš. Sama. Nihče je ne bo napolnil – z vso ljubeznijo tega sveta mu ne bi uspelo…
Pa tudi jaz želim imeti nekoga ob svoji strani, nekoga, ki bo šel v korak z menoj, nekoga, ki bo imel podobne predstave o ljubezni, vzgoji otrok, poroki na drugačen način… Sem pa toliko realna, da vem, da ga zdaj še ne morem imeti. In sem včasih žalostna (zakaj je punca žalostna … morda nima dlani, ki bi jo držala; zakaj je punca žalostna… morda nima prsi, na katerih bi zaspala…) – a to spada zraven. Kljub vsemu je zdaj zame vsak dan lep. In poln.
Zoja
Sem se. Potem ko sem poiskala strokovno pomoč in so me samo filali s tabletkami, da sem od njih zadeta tavala po svetu kot v transu. Potem sem se nekega dne zavedela, da življenje polzi mimo mene in ga sploh ne živim in sklenila, da bo treba storiti še kaj drugega, kakor prepustiti oziroma zaupati svojo usodo in življenje strokovnjakom. Poti oziroma metod je veliko. Ibrati moraš takšno, ki ustreza Tvoji duši in telesu: joga, taiči, šangrila (tega lahko delaš samo, če imaš več kakor 24 let) delujejo na duševno raven s pomočjo telesne vadbe. Potrebna pa je disciplina in vztrajnost, zato pa so rezultati tudi toliko večji in trajnejši. Bachova cvetna zdravila čistijo podzavest. Potem je denimo še akupinktura, stopalna masaža, bioresonanca — z njimi je mogoče izboljšati duševno počutje. Toda tudi če se odločiš za katero teh metod, Ti prioroča, da se lotiš še kake telsne vadbe. Preberi si pismo Zoje: Življenje trenutka. Zelo poučno.
Ne vem, kako ima Lina zgoraj lahko enak nick kot jaz, pa vendar priporočam ti enako kot kak mail prej, ko piše ena gospa o depresiji:
knjige Neala Donalda Walscha Pogovori z Bogom 1,2, 3 in če znaš angleško:
http://www.abraham-hicks.com/Knowledge/Abraham/Newsletters/index.html
Gre za kanalizirane odgovore – zelo realne, kako naj povsem spremeniš način razmišljanja in kako se izvlečeš iz svoje lastne grde realnosti-vse s pomočjo svojih milsi.
namreč vso realnost si kreiramo s pomočjo svojih misli oz. frekvence, ki jo s tem ustvarimo kot bitje. Če verjamete ali ne, vso realnsot si privlečete sami s svojimi mislimi.
Otopoelost pomeni, da si se povsem odtrgal od vsega in ne želiš veččutiti, ker je bil verjetno ta negativen občutek, ki ti je sporočal, da nekaj ne delaš tako, da boš lahko srečen, preveč boleč.
Čustva, občutki nam sporočajo ali nam bo tisto, kar mislimo, prineslo srečo ali ne. Če je občutek negativen to enostavno pomeni, da tisto o čemer razmišljamo ne prinaša sreče in lepe realnosti lepih doživetij. Prinaša nesrečo.
Toliko za uvod,naprej si lahko prebirate sami na omenjeni strani.
Lp, Lini