ko lahko samo še opazuješ …
Večkrat zaidem na ta forum. Ko berem vse te stiske in tragedije ki so tu napisane mi je dostikrat zelo hudo. Zakaj je življenje včasih tako krivično ne vem.
Danes pa je tudi meni pri srcu tako grozno težko. Od nas se poslavlja moj stric. Nikoli se ni poročil zato je nas imel za svojo družino. Vse življenje je delal na kmetiji, nikoli ni hodil v službo. Svojih čustev ni nikoli kaj preveč kazal. Včasih se mi je zdelo da mu je bilo kar nerodno. Z bratom sva si ustvarila vsak svojo družino in šele takrat je pokazal kako zelo ima rad otroke. Tudi otroci ga imajo zelo radi. Kljub temu da ima skromno kmečko pokojnino je vedno kupil kakšno malenkost da jih je razveselil.
Sedaj ko smo komaj stopili v novo leto polni upanj in pričakovanj se naš stric poslavlja. Bitko z rakom je izgubil. Še pred novim letom je bil poln načrt za pomlad, sedaj pa…. Iz dneva v dan bolj hira. Iz pokončnega človeka je ostal samo se nemočen starček. Rak ga dobesedno požira. Vsak dan smo z njim in mu lajšamo bolečine kolikor lahko. Kako je človeku težko ko nekoga gledaš kako trpi. Nikoli ne potoži da ga kaj boli. Tako potrpežljiv in miren je.
Ko smo zvedeli za njegovo bolezen smo molili da bi se pozdravil. Sedaj molim samo še za to da ga Bog vzame k sebi in konča njegovo trpljenje. Upam da me bo Bog uslišal.
Ta tvoja zgodba me je zelo pretresla, hvala bogu je moja mama bitko z rakom dobila in smo še vedno skupaj, groza pa me je ko pomislim, kako je bilo, ko smo izvedeli za njeno bolezen in med samim zdravljenjem. Bodite ob stricu v teh dneh, bodite močni, tako bo vsem lažje.
Z mislijo na vas
Družinska sreča
Zala1….vem kako je to….in sočustvujem s tabo. Morda danes sploh ne bi zašla na tale forum…če ne bi izvedela…da si je življenje vzel eden zelo dobrih prijateljev mojega pokojnega očeta. Tako kot moj oče , je tudi on bil bitko z rakom….
Kako hitro lahko bolezen pokončnega človeka naredi nemočnega vem….ker je pri mojem očetu potrebovala bolezen samo tri mesece……dokler ni ves utrujen in shiran za vedno zaspal. Ves ta čas sem bila ob njem…..in upala na najbolje…….in se trudila…da mu vlijem moči…..Ampak je bil rak močnejši.:-((
In ko sem videla…..kako nebogljen leži……zvit v klobčič kot majhen dojenček…..praktično sama kost in koža…….se mi je paralo srce…na tisoč koščkov.:-(
Kljub temu…da se na koncu ni več zavedal…sem k njemu peljala svoja dva sinova…..ki sta bila njegova ljubljenčka od dneva ko sta se rodila…..Da sta se poslovila….in da ju je še zadnjikrat videl.
Vedno kadar izgubimo koga bližnjega ali nam dragega………je hudo.
Ampak smo potem presenečeni sami nas sabo….koliko lahko v življenju prenesemo hudega.
V preteklih dveh letih sem izgubila veliko meni zelo dragih ljudi….Tudi moja mami je bila med njimi…….:-(
Lahko rečem….da so se poslovili kar eden za drugim….in zdelo se mi je…kot da v mojem življenju ni nič drugega…kot bolezen,bolečina in smrt.
Dobro da sem imela svojo družino,ki mi je stala ob strani. Drugače ne vem kako bi bilo.
Tisto……kar je nekoč bilo…..ne pride nikoli več nazaj…..Lahko pa rečem…da me vsi spremljajo skozi moje življenje….in ni dneva…da jim ne bi naklonila misel. Spominjam se jih po dobrih delih…..in vem …da bodo v mojem srčku živeli večno.
Bog je vedno in povsod z nami. Naša odločitev je ali ga bomo slišali in čutili ali ne. Včasih nam je lažje, če izklopimo naše antene. Nič hudega ni, če jih izklopimo za nekaj časa, problem je, če jih pozabimo na novo vključiti.
Samo v naših očeh je krivičnost, mi jo vidimo, dejansko jo ni. So samo vzroki in posledice- predvidljive, če ne poznamo pravil, ne pomeni, da jih ne poznamo.
Največje darilo, ki ga lahko nekomu damo je da molimo zanj.