Tudi jaz sem v podobni godlji, ko ne vem, kaj naj. Preprosto mi je težko sprejeti dejstvo, da bom pri tridesetih ponovno ostala sama. Najin glavni problem pa je bil v tem, da se ni želel preseliti, da bi živela skupaj. Zakaj, ne vem, in ravno to najbolj boli.
Zdaj čakam, da pride po svoje stvari. In pri sebi razmišljam, kaj je prav in kaj ne. Če mi predlaga, da se preseli – ali si tega sploh želim? Da se preseli zato, ker se mora, in ne zato, ker si tega želi. Kako bi v tem primeru sploh izgledalo najino življenje? Ne vem, če bi bil pripravljen sodelovati, ali bi vedno le poslušala “saj si sama tako hotela”. Ne vem, če ni bolje, da se res vse konča, čeprav mi je zelo težko.

Pa še to – mislim, da je tudi po desetih letih lahko še tista prava ljubezen, ne le navezanost. Mogoče sem pa naivna in preveč romantična?

Ana

Kaja, hvala ti 🙂

lp ana!

tudi meni je hudo, a mi je malo lažje, ko se s kom pogovarjam, zato, če si za kak pogovor mi lahko pišeš na mail. [email protected]

Vedite, da preberem vsako vašo zgodbo na tem postu….vem, da ni lahko, a je vendarle malo lažje, če vemo, da nismo sami in imamo nekoga, ki nam prisluhne.

lep dan želim vsem strtim srčkom.

tiara

midva sva skupaj že skoraj dvajset let… pa sva na začetku, v prvem letu tudi trikrat prekinila. ker ni bil dovolj prepričan vase in v najino zvezo. in ker sva bila morda malo nezrela. v tako dolgi zvezi pridejo vzponi in padci, vendar lahko rečem da sva še vedno zaljubljena kot prvi dan. mnogokrat.

Daj času, čas…Verjamem, da boli, vendar življenje je kratko, da bi ga izgubljal z bolečino. Poglej naokoli, nasmehni se, odpotuj kam-sam…boš videl kaj kmalu se ti lahko zgodi, da najdeš srečo na drugje. Ženske smo pač take, da se včasih počutimo vkleščene, iščemo nekaj novega, pa še same ne vemo natančno kaj. Včasih rabimo zgolj čas zase, pa se potem vrnemo varnosti v objem. Pusti času čas…medtem pa poskusi še sam na sebi kaj naredit.LP.

s*** se strinjam s teboj in to tudi poskušam…delati na sebi…berem knjige, iščem nove hobije, obujem stara prijateljstva in poglabljam obstoječa

med tem ko se nekaj časa nisem javil, se je odselila. slišiva se vsak dan nekajkrat in pogovori so dokaj sproščeni. ko se vidiva se skušam obnašati čimbolj normalno. tu pa tam si dava kakšen poljub, to pa je tudi vse…

kaj se bo iz tega izcimilo ne vem…upam na najboljše…me pa obliva strah, strah pred samoto, strah pred prihodnostjo, strah pred življenjem…
iz dneva v dan se spopadam sam s seboj…pridejo dnevi ko sem na tleh in tudi takšni ko sem še kar vredu…

čas bo pokazal vse… ampak medtem pa trpim in bojim se da bi še bolj
…ampak to je moja pot…odločil sem se da se bom boril za to zvezo, medtem pa se skušam osamosvojiti, saj sem dejansko odvisen od zveze

hvala vsem za komentarje in upam še na kašno spodbudno besedo…
…