K pisanju me je spodbudila tema, kjer je bilo govora o ženskah, češ kakšne da smo, da si vse želimo bankomat, ne pa moškega, da ne znamo debatirati o ničemer drugem kot o nohtih, modi ipd….jaz se pa zadnje čase sprašujem tole:

So ženske in so ženske. So tiste, ki so običajne in so tiste, ki so in bodo vedno izstopale ( po lepoti, obnašanju,). Tako, kot so takšni tudi moški. Potem imaš moške, ki si do 30 leta konstantno zbirajo za partnerke ženske, ki izstopajo, nakar se nekega dne zbudijo in ugotovijo, da sedaj si pa želijo nekaj drugega. Želijo si žensko, ki ne bo izstopala, ampak bo bolj običajna, bo imela neke vrednote recimo temu tako….in potem tarnajo, da takšne ne srečajo….

Se pa nikoli ne vprašajo, zakaj bi si pa ženska, ki je od vedno bila običajna, ob sebi želela nekoga, ki jo do 30 ni niti pogledal,saj je svoj čas delil s tistimi, ki izstopajo. Prav tako nimajo odgovora, ko jih vprašaš, kako pa naj bi ženska do njihovega dneva d, ko pride do ugotovitev, živela?

Obenem pa seveda veš, kaj vse se govori o moških. Ti seveda “jokaš” samo o eni strani.
Ko ti bo uspelo obe strani “zvezati v knjigo”, ti bo v življenju bistveno lažje.
In preden ti uspe zliti naslednjo golido gneva, ti zaupam, da sem na MON-u, večkrat zagovarjal ženske kot moške!
Seveda pa sem kakšno tudi peglat in kuhat poslal.

Najprej naj izpostavim, da si lahko po nepotrebnem omajaš zaupanje v ljudi, če verjameš vsemu, kar je napisano na forumih. Predvsem bi tudi v reali z moškimi, ki napletejo take umotvore, imela bore malo skupnega, kajne?

Po lastnih opažanjih ne bi rekla, da ljudje po 30. letu naredijo nek silen preklop. Morda bolj kot to, da se nekateri šele takrat začnejo zavedati, da je minljivo tisto, čemur so dotlej namenjali svojo pozornost. A tudi sicer bi marsikdo dvakrat premislil, preden bi z nekom, s katerim se občasno dobiva, zaživel…

Nenazadnje se je vzorce ‘primernosti’ privzgajalo že v preteklosti. Poudarjala se je pomembnost korenin, verske oz. politične pripadnosti, statusa. Nekdo, ki to ponotranji do te mere, da se preplete z njegovimi siceršnjimi vrednotami, se ne bo odločal le s srcem, temveč predvsem praktičnim razumom. Takó se čuti ‘varnega’, táko sredino pozna, táko zaznava kot domačo, táko išče.

Najdejo se posamezniki, ki iz tega znanega kroga izstopijo. Ker to pomeni marsikdaj spremembo ustaljenih navad in posledično dodatno prilagajanje, so bili in ostajajo redki. A dokler bom živa, bom verjela, da marsikdo od njih kasneje najde potrditve, da je vredno kdaj krenit v neznano.

P.S.
Le kje so se mi spotoma izgubili nohti in bankomat? 🙂

Res je… So ženske in so ženske. So moški in so moški.
Po eni res grdi življenjski izkušnji sem opustil vsa pričakovanja in ne razmišljam več o rodovniku in statusu. Razmišljam še o politični pripadnosti, a le v smeri smiselnosti in dejanj – aktivistki se bom ognil na daleč pa zaslepljeni pameti tudi.
30-ta v resnici niso nek mejnik, prej 40-ta. Folk s familijo se pri 30-tih ukvarja predvsem s familijo in večinoma nima časa razmišljat o minljivosti. K temu jih spodbudi najprej kaka smrt staršev in odraščanje, morda osamosvajanje, otrok.
Druga pesem je pri tistih, ki v 30-tih preizkušajo življenje, sebe in se še iščejo. Ti se morajo zmigat, ali pa ostanejo samske tete in strici – preklop in zapustitev starih navad je nujnost. No, za strice še ni tako nevarno, za tete pa gotovo. 35+ in teta zagotovo ostane le teta.
Otane le še tehten premislek o tem, kaj boš z nekom v zvezi počel danes, jutri , ko bodo otroci in kaj potem, ko bodo otroci odšli. Če tega ne znaš spravit skupaj, je bolje, da prekineš in iščeš dalje. Tudi spremembe pri ljudeh, triggerji so lahko vse sorte preizkušnje, so lahko pozitivne in negativne.
Tako… pri 35+ za ženske in 40+ za moške stoji zid in le redki ga preplezajo.
Tisto o bankomatu in podporniku pa definitvni drži. Redke so ženske, ki v partnerju ne bodo iskale bankomata in psihološkega tampona za vse sorte kozlarij. Slednje je za večino normalnih moških precej bolj moteče.