Kako hudo je, ko izgubimo otroka neve nihče, ki tega ni doživel!
Ko nam je najtežje nam ostanejo le še spomini, slike, obisk pokopališča..
igračke, bolečina, ki jo ne moreš deliti z vsemi!
Imela sem ga, ..
Včasih mislim, da sem edina, pa nas je veliko!
V sebi premlevam, jokam, kričim,..
Zelo ga pogrešam! Tako zelo!
Če nisem vsak dan na pokopališču sem nemirna, živčna!
Ali ga zebe,ko je mrzlo..Danes mi je zelo težko, zjokam se vsakič ko pomislim nanj!
Poljubček mojemu miškotu!

Pozdravljena!

Na zalost zivim v isti bolecini in grozi kot Ti…minilo je 5 mesecev zdi se pa kot vceraj…In ne noben ne razume te bolecine…jaz poskusam nekak prezivet…je pa tezko tezko…vcasih ko posije sonce se mi zdi d me poxdravlja z nebes pa mi kr nekak mau lazi rata…si pa zelim da te obupne groze ne bi blo treba nobenmu prestajat!

Zelim Vam vse dobro!

Tudi jaz … skoraj 6 mesecev je od tega. Sploh ne vem kdaj so minili, in kako. Ne morem ti napisati ničesar pametnega niti vzpodbudnega … sem v sebi jezna sem na ves svet. Držim nek cmok v grlu in se razjočem vsakokrat, ko sem malenkost sama.

Iskreno sožalje vsem trem. Žal mi je, da morate živeti z izgubo vaših malih.

Težko se je soočiti z izgubo, sploh prvi meseci, PDP, prva obletnica, ko so se poslovili, …
Vendar nekega dne pride tudi kakšen sončni žarek, eden po eden … končno pa se z izgubo naučiš živeti, pozabiš ne nikoli.

Topel objem vam pošiljam,
mamica male angelske deklice

Skoraj pol leta je minilo, ko ne morem več objeti svojega sina. Leta 2015 ko ste ve jokale, sem bila jaz srečna mlada mamica. Danes 5 let po sreči, pa tudi jaz jokam. Pogrešam ga zelo, boli zelo, moja prva največja ljubezen. Bil je res zlati fant, prijazen, miren, poln ljubezni do svoje sestrice. In ta njegova ljubezen do sestrice me silili, da jo hčerka kljub žalosti vseeno proba dobiti.
Boli, ko se spomnim, kako je tekel k meni in govoril: Mami!!. Moj fantek, moj Tibor.