OK, en problem me že dolgo, dolgo muči, pa ga bom napisala… Če bi kdo znal kaj pomagat, bi bila zelo hvaležna, ker sem vedno bolj nesrečna in obupana zaradi tega. 🙁 Rešitve pa tudi ne vidim.

Gre se za to, da nisem sposobna imeti zveze s tistim, ki ga ljubim. Zaljubim se redko, ampak ko se, je pa to to. Sposobna sem ogromne (neomejene!) količine ljubezni in sposobna sem dajati zelo, zelo veliko tistemu, ki ga ljubim. Pravzaprav vse. Ker če jaz nekoga ljubim, potem je to to.

Moj problem pa leži v tem, da sem brezupna perfekcionistka 🙁 Vse mora biti popolno, drugače ne morem spati. Ta perfekcionizem je vezan predvsem na mene: MORAM super izgledati, MORAM imeti vse urejeno, MORAM imeti vse pod kontrolo, NE SMEM nobenega razočarati, MORAM biti dobra na faksu… itd. Drugi so ljudje, ja, drugi so krvavi pod kožo, drugim je oproščeno, če kdaj kaj zamočijo, vse razumem, vsem stojim ob strani, vse podpiram. Ampak do sebe pa sem neusmiljeno stroga in se naravnost zasovražim, če se mi kaj zalomi.

In ko se zaljubim in ljubim enega fanta, se ravno zaradi tega perfekcionizma zaprem vase, zablokiram vse in vse skupaj v kali zatrem, ker me je neizmerno strah, da bi tisti, ki ga ljubim, uspel najti na meni kakšno napako. Da bi videl, da tudi jaz nisem popolna. Tega ne bi prenesla, zato raje zbežim. Obup 🙁 Moj največji strah izvira iz tega, da bi razočarala tistega, ki ga tako zelo ljubim. In ker ga seveda nočem razočarati, ker mu želim le dobro, ga raje spustim iz rok.

V moji glavi se vedno oglaša ena misel, enkrat glasneje, drugič bolj tiho: nisi dovolj dobra. In to velikokrat tudi verjamem. Ne le pri ljubezenskih zadevah, tudi v življenju nasploh. A ni žalostno – uspešno in redno izdelujem enega precej zahtevnih faksov, pa sem še vedno prepričana, da sem neumna in nesposobna. Čeprav vem, da dobro izgledam, ker praktično vsak dan slišim pohvalo na ta račun, še vedno nisem nikoli dovolj lepa za tistega enega, ki ga ljubim jaz. In se počutim grdo. In pri tem je čisto vseeno, kaj on reče, spremeniti tega mojega mišljenja ne more. 🙁

Kaj naj naredim? Vsako noč se sekiram zaradi tega, ampak ne vem, kako naj to spremenim. Dala bi mu toliko ljubezni, pa je ne morem, ker me je strah, da bo vedno premalo. 🙁

Lep pozdrav vsem!

Vulnerable,

ja, reciva da te razumem, ampak ne bova reševala tvojega problema iz strani perfekcionizma, kajti problem je v tebi, da ti želiš vse samo najboljše. To je tako lepo, ampak sedaj bova stopila pa na popolnoma drugo stran. Daleč stran od ljubezni in kakršnega koli dela, šole, izgleda, dela, pospravljanja…….daleč daleč stran. Ja misliš si, le kaj ti bom sedaj natvezil, predno pa ti povem kam greva, te bom še malo vodil skozi besede.
Verjetno si že nestrpno pričakovala kaj ti bomo napisali, sedaj pa ko pišemo pa nič ne povemo 🙂 In tudi ne bomo, ker je pri tebi samo eno, vse kar delaš je perfekcionistično, kaj meniš, da jaz tisto kar delam, ne želim, da bi delal najboljše, seveda in sem popolnoma tak kot si ti, z eno malo drugačnostjo. Spoznanjem, izkušnjo kaj je v življenju sploh vredno?????

Ja tukaj se bova ustavila, sedaj boš kot največji perfekcionist odgovorila: kaj tebi pomeni življenje in kaj je tvoj cilj v življenju, kaj ti je nejbolj pomembno???

JAsno, vse perfektno, no in če ne veva odgovora, bova nekoga vprašala: KOGA? V takih trenutkih je najboljše, da vprašaš za nasvet totalno nasprotje življenja in to je Smrt. Ja, vprašaj Smrt za nasvet. Kaj je najbolj pomembno v življenju? Pomisli na vse kar bi rada dosegla, kar bi rada imela in potem za vsako misel vprašaj Smrt za nasvet.
Pri njej je odgovor samo eden – življenje.
Ker pa verjamem, da tudi v razmišljanju dosegaš perfekcionizem, nočem, da je sedaj tako, ampak uporabljaj “kmečko logiko” imaš vse kar si želiš, daš vse kar imaš, pa kar naenkrat ne moreš ničesar več uporabljati in kar naenkrat ne moreš ničesar več dati. Po čem ti bo najbolj žal? Po tistem kar nisi naredila in ne po tistem kar si. 🙂
Saj ne pravim,da moraš iti v drugo smer, vzemi vse skupaj nekje na sredini in ko ti bo hudo, spomni se na Smrt kot prijateljico, ki ti svetuje, videla boš, da sploh ni tako hudo 🙂

Ljubi življenje samo, ne delo v ćivljenju, to kar boš živela to boš delala.

Primož

Živjo, ne morem verjeti,kot da bi brala moje misli,moja custva…Pa sem ze mislila,da sem edina,ki zaradi tega trpi.
Velikokrat,ko se ozrem okoli sebe opazam,da moski,ki me pritegnejo vizualno,imajo ob sebi (grdo se bo slisalo)smotano punco…Nic posebnega,ponavadi se neurejeno,kmetico bi lahko rekla…ki se tudi ne zna obnasati in je prava primitivka,zahrbtna…
A jst,ki sem rada urejena tudi,ce grem samo v trgovino se bom skladno luskano oblekla,pa po domace povedano zvisim…
Enostavno nevem vec,kaj naj naredim.Ko grem po cesti ali pa,ko se vozim v avtu,mi folk trobi maha.Ko grem zvecer ven,slisim same pohvale….Ampak meni ne seze do zivega…Skozi eno uho mi gre noter skozi drugo ven…Se vedno mislim,da sem smotana,najgrsa in,ce me kdo na cesti pogleda ali moski ali zenska,vedno pomislim,kaj je narobe na meni…
Sploh se ne morem sprostiti,…
Razen,blestim pa takrat,ko pipijem 2 kozarcka,da se sprostim…Zalostno…

Velikokrat na svoj racun slisim,da ko me nekdo ne pozna ne more verjeti,kaksna oseba sem znotraj,da si vsak ko me vidi najprej naredi drugacen vtis o meni…

A zal je tko,videz je nazalost prvi.Ko bi nekdo vedel,kaksna bolecina v meni vre.In ,ko sem kdaj med mnozico ljudi,se pocutim osamljeno,zakricala bi,kaj me noben ne slisi,kaj vre v meni…Oziram se okoli in vidim samo telesa brez dobre duse…
Joj,pa sem se razpisala.Upam,da mi bos napisala kaj nazaj…Drugace pa en lep pozdravcek,
Tjaša

p.S.
Se en mpj problem pa bos nasla pod naslovom ZAKAJ???????

Primož,

hvala za odgovor. Ampak pri meni je res problem v tem, da niti sama sebe ne morem imeti rada, če ni vse tip top. To še iz časa otroštva, ko mi je mama stalno vcepljala v glavo, da nisem vredna ljubezni, če ni pri meni vse superiorno. IMAM zelo rada življenje, ampak se bojim, da življenje ne bo imelo rado mene, če ne bom super in oh in sploh.

Sama sem še kako sposobna brezpogojne ljubezni. Problem pa je v tem, da si sploh ne morem predstavljati, da bi kdo imel mene brezpogojno rad. In zato se ženem za tem, da bi bila perfektna. Ker pa nisem, me je strah, da bi to videl tisti, ki ga ljubim, ker tega ne bi prenesla.

LP

Pozdravljen kolegica! Tukaj še ena perfekcionistka:) Dobro vem, s kakšnimi težavami se ubadaš. Pri nekaterih stvareh se potrudiš do maskimuma, pa še vedno ni ok, drugih pa se raje ne lotiš, ker bi lahko šlo kaj narobe. In ta strah ti greni življenje. Welcome to the club!

Zakaj je tako? Sem se ubadala s tem vprašanjem in sem ugotovila, da je veliko prispeval (nevede) moj oče. Hotel je sicer, da bi dala od sebe najboljše kar lahko in v tej veri me skoraj nikoli ni pohvalil, da se ne bi razvadila. Seveda pa sem slišala veliko kritik, ki pa so z njegove strani bile le vzpodbude, da bi se potrudila po svojih najboljših močeh. Rezultat pa je bil ravno nasproten. Povsem zmedena skoraj nikoli ne vem, kdaj je dovolj dobro, zato včasih prekomerno zapravljam čas za popolnosti, ki sem si jo jaz zamislila. Ali pa čisto zamrznem, da bi zreducirala možnost napake na ničlo (to pomeni, da sem pasivna in ne raje ne naredim nič). Njegove kritike sem si jaz prevedla v lastni glas, ki mi kar naprej govori…nisi dovolj dobra.

Ok, sedaj sva predelali osnove, pa se osredotočiva na ljubezenski odnos, ki ti povzroča največ težav. Jaz sem si za prvega fanta izbrala nekoga, ki je imel še glasnejši glas, ki mu je govoril, da ni vreden ljubezni. Rezultat? Delal je večje napake kot jaz, zato nisem imela občutka, da sem zanič, saj sem njenu pomagala, da bi jih odpravljal. Preprosto, kajne?! Seveda nihče izmed naju ni bil zadovoljen, saj sva svoj občutek vrednosti gradila na občutku nevrednosti drugega. Po nekaj letih agonije sva se razšla in oddahnila sem si.

Potem pa je bil spet problem, ko je sem bila pripravljena na novo ljubezensko zvezo. Kdor me je hvalil, sem se bala biti z njim, da ne bi nekoč ugotovil, da nisem tako popolna, kot pa se njemu zdi. Nekateri bi temu rekli, da sem bila polna kompleksov.

Ok…pravkar sem ugotovila, da če nadaljujem v tem stilu, ti lahko napišem cel roman, ker se bojim, da bom pozabila kaj pomembnega, to bi bilo narobe:)) Ti bom poskusila napisati glavna spoznanja. Ni potrebno, da je popolno, ker me še vedno lahko naknadno vprašaš, če te bo kaj zanimalo, kajne.

Toliko let si si ponavljala, da nisi dovolj dobra, toliko časa isti vzorec, zato ne pričakuj, da ga boš hitro odpravila. Se pa da delno omilit, samo verjetno se boš celo življenje borila s tem glaskom. Pa nič zato, saj ima perfekcionizem tudi pozitivno plat. Pomeni namreč, da si natančna, vestna in zagnana…to pa so iskane lastnosti v službi, npr. Zdaj ti bom napisala, kako sem se jaz lotila tega problema, morda ti bo pomagalo.

Kot prvo, sem morala priti do spoznanja, da oče vsega tega ni delal namerno, da bi me zatrl, da mi je hotel dobro, samo na žalost se je vse obrnilo ravno kontra. Ampak sedaj sem odrasla oseba, ki se lahko sama odloča, kaj bo naredila s to dediščino. Kot drugo, sem morala začeti poslušati tudi druge ljudi in premisliti njihove pohvale, ne da sem jih takoj nekritično zavrnila. Naučiti se sprejemati komplimente – to pomeni, da se nasmehneš in rečeh hvala, kljub temu, da misliš drugače. Kot tretje pa, da sem začela negativne misli in besede nadomeščati s pozitivnimi (pozitivne afirmacije). Pa odpuščati napake, jih gledati z drugačne pozicije. Recimo, ti druge ljudi gledaš kot ljudi iz mesa in krvi in jim odpuščaš napake, torej tudi pri sebi delaj tako.

Zavedaj se, da tudi drugi ljudje tebe gledajo tako, da delaš napake, pa to ni nič hudega, ne vrednotijo te tako, kot vrednotiš sama sebe. Torej tudi, če bo fant videl tvojo nepopolnost, se zaveda tudi svoje in te zaradi tega ne bo pustil. S tem si pridobiš kar nekaj maneverskega prostora. Jaz sem še vedno kdaj začudena, ko sem kdaj slabe volje in rečem fantu, da česa ne bom storila, pa zaradi tega ni prav nič jezen name in mi še vedo reče, da me ima rad. Morda imaš tudi ti v sebi to misel, da si moraš ljubezen zaslužiti.

Tvoje težave se moraš torej lotiti po delčkih. Še vedno se boš kdaj obtoževala, ampak vedno poskušaj gledati s pozitivne strani. Nauči se dati priznanje sama sebi. In kdaj tudi tvegaj. Kaj je recimo najhujša stvari, ki se ti lahko zgodi, če se boš prepustila ljubezenskemu razmerju z nekim fantom? Zate verjetno to, da bi te pustil. In kaj potem? Verjetno boš preživela, se pobrala in iskala naprej bolj kompatibilnega partnerja. Zaupaj si, da je vse ok. Samo vedi, da se ta črni scenarij ne bo uresničil izključno zaradi tebe, ker gre ponavadi za druge stvari (slaba komunikacija, nekompatibilnost, itd.).

Pa še nekaj je pomembno. Humor! Smeh, gledanje na življenje s bolj sproščene in zabavne strani. Da se smejemo lastnim spodrsljajem in tudi napake drugih ne jemljemo kot nekaj resnega. Vse, kar moraš torej storiti je, da se z lastno voljo začneš učiti novih vzorcev obnašanja in razmišljanja.

Svetujem ti psihiatra………….

Pa brez zamere.

Pozdravljena,

poglej nazaj. Ali so ti v preteklosti pogosto govorili, da iz tebe ne bo nič in si jim vedno znova dokazovala, da si dobra, uspešna in vredna njihove ljubezni? Te je bilo strah, da boš zavržena?

Morda pa si živela v okolju, kjer je bilo vse nedorečeno in brez odgovornosti. Ti pa si s svojim ravnanjem dokazala ravno nasprotno. Življenje se lahko “zlika” do vseh podrobnosti – do perfektnosti.

Sedaj te je strah, da se boš morala dokazovat pred fantom. Ponovno boš morala skozi vsa tista neprijetna doživetja. Bojiš se, da te bo ocenejval po napakah, po neuspehih,…

Fant, ki te bo imel rad, te bo sprejel v celoti. Na tebi pa je, da mu zaupaš, česa te je strah. Ko boš spregovorila o tem, bo strah že za polovico manjši. Potem boš ugotovila, da te fant posluša, te sprejema, da mu lahko poveš več in postalo ti bo prijetno.

Prebrala boš še ostala pisma in boš tudi sebe našla v njih. Amapk tukaj je sedaj vprašanje, kako narediti to, ko pa vse veš. A nisi rekla, da mora biti vse perfektno, no to že ni in zakaj ne moreš imeti sebe rada, ker nisi prfektna v tem, da se sprejemaš tako kot si.

Ti si to kar si, pa to ne moreš spremeniti, lahko samo sprejmeš, bisto perfektnosti je to, da sprejmeš to kar imaš in ne to, kar drugi menijo, da bi morali imeti.

primož

Pozdravljena!

Praviš, da si perfekcionistka? PA NISI! IN NIKOLI NE BOŠ! Takega človeka ni. Nihče se ni učen rodil in nihče ne zna vsega. Res, da se lahko trudiš in trudiš, vendar perfektna, idealna nikoli ne boš. Vedno se kje ‘zalomi’.

Trdiš: “MORAM super izgledati” – OK. Urediš se po svojih najboljših močeh. Ali vsi ostali tudi mislijo, da super izgledaš? Hipiji, punkerji…? – NE
“MORAM imeti vse urejeno” – Stavim, da nimaš. Današnje hitro življenje, je zadelo verjetno tudi tebe in spet stavim, da ti vedno ne uspe.
“MORAM imeti vse pod kontrolo” – Žal. Ne moreš in ne smeš imeti vsega pod kontrolo. Tiste, ki so želeli imeti vse pod kontrolo, smo imenovali ‘absolutiste’. In na koncu so bili ponavadi linčani. Navadno, ljudje, še samih sebe nimamo vedno pod kotrolo (izbruhi smeha, jeze, žalosti…)
“NE SMEM nobenega razočarati” – :)… Glede na to, da si se oglasila na tem forumu … 🙂 Predvsem si razočarala samo sebe (tu je bistvo in tu začni graditi)
“MORAM biti dobra na faksu” – Seveda. Več kot znaš, več veljaš. Vpij čim več znanja, ki ga lahko dobiš. Potrudi se za čim boljše ocene. Zakaj pa ne. Vendar ne pričakuj samih 10, kajti kot pravi pregovor: Še največji bedak lahko zastavi največjemu učenjaku vprašanje, na katerega ne bo mogel odgovoriti.

Torej. Še tako velik trud po popolnem, še toliko energije vložene v popolnost, ti ne bo prineslo zadoščenja. Vedno bo nekje nekaj, kar ne boš znala, kar bo zate prvič, neznano, nedokončano, ali pa nekomu drugemo ne bo všeč. Vsega se ne da imeti. Človek vedno hrepeni po nečem večjem, boljšem in deluje v to smer. In posledica tega je napredek. In ko to dosežemo, si želimo spet nekaj drugega, boljšega… In svet teče dalje.

Pa še tole tvojo misel bi izpostavila: “Sposobna sem ogromne (neomejene!) količine ljubezni in sposobna sem dajati zelo, zelo veliko tistemu, ki ga ljubim. Pravzaprav vse. Ker če jaz nekoga ljubim, potem je to to.” – Nato pa ga odsloviš… Potem to NI to. Ker tisto, ko JE, ne sprašuje za (tvoje) žrtve… ampak mora biti.

Glej, tako rekoč, je pred tabo še vse življenje. Veš koliko je to še izzivov? Veš koliko situacij, ki bojo nove, ki jim ne boš kos, ki bojo nepričakovane in za katere se navadno ne ve niti to, kako bi morale biti pravilne (perfektne). Ali boš znala perfektno roditi otroka? – Ali ga zato sploh ne boš imela? In kako boš znala otroka perfekto vzgojiti? Vsak je drugačen in nihče ne pozna odgovora na to. (Ko nisem imela nobenega otroka, sem imela sto nasvetov, sedaj imam enega otroka in nobenega nasveta več.)

Nihče te ne bo nikdar imel za perfektno (idealno). Vsem ne moreš ugoditi. Važno je le, da ugodiš sama sebi. Da delaš tisto, kar sama misliš, da je prav. Ne glede na druge. Samo na tak način boš sama sebi všeč in boš zadovoljna sama s sabo. In potem bodo zadovolji s tabo tudi drugi.

(Primož, ali lahko še jaz eno zgodbico?)

Pred davnimi časi, sta se iz vasi v mesto odpravila na pot dedek in vnuček. Imela pa sta le enega konja. Dedek je vnučka posadil na konja, sam pa držal konja na povodcu in hodil ob njem. Pa srečata človeka, ki pravi: “Le kako lahko dovoliš, da vnuček, ki ima mlade noge sedi na konju, ti, ki pa si že osivel, pa hodiš zraven?” Dedek pomisli in se zamenjata. Dedek na konju, vnuček hodi poleg. Po določenem času srečata drugega človeka. “To pa ne bo v redu, stari. Kako lahko dovoliš, da mora vnuček, s svojimi malimi nožicami dohitevati tebe in konja?” Dedek pomisli in posadi vnučka poleg sebe na konja. Čez nekaj časa zopet srečata človeka. Ta se zgrozi: “Ja človek, le kako lahko tako trpinčita ubogo kljuse in kar dva sedita na njem?” Dedek se zamisli, konjiček se mu zasmili in si oba, z vnučkom naprtita konja na rame. Ko srečata naslednjega človeka, ta pravi v smehu: “Kaj takega pa še ne. Da bi človek nosil konja po svetu?” Dedek in vnuček se spogledata in odložita konja na tla. Tako gredo, hodeč, vsi trije naprej proti mestu. Kmalu zatem spet srečata človeka. In ta pravi: “Ja, čovek božji, zakaj pa imata imata konja, če ga noben ne jaha?” … Dedek, naveličan že vseh naukov in truda ugoditi vsem, spozna, da nikdar in nikoli ne bo mogel ugoditi vsem. Zagrabi vnučka, ga posadi na konja in odpravite se naprej proti mestu, tako, kot sta potovanje tudi začela.

Želim ti veliko sreče v življenju.

:)))

lepo

primož

vulnerable, jaz te popolnoma razumem, čisto sem se prepoznala v tvojem postu, kot da bi ga jaz napisala. Lahko ustanovima Klub perfekcionističnih in ne dovolj zadovoljnih babnic:)

In jaz sem se ena izmed perfekcionistk… Stalno razmisljam, kako bi popolno izgledala, imela najboljse ocene in bila v vseh pogledih najpametnejsa in najbolj zanimiva in sploh najboljsa. In to samo zato, ker se nekaterih stvari v zvezi s sabo, ki pa jih ne morem spremeniti, sramujem in jih hocem s popolnostjo prikriti. Bojim se prevec zblizati z ljudmi, ker me je prevec strah, da bi me zavrnili. Tudi zaradi tega se je koncalo moje zadnje razmerje, ceprav sem fantu razlozila nekaj stvari in mi je precej pomagal. Se vedno pa mi je malo ostalo.
Vasa pisma so mi prav dobro dela, ce ima kdo se kak nasvet…?