Ko otrok postane polnoleten hm ?!
Ti skrbi za svojo moji trije si pa bodo pomagali tako kot sem si jaz ,SAMA čeprav denarja nam ne manjka.naj okusijo življenje tudi v drugi luči.Ko doplnijio 18 let grejo služit in če hočejo študirat naj si plačajo študij.Amen[/quote]
Saj ne mislim slabo o nikomer. Pravim le, da se mi ne zdi 18 let nobena taka prelomnica. Dokler pač redno hodi v šolo, jo bomo finančno podpirali, sicer je jasno, da se bo znašla sama. Vem tudi, da je razlika, če imaš enega ali tri otroke; je pa res, da sva se zavestno odločila za enega otroka. Eden izmed vzrokov je dejansko bil finance (pa upam, da zdaj ne bo skočil kdo v zrak). Vem in vedno sem vedela, da bom / bova, kakorkoli, enega otroka sposobna finančno podpirati tako dolgo, dokler ne pride do želenega poklica. Imam točno toliko otrok, kolikor sem jih v stanju preživljati, podpirati. Ne glede na to, v kakih razmerah sem jaz odraščala, živela. Tudi amen.
Upam tudi, da tiste, ki pravite, da pri 18 morajo potomci sami poskrbet zase (ne glede na ostale pogoje), vas ne podpirajo starši (finančno ali kako drugače).
lp,d.
Ti skrbi za svojo moji trije si pa bodo pomagali tako kot sem si jaz ,SAMA čeprav denarja nam ne manjka.naj okusijo življenje tudi v drugi luči.Ko doplnijio 18 let grejo služit in če hočejo študirat naj si plačajo študij.Amen[/quote]
Saj ne mislim slabo o nikomer. Pravim le, da se mi ne zdi 18 let nobena taka prelomnica. Dokler pač redno hodi v šolo, jo bomo finančno podpirali, sicer je jasno, da se bo znašla sama. Vem tudi, da je razlika, če imaš enega ali tri otroke; je pa res, da sva se zavestno odločila za enega otroka. Eden izmed vzrokov je dejansko bil finance (pa upam, da zdaj ne bo skočil kdo v zrak). Vem in vedno sem vedela, da bom / bova, kakorkoli, enega otroka sposobna finančno podpirati tako dolgo, dokler ne pride do želenega poklica. Imam točno toliko otrok, kolikor sem jih v stanju preživljati, podpirati. Ne glede na to, v kakih razmerah sem jaz odraščala, živela. Tudi amen.
Upam tudi, da tiste, ki pravite, da pri 18 morajo potomci sami poskrbet zase (ne glede na ostale pogoje), vas ne podpirajo starši (finančno ali kako drugače).
lp,d.[/quote]
vem da ne mislite nikomur slabo,tudi jaz ne in imam svoje tri otroke neskončno rada samo se mi zdi,da morajo tudi sami življenje probat,ker nobenemu ni bilo postlano z rožčami,midva z možem sva garala da imamo danes,naj pa še oni .In moram vam čestitat,ker imata toliko otrok,kolikor sta jih sposobna preživljati.
midva z možem sva garala da imamo danes,naj pa še oni
ja, naj pa še oni, naj garajo, da bodo nekaj imeli, študij je pa tazadnja briga (po tvoje),
ker če redno študiraš, ne moreš ravno delat oz. garat, da bi lahko ustvaril tisto kar sta vidva z možem, ker potem je s študijem konec.
Fuck off, taki starši. Hvala mojim, da so razmišljli drugače.
Saj ne mislim slabo o nikomer. Pravim le, da se mi ne zdi 18 let nobena taka prelomnica. Dokler pač redno hodi v šolo, jo bomo finančno podpirali, sicer je jasno, da se bo znašla sama. Vem tudi, da je razlika, če imaš enega ali tri otroke; je pa res, da sva se zavestno odločila za enega otroka. Eden izmed vzrokov je dejansko bil finance (pa upam, da zdaj ne bo skočil kdo v zrak). Vem in vedno sem vedela, da bom / bova, kakorkoli, enega otroka sposobna finančno podpirati tako dolgo, dokler ne pride do želenega poklica. Imam točno toliko otrok, kolikor sem jih v stanju preživljati, podpirati. Ne glede na to, v kakih razmerah sem jaz odraščala, živela. Tudi amen.
Upam tudi, da tiste, ki pravite, da pri 18 morajo potomci sami poskrbet zase (ne glede na ostale pogoje), vas ne podpirajo starši (finančno ali kako drugače).
lp,d.[/quote]
vem da ne mislite nikomur slabo,tudi jaz ne in imam svoje tri otroke neskončno rada samo se mi zdi,da morajo tudi sami življenje probat,ker nobenemu ni bilo postlano z rožčami,midva z možem sva garala da imamo danes,naj pa še oni .In moram vam čestitat,ker imata toliko otrok,kolikor sta jih sposobna preživljati.[/quote]
Saj, vsak po svoje. Moji starši npr. niso imeli dosti financ, v službi je bil le oče. Če bi podobno razmišljali, bi z bratom torej pri 18 šla delat. Oba sva se npr. na fax vozila z busom, vsak dan dobro uro v eno smer, domov sem prišla (prej ni bilo povezve) ob 17.30 uri. Nasledji bus je v našo vas z tega mesta prišel ob 20. uri.
Ne pravim, da smo si ne vem kaj privoščili, na morju sem npr. bila prvič na maturanskem izletu, nikoli torej nismo šli kot družina. Ampak oba sta skoz govorila, učita se, hodita v šolo, znanje je tisto, kar vama ne more nihče vzet. Za šolo jima nikoli ni bilo odveč dat denarja (tudi na račun drugih materialnih stvari).
Jaz mislim enako, ne mislim, da imamo denarja, da se hčera ‘preserava’ – ampak da bo študirala, mi je bilo jasno od gimnazije dalje in zato smo štiri leta varčevali v ta namen, da ji iz tega krijemo stanovanje.
Tako se vsaka generacija pomakne malo naprej in ni potrebno, da bodo tudi moji otroci garali – samo zato, ker sem tudi jaz morala.
lp.
Spodaj sem prilepila zanimiv odgovor nekega 19.letnika.
Živjo!
Sem star 19 let in bi komentiral vaše vprašanje.
Povem vam iz svojih izkušenj, da mladostniki v tem obdobju potrebujemo predvsem čas zase.
Ne radi poslušamo svoje straše, ne opravljamo hišnih opravil, se ne moremo pogovarjati v “normalnem” tonu…
Še sam nevem točno zakaj je bilo tako tudi pri meni in to pri 16-ih. Vsak od nas ima očitno takšno obdobje, eni prej eni kasneje.
Največkrat pride do brezveznega prepira med staršem in otrokom, ker imata oba dva svoje in različno mnjenje. Takrat je najbolje, da starši odnehajo saj se je brezveze prepirati z svojim otrokom, ki vam lahko povem, da ne bo odnehal z svojim mišlenjem in bo “težil” in “težil” dokler vam ne bo prekipelo.
Otrok si v tem obdobju ne želi, da mu starši “ukazujejo” naj naredi to in ono. Zato tudi pride do prepirov. Najbolje bo, da otroku lepo poveste kakšna je situacija, da sami ne morete postoriti toliko dela in, da potrebujete njegovo pomoč. Ne pa, da besedno napadete otroka, da mora storiti to in mu ob tem še kaj prepovedujete.
Rad bi povedal še nekaj glede šolanja. Ne siliti otork v nekaj, kar sami ne želijo. Naj izberejo tisto smer, ki jih zanima. Poslušam vse ostale sovrstnike, ki pravijo, da jim starši težijo, da se morajo šolati jiti na faks in nevem kaj še vse. Sam sem imel težave z šolanjem. Bil sem na dveh srednjih šolah a na nobeni nisem našel tistega, kar bi potreboval. Preprosto sem vedel, da ne potrebujem tega zato sem se tudi izpisal. Straši so bili na začetku zelo skeptični in jim to ni bilo najbolj všeč, vendar sem jim potem dokazal zakaj nisem želel nadeljevati z šolanjem.
Sam sem odprl zelo uspešno podjetje že pri 17-ih letih in sedaj imam 4 zaposlene ljudi, podjetje pa se čezdalje bolj širi. Iz denarja, ki ga zaslužim sam si gradim hišo že pri 19-ih letih in to brez šolanja.
Ni vse v šolanju. Otrokom pustite, da sledijo svojim željam ter ciljem saj bodo tako hitro dosegli rezultate.
Moj cilj je bil vedno, da si ustvarim samostojno življenje, ker sem videl kako so bile včasih težke finančne razmere pri nas doma in sem potem zelo pridno delal, da sem strašem nekako pomagal, da jim ni nihče težil za denar in, da so si lahko privoščili kaj zase. Najbolj pomembno mi je, da so vsi srečni!
Zelo sem srečen, ker imam dobre starše, ki me razumejo in, da ni bilo velikih težav med odraščanjem pri njih.
Pri meni so starši pri 18 hoteli, da pozabim na faks, dobro službo, ipd. ter se za vedno zaposlim v najbližji tovarni za 400€ na mesec. Od teh 400€ pa bi obvezno morala polovico (200€) vsak mesec dati njim. Nimam pojma za kaj. Rekli so še, če mi kaj ni všeč da lahko spokam in grem. Pri 19ih sem se za vedno odselila od doma, ker sem imela vsega dovolj. Prvih nekaj mesecev je mami jokala zakaj sem šla, in včasih še vedno joka pa kliče pa teži kar nekaj brez veze. To da naj me pustijo pri miru, ipd. sem pa že na začetku osnovke povedala 🙂
Se popolnoma strinjam, jaz imam pa doma znajstarejšo hčerko (17) največji problem v tem da nima nikakršnega spoštovanja do mene, upa si reči vse in tudi če rečem NE ona naredi po svoje. Problematična je bila že 10 15 leta naprej najmanj, predobro pozna pravice (toliko o teh šolah kjer jih lepo krepijo) a pozabi na obveznosti. Vse to bi bilo še v redu če nebi bila partnerica tako slepa, kaj se dogaja namreč dogaja se ko hčerka res preveč odgovarja ali kot ponavadi radi rečemo jezika in vse najhujše kar si lahko predstavljate partnerica pa ji nič ne reče, je tiho in ji nekak s tem daje potihoma spodbudo in prav namesto da bi mi stala kdaj ob strani in ji povedala kak se zagre da bi se take stvari sploh lahko preprečile, vendar ne čaka da gre vse skupaj tako daleč, da se lahko potem v mene zakadi češ kaj se grem, da sem jaz kriv in da delam vse narobe, wtf??? Punca se uči vendar je nekoč dobila 2 pa ni bilo prvič sicer ima dobre ocene jo poskušam zaslišati in je bilo že narobe tako z njene strani kot partneričine, torej ji ne smem reči nič in vse dela prav zato ker se dobro uči v šoli??? Pozabim pa naj na obnašanje očitno? Ja pa kaj še. Pravim ji da ko bo 18 lahko gre, da jo bom postavil na cesto pa nej gre kamor hoče, ker sem bil tako jezen normalno, kdo tega nebi v takem trenutku rekel? Nato spet partnerica če gre ona grem tudi jaz, ja madona jaz ne razumem več zakaj tako trmasto nekateri vzrajajo pri takem obnašanju in spreobračajo kot da sem jaz vsega kriv ojoj. Torej otroci znajo biti tudi zelooo težaški.
Problem pa je ko ne vem kaj lahko storim (problem hčere in partnerice) ko otrok dopolni 18 let? Namreč pri toliko nesoglasjih ne želim da biva pri nas, ker mi ni treba tega prenašati. Če bi vsaj partnerica ne tako izkrivljala vsega bi marsikaj rešila na pravi način tako pa gre vse skupaj predaleč, ne morem verjeti kaj vse otroci počnejo pa tudi nekateri starši delajo po nepotrebnem konflikt tako kot moja partnerica, ne razumem.
Torej ali obstaja kak postopek ali karkoli kar mi zagotavlja da lahko v primeru hudih nesoglasij polnoletnega (18) otroka postavim pred dejstva in ga napotim pred vrata brez nekih posledic? ne vem več kaj naj naredim, zato ker bi samo s tem največ rešil. Partnerice pa da ne omenjam ker sploh ne vem kaj bo za eno zgago spet naredila, res nima smisla. Toliko na hitro in okvirno da lahko vidite da tudi otroci in partnerice niso ravno angelčki.