V svojem življenju sem doživela in preživela marsikaj, marsikakšno zlobo, marsikakšno podtikanje in marsikakšno zahrbtnost. Vedno sem verjela v ljudi, v dobro in sem na žalost vedno cenila druge bolj kot si zaslužijo. Iskala sem opravičila za njih, jim odpuščala in vedno znova doživela razočaranje. Sploh, ko sem na lastne oči videla, da nekaj počnejo iz zlobnih vzrokov, zaradi lastnega nezadovoljstva in zagrenjenosti, zaradi lastnega ljubosumja. Nikoli se nisem šla maščevanja niti sem čakala priložnost za vračilo. In kljub temu me boli, ko doživim človeško zlobo, od ljudi s katerimi sem vsak dan skupaj, od ljudi s katerimi jem iz istega krožnika, od ljudi za katere že kaj naredim in kateri so deležni kakšne moje usluge. In takrat ko prosim za malenkost, pa res prosim izjemoma in takrat, ko mi ta usluga res nekaj pomeni. In mislim na uslugo, katera ne stane denarja in katera ne vzame toliko časa in ne naredi nobene škode. In tudi tokrat doživim namerno zlobo. In tudi takrat doživim zavrnitev. Od ljudi za katere sem marsikaj že naredila. In spet znova se potem sprašujem koliko moraš biti zloben, da namenoma nekaj ne narediš. Malenkost. In tega pa res ne morem dojeti, te filozofije in te arogance. Istočasno pa se ti isti pritožujejo kako so drugi grdi do njih. Neverjetno. In spet doživim bolečino v želodcu in spet se mi potem v glavi začnejo vrteti spomini, in se začne premlevanje, da kaj hudiča sem jaz tej osebi naredila, da mi tako vrača, da dobivam nazaj nečloveškost in zlobo. Nisem tega nikoli drugim dajala, zakaj potem to dobivam nazaj? Ali moram res še sama postati zlobna in se tega iti? Ali je v tem poanta? Ali je v tem rešitev?

Če bom tudi sama zlobna do teh ljudi ali me potem ne bo več bolelo, ko bom doživela nečloveškost in zlobo? Ali pa je narobe to, da imam čustva. Mogoče ne bi smela imeti nobenih čustev in potem bi me vsi pustili pri miru – mogoče pa določene ljudi privlači to in se napajajo s tem, da namerno prizadenejo druge. Mogoče pa je to njihova hrana in zato potem počnejo to samo s tistimi kateri pokažemo, da nas je prizadelo.

In ko me kdo prizadene se mi spet naredi začaran krog. Padem v premlevanje in me to psihično potolče, da se namesto na dnevne stvari, na svoje osebne stvari in na danes, osredotočam na ta dogodek, na to bolečino, in se težko premaknem. Ne znam se izkopati iz tega kroga. In traja kar nekaj časa, da to odmislim in grem naprej. In tako izgubim veliko časa, življenja in sebe. Namesto, da se posvetim sebi in temu kar je meni pomembno, se vrtim v krogu, v žalosti in bolečini. In tako mi mineva življenje.in ta bolečina ostane. In se vsake toliko spet dogodi nekaj kar me zaboli. In kar naprej neka bolečina. Jeba celo življenje. Ker nisem zlobna. In tudi če za nekoga ne morem kaj narediti, mu ne delam škodo. In najraje bi pobruhala svoj želodec, da se nič več ne prime nanj. In da se nobeden ne obesi nanj.

Ojoj,
bolečina je vaša spremljevalka, dobra znanka. Nihče si je ne želi, pa vendar ji nihče ne pobegne. Razlika je samo v tem, kako pogosto nas spremlja in kaj jo povzroča. Iz vaših besed razumem, da se ne znate zaščititi, da konstantno več dajete, ste bolj fer, v zameno, pa dobivate le neprijetnosti. Vprašala vas bom nekaj drugega kot pričakujete in sicer, kje se imate najtežje radi, kdaj se najtežje sprejemate, kje bi potrebovali več svoje podpore. Mogoče boste rekli, kje je smisel v tem, saj vas drugi ne sprejemajo. A zunanji svet je na nek način ogledalo odnosa, ki ga v nekem vidiku gojimo do sebe. Pa četudi ne verjamete v to, če boste raziskovali, kje se še ne sprejemate, ljubite in se boste učili v teh veščinah, vam bo to pomagalo. Vem, da bi želeli, da vam napišem, kaj drugega. Ampak, drugih ne moremo spreminjati, lahko pa sebe in naše odzive na druge. V prvi vrsti, pa vsi potrebujemo ljubezen do vseh vidikov sebe.
Srečno!