Verjetno me bo kdo obsojal, ampak začnimo…skratka zadnje čase se sprašujem, če sem srečna v zakonu, pa se mi zdi,cds sploh ne poznam odgovora. Če me vpraša kdo drug z veseljem rečem ja, ampak zakaj? Morda zato, da skrivam realnost pred svetom, ljudmi? Sem mamica dvema sonckoma, sedaj ponovno noseča, ja tuki me boste obsojali…zakaj zopet vse, če s partnerjem nimava neke skupne točke, oz. Pogledov. Jaz sem človek, ki sem odkrita, ki pokažem svoj obraz, no edino skrivam najin odnos. Zato, ker želim biti dobra žena in mami mi vedno rekla, če grdo govoriš o možu, s tem tudi o sebi in družini. No mož je pa vse tako lepo, nikol kriv, dela se neumnega in karkoli rečem si zmisljujem itd in seveda ne zna me poslušat. Da bi pisala vse, bi lahko napisala roman kaj vse sem doživela ampak vedno oprostila, pozabite pa ne morem in glih to me boli…držim v sebi, kr moji itak skoz, da si zmisljujem. Na koncu ugotoviš, da si sam. Ti si tisti kateri se boš odločil kako boš, je težko je ko imaš samo sebe in se bojujes sam s sabo…nobenemu pa ne zaupaš tega, kar te boli. Mogoč, ko otroci odrastejo, da bom takrat dovolj močna, da se borim proti njim. Ker vem, da bi me vsi obsojali…saj so me že.