Ko nisi sposoben živeti
Že nekaj let me pestijo moje psihične težave, ki so posledica stresa in vseh težav nastalih zaradi izgube službe. Bilo je zelo slabo obdobje, ko se mi je vse dobesedno zrušilo na glavo. Kar nekaj let je trajalo, da sem se postavila na noge, dobila službo, začela reševati in dokončno rešila velik del finančnih težav. Sedaj nekako štrikam, plačujem vse redno in rinem naprej.
Ostale pa so težave, tiste nevidne, ki razjedajo do onemogolosti. Tisti, ki ohromijo duha in telo, in so neskončne ovire za korak narej. Tiste, ki poskrbijo za pasivnost in človeka onemogočijo, da se reši iz brezna dna. Ki naredijo tisto: ne morem več, ne grem se več, vse je brez smisla….
Nikoli prej v življenju nisem občutila takšne pasivnosti pri sebi kot sedaj. Po eni strani morje energije in želja in vsega, po drugi pa pasivnost in strah zaradi katerih ne naredim vsega kar želim in bi tudi morala, če hočem narediti premik. Na koncu pa nenehno vrtenje v krogu, jeza, obžalovanje, nažiranje….
Žalost, ena velika žalost in nenehno premlevanje zakaj živim tako kot živim. Zakaj nimam partnerja, moža….skratka nekoga s katerim lahko živim, s katerim sem lahko vesela ali žalostna. Ali sem normalna ker sem v tako zrelih letih sama ali pa je to le del normalnega življenja in časa v katerem živimo? Zakaj niti ne iščem partnerja? Ko malo bolje pomislim nisem niti toliko zagreta, da bi se aktivno posvetila iskanju partnerja, po drugi strani pa me to najeda. Zakaj ne čutim potrebe ali želje v takšni meri, da bi tudi ukrepala. Če sem lačna si naredim za jesti, logično. Če pa imam željo po nekomu, po osebi s katero bi lahko živela, p ne naredim nič. Zakaj? Kaj je narobe z menoj? Saj bi razumela, če me to ne bi nažiralo, bi pač rekla da sem takšna, da ne želim imeti nobenega. Sm kaj hudiča, ko to mene matra in si želim najti nekoga, pa nisem sposoba to narediti.
Kaj se dogaja z menoj, da osnovne življenjske stvari, ki so večini ljudi naravne, pri meni ne delujejo. Kako sem lahko imuna na klic narave? Kaj se je zgodilo / dogaja v moji glavi, v moji psihi, da sm postala takšna kot sem?
V mladosti sem imela globja čustva ko gre za naravne potrebe, z leti pa je to kar izginilo. Res pa je, da mi nobena stvar v življenju ni bila dana, niso mi bile želje izpolnjene. Ko sem kot najstnica bila zatreskana, mi nikoli ni uspelo vzpostaviti zvezo ozioma biti z osebo v katero sem bila zatreskana. Vedno sem bila zavrnjena. Moje ljubezni nikoli niso bile uresničene, doživete….
Zakaj pa se to dogaja, kaj delam narobe oziroma kje se zatika da nisem sposobna z nekim moškim vzpostaviti stik, se spustiti v razmerje iz katerega bi lahko kasneje morebiti zraslo kaj več? Jaz se nisem sposobna niti približati nekemu moškemu, kaj šele kaj več…. strah, strah….. od kod to vse? Nisem sposobna spogledovanja, nisem sposobna navezovanja stika? Ne vem niti kaj je normalno, niti kako vem in kako oceniti da se nek moški zanima zame. Jaz tega niti ne opazim… niti znam sprejeti signale, da sem nekomu všeč…
žalostna sem in se počutim kot bi bila iz drugega planeta. Vse kar je drugim ljudem popolnoma naravno in normalno je meni tuje…. Ali se moram sprijazniti s tem da pač nisem normalna in ne bom nikoli živela kot večina ljudi, ali pa naj sprejmem to da sem bolana in nisem sposobna asimilacije z družbo, z normalnimi ljudmi?
Gospa, kaj se zgodi v vašem telesu, če začnete razmišljati o tem, da vam je dano, da lahko dobite od zdaj naprej moškega, ki vam je všeč, brez problema? In katere misli pridejo v vaše možgane? Dajte poskusite. Usedite se na stol v nekem mirnem prostoru. Mogoče si skuhajte kakšen pomirjevalen čaj kot je meta. Bodite udobno oblečeni, tako da vam je prijetno in ravno prav toplo, naj se vam ne mudi. Potem začnite razmišljati o tem, da vam bo od zdaj naprej, vse kar se tiče romantičnega odnosa do moških, podarjeno brez problema, brez ene same težave. Začnite si predstavljati, da se to v resničnem življenju dogaja. In ob sebi imejte papir in svinčnik in si zapisujte vse misli, ki se bodo pojavile v vašem razumu-odpor, stavke kot so: “Ne, ne to pa že ni mogoče.” In potem vprašajte, zakaj to ni mogoče in si odgovorite. Obenem opazujte občutke v telesu, ki se vam bodo ob tem pojavljali. Kje v telesu se pojavi napetost? Kakšna je ta napetost? Se mogoče lahko začnete pogovarjati s to napetostjo, lahko vzpostavite neko komunikacijo z njo? In če lahko, kaj vam ona govori, isto kot razum ali drugače. Dajte počnite to. Počnite pogosto. Predstavljajte si v domišljiji, da se dogaja to, kar si želite in opazujte svoj razum in telo, kako se odziva na to. In enako se opazujte tudi v realnem svetu. Kaj vse se porodi v vas, ko se približate moškemu, ki vam je všeč. Opazujte, kaj vam telo sporoča. Predvidevam, da je v vašem telesu strah, ki pa vam je še nepoznan, ker je zapisan nekje globoko v vas. In to, kar vi vidite kot neko grozno oviro znotraj vas, je po vsej verjetnosti obramba vašega osebnega sistema, da ne bi bili ponovno prizadeti, ranjeni, ker ste nekje v preteklosti bili in so še nepredelana čustva v zvezi s to bolečino v vas. Če boste začeli gledati na tavaš sistem, kot na nekaj kar vas varuje in ne kot oviro, vam bo mogoče lažje.
Pogumni ste in močni. Včasih traja pač dalj časa, da kaj dosežemo, lahko tudi večino življenje, toda ne dvomim, da vam bo uspelo. V sebi gojite srčno željo po tem, opazujte svoje misli, svoje telo in delajte majhne korake, majhne spremembe. Ne prehitrih. In vsak dan se iz srca zahvalite življenju, da je tako radodarno do vas. 🙂
Pa še to, nikakor ni res, da je vse to drugim ljudem popolnoma naravno in normalno- biti suveren, domač, sproščen, uspešen v romantičnih odnosih. Samo večina ljudi prekriva težave, ki jih imajo v medsebojnih odnosih, ker je to povezano z občutki sramu ter drugimi občutji, ki bi jih radi skrili in nanje pozabili.
Srečno!
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Pozdravljeni.
Hvala za odgovor. Dogaja se ena blokada, ena stena. Ko občutim naklonjenost kakšnega moškega enostavno zablokiram. Ne upam nič….tema.
Velikokrat se vprašam ali mogoče silim v nekaj kar si ne želim? Ali si zares želim moškega v svojem življenju? Če si, kako to da do sedaj nisem nič naredila v tej smeri. Ponavadi je atko, da nas do ciljev, ki so naši lastni niče ne ustavi. Če si nekaj zares želim potem ukrepam v tej smeri in pridem do cilja. Ko pa gre za področje partnerstva, je v mojem življenju tema. Zato se vprašam ali si to zares želim.
Čutim potrebo po osebi, po nekom s katerim bom lahko delila vsakdan, za koiga bom lahko kuhala, s katerim bom lahko šla kam….. po drugi strani pa doživljam mraz in blokade. Nisem sposobna vzpostaviti stik z moškim, ki mi je všeč oziroma mi izraža naklonjenost….. takoj ko opazim naklonjenost, zbežim…. kot bi šlo za nekaj nenormalnega, grdega, odvečnega….. ne znam vsega opisat, vendar gre za serijo občutkov…..za situacijo ko nemudoma prekinem vse preden do česarkoli pride…..
Ko sem napisala da je za druge normalno iskanje partnerja in partnerstvo, sem mislila na samo potrebo po tem. Torej, vsaj meni se tako zdi, da vsi normalni ljudje imajo potrebo po partnerju, so vedno na preži in tudi sprejmejo ko jim se ponudi priložnost. Mislila sem na to da je vsem ljudem normalno, da flirtajo, da ogledujejo druge ipd. Meni to vse ni normalno…. ne vem kako bi rekla. Jaz ne znam ogledovat druge, ne znam flirtat, tudi ne znam videti in opaziti nekaj. Jaz sem toliko v nekem vesolju izven dogajanja, da ne bi opazila niti če bi se nagi moški okoli mene sprehajali. Vidim ženske, ki so v ne vem kakšnih težavah, ki so z mislimi nekje drugje, ko pa se pojavi nek moški, pa takoj vse drugo dajo na stran in se vržejo v situacijo. Jaz pač tega ne znam in nisem sposobna opaziti / videti ko se nekaj dogaja, oziroma je nek zanimiv moški v bližini….
Zato se sprašujem kaj se z menoj dogaja, da nisem sposobna niti prvinskega nagona po iskanju – dejanski aktivnosti iskanja…..da nisem sposobna opaziti npr. ko nekdo izrazi zanimanje zane in nato vzpostaviti stik….
Jaz se ne odzovem na nobenega. Ne gre samo za nekajkrat, gre za konstanten neodziv. In potem, alora več kasno, dojamem kako sem iz rok spustila neko priložnost, za spoznati nekoga in mogoče narediti kaj več. Sm kaj ko je prepozno in priložnost izgubljena se ne vrne nobena. Ni hec, da me določeni ne pritegnejo oziroma se samo z določenimi ne prepustim. Hec je, da se z nobenim ne prepustin, kar posledično pripelje do mnenja: pa saj ne morejo biti vsi slabi. Ok, da me določen tip odbije, ne more pa biti vsi po vrsti….
Kar me pa najbolj moti je to, da enostavno ne čutim niti potrebe, kar nekaj let…. Zato se sama sebi zdim ˝normalna˝ .. Gledam ljudi okoli sebe – vsi imajo vsaj potrebo in jo kažejo navzven, jaz pa bi najraje na čelo napisala da me ne zanima nič in naj me vsi pustijo pri miru…. Saj verjetno tudi če kdo kaj proba, ga zabijem nazaj. Zato se sprašujem zakaj? Zakaj ravnam tako kot ravnam?
Spoštovana,
tako kot sem vam napisala, ta vaša blokada je po vsej verjetnosti obramba vašega telesa pred bolečino. Zamrznete, ne opazite, na enem nivoju ne čutite potrebe po bližini – samo na enem nivoju. Določen del vas si želi bližine. Nekje v sebi imate po vsej verjetnosti nepredelana/neizživeta čustva neke ranjenosti. Po vsej verjetnosti se je to pripetilo že tako zgodaj v otroštvu, da se tega zavestno ne zavedate. Vaše telo pa se spomni in tudi razum tako deluje, da ne pride do bližine, kjer bi se rane odprle. Kajti bližina zdravi. Ta vaš obrambni sistem je že zelo dodelan in samodejen. Potrpežljivost gospa, potrpežljivost. Postaviti si vprašanje, je prvi korak. Odgovor nato pride, ko ste pripravljeni nanj. Res bi vam predlagala, da se opazujete. Da svojim blokadam posvetite pozornost. Kaj se skriva za blokado, za to steno? Vprašajte sebe, svoj nadjaz. Kljub svojemu odporu, navideznem nezanimanju, si oglejte kakšnega moškega. Pa se osredotočite na svojo notranjost, kaj se dogaja v vas, ko si ogledujete moškega, istočasno si ga ogledovati in čutiti svojo notranjost. Večkrat, ko boste to naredili, bližje boste vsebinam za blokado. Potrpežljivost. Opazujte, kako to dejalo druge ženske in naredite še vi. In opazujte, pozorno doživjate svoj odpor. Vedno znova ga vprašajte – ta svoj odpor/blokado/ strah, kaj vam ima za povedati. Vidite smisel v tem?
Lep pozdrav,
Mateja Debelja, univ. dipl. soc. delavka