Že od prvega razreda dalje so me otroci zbadali, se norčevali iz mene in me psihično napadali. Nikoli nisem razumela zakaj, ker nikomur nisem nič naredila, le bolj zadržana sem bila in tiha. Punce so me zaničevale, čeprav sem bila vedno urejena (nisem bila oblečena po zadnji modi, vendar sem imela vedno lepa in čista oblačila), norčevale so se iz moje šolske opreme, itd. Svoj pobeg sem našla v knjigah, saj prijateljev nisem imela. Že odkar sem šla v šolo sem se zaprla vase in vedno sem veljala za dolgočasno punco, ki nikoli ne prekrši pravil ali opravlja drugih. Še zdaj se zares sprostim šele po dolgem času in predvsem v manjših skupinah. Kako naj se rešim tega občutka, da sem manjvredna ali manj vredna biti ljubljena zato, ker nisem out-going in spontana punca? Ima kdo podobne občutke? Ljudje si ne vzamejo veliko časa, da bi nekoga zares spoznali in mu dali možnost, da se odpre, potem pa kar odidejo s sklepom, da je oseba dolgočasna in nevredna njihovega časa..čeprav znam uživati v lastni družbi, me to včasih zares boli..
Hvala že vnaprej za odzive 🙂

Vsi smo nagnjeni k temu, da gledamo na svoje idole (morda malce pretiran izraz) kot brez bremena. “Ta lepa” punca ima tudi kosmate noge, ki si jih mora pobriti, “ta pameten” se mora tudi učiti, “ta športen” mora tudi trenirati… Malo več ali malo manj je stvar genetike ali osebne zgodovine, ampak brez muje se še noben čevelj ni obul.

Nisem čisto razumela ali se želiš spremeniti ali sprejeti ali se ne počutiti “nezanimivo”…

Če je tvoja ideja, da če bi postala spontana in družabna ter s tem avtomatično srečna – ne boš. Lahko se predstaviš kot srečna, in skrivaš nesrečo, ampak srečna samo na račun tega ne boš.
Če si npr. V gimnaziji si mogoče malo manj tarča kakšnega nasilništva (poudarek na mogoče), če te pri družabnosti ovira strah pred predsodki, mogoče malo začneš kolesje, da s fake-samozavestjo stopiš iz cone udobja, vidiš, da ni tako hudo, te je manj strah druženja, je fake-samozavest manj fake itd. Ta vidik deluje, fake it till you make it ni iz trte izvit, je pa samo začasna rešitev in odskočna deska, dolgoročno ne pomaga ali celo škoduje.

Če še želiš počutiti udobno v svojo koži – ti sporočim, ko izvem 😉 zaenkrat pomagajo preusmeritve pozornosti, ko se začne cikel temnih misli in da se siliš “biti v sedanjosti”. Fajn je tudi, če prepoznaš dražljaje in se jih v mejah razuma izogibaš ali jim postopoma izpostavljaš s samo-prevzgojo.
In ker se sliši noro komplicirano bom dala (zelo) ekstremistične primere:
zjutraj se poliješ s kavo in si začneš ponavljati zbadljivke iz OŠ (haha štor) – vseeno je ali globoko dihaš ali pa se obrneš in začneš reševati sudoku, oboje je bolje od histeričnega drgnjenja kave, medtem ko se s spomini psuješ. Če na poti v službo čakaš pri rdeči in začneš paničariti, kaj če bo prometna nesreča, pa polno parkirišče, pa zamudim pa zaradi tega zamudim in bom službo izgubila in šla v penzijo čez 35 let in ne 34,9 let se ne bodo vnuki sramovali in ne bom smela videti svojih pravnukov.
Pa prideš domov in srečaš bivšega sošolca/ko, ki se je iz tebe norčevala pred desetletjem in greš nazaj v tisti mentalni prostor in se ista dinamika ponovi, kot, da se nobena od vaju ni spremenila v tem času namesto, da bi pristopila k “istemu” problemu iz novega kota.
… Enkrat sem zasledila en krut citat, da je norost ponavljati isto reč znova in znova ter pričakovati drug rezultat… Če ohranjaš isto medosebno dinamiko bo isti odnos.

In še zadnja verzija nasveta: če te moti občutek nezanimivosti s strani neznancev:
1) Veliko ljudi si želi samo malo klepetati, npr. Ko zaradi korone čakaš pred trgovino, samo par vljudnost in besed izmenjati, ali pa sosedovo cvetlično gredo pohvaliti, ravno toliko, da rečeš živjo in mu daš možnost povedati če se je po soseski vlamljalo ali pa rabi prevoz do bolnišnice, … Ni vsak željen globokih debat ali pa vsaj ne ob vsakem času. Poglej iz druge plati: greš na vlak brez knjige in 30min sediš zraven “nekoga” – marsikdo postane živčen ali zdolgočasen od tišine, kaj bi lahko govoril. 95% nič pametnega. Še vedno so lahko debate o vremenu prijetne, ampak ob neznanem sogovorniku je veliko “konfliktih” tematik, tiste, ki niso, so pa običajno dolgočasne bedarije o vremenu, pa hišnih ljubljenčkih, pa kako pogosto se voziš z vlakom,… vse ostalo je rizik.
2) lahko si dejansko zanje dolgočasna – in to mislim iz popolnoma nevtralnega stališča. Vsak ima tematiko, ki jo pozna in tematiko, ki je ne. Jaz lahko debatiram o kuhanju, pa hišnih ljubljenčkih, pa poslušam o vrtnarjenju in vnučkih, filme/nanizanke imam omejene po svojem okusu, pogovor o avtih, športu, ITju pa je zame isto kot če bi govorili po kitajsko – samo vljudno se lahko nasmehnem in kimam.
Pač sama si izpostavila, da si bolj tiha in načitana – verjetno še nimaš kaj dosti za pogovarjati z nekom o zadnji fuzbal tekmi ali kultni računalniški igri ali vaških čenčah. Ne samo iz sogovornikove strani ampak tudi svoje.
Pogovor je dialog, ne serija monologov, kjer čakaš, da prideš na vrsto, če ni skupnega interesa ali skupne želje (npr. Pogovor o službi) potem si lahko najbolj zanimiva oseba na planetu, pa boš še vedno “dolgočasna” sogovornica.
Ta vidik se lahko malo modulira s pristnim interesom, ampak ta malo je res malo, pa še začasno po vrhu.
Nihče ne more biti vedno dober sogovornik, lahko pa se dovolj potrudiš, da si prijeten in ne klepetaš predolgo.
Ne mešaj vljudnostnih klepetov in prijetnih izmenjav besed z globokimi debatami. Niso iste, tako kot papirnati avijonček ni potniško letalo.

Upam, da sem vsaj kakšen trik posredovala, ali pa te potolažila, da nisi edina s tovrstnimi težavami. Kar pogumno in samozavestno 🙂
Lp