Pozdravljeni!

Sem mamica trimesečnega otroka. Zanima me kako naj se obvladam, ko sem že skrajno utrujena in je joka preveč. Takrat me zgrabi bes in le stežka se obvladam. Zato odidem za minutko v drugi prostor, da se malo “skadim”. Prosim vas za nasvet, kako naj se pomirim in ponovno ohranjam mirno kri kljub neutolažljivemu joku in utrujenosti.

Že vnaprej hvala.

Je vzrok tvoji prenapetosti dejansko otrok ali kaj drugega? Najprej razlušči bistvo ker bo potem nekoliko lažje. Javi se kaj!

LP, miki

Ste mlada mamica. Skupaj s svojim tromesečnim otrokom preživljate težke trenutke. On se še ni popolnoma privadil na ta svet, vi ne na njegove želje in potrebe, ki jih je težko prepoznati, če se ne znamo pogovoriti po odraslo. Situacija, v kateri ste se znašli je naporna prav za vse starše. Dojenčki pogosto neutolažlivo jokajo, prav tako pa v sebi jokajo njihovi starši, ki jim ne znajo pomagati. Postavljata se dve vprašanji. Prvo, kako ohraniti mirno kri in drugo, ali je možno izbruhe joka preprečiti ali vsaj omiliti. Odgovor na prvo ste delno že poiskali sami. Umik iz prostora, kjer je otrok, je ena izmed dobrih tehnik in včasih tudi uspešna. Vendar se moramo v tem času pomiriti.To naredimo z globokim dihanjem, razgibalno vajo ali razmišljanjem o nečem drugem. Lahko se nam zgodi, da to ne bomo mogli narediti, ker se bo jok nadaljeval, bo še bolj glasen in neutolažljiv. Mi ga ne bomo mogli preslišati. Takrat je dobro, če za pomoč prosimo kakšno prijateljico, sorodnico ali partnerja. Vem, da mamice težko zaupajo malo štručko nekomu drugemu, poleg tega pa imajo pri tem še občutke krivde. Vendar kar pogumno. Odidite malo po nakupih ali na kavico. Za vašega otroka in vas je najbolje, da se pomirita.
Lahko se oblečeta in odideta na sprehod. Zdaj prihajajo toplejši dnevi, zato bo tudi lažje. Če se otrok ne vozi rad v vozičku, ga nesite v kengerujčku. Obema bo prijetno. On bo po vsej verjetnosti zaspal.
Pomembno je, da prekinete začaran krog joka, v katerem ste se znašli. Lahko tudi zaplešete ob glasbi, ki vam je všeč. Seveda s svojim malim plesalcem ali pa se pojdeta kopat kar v domačo kad. Včasih nič od tega ne bo pomagalo. Dojenček trpi od bolečin, morada mu tudi kaj drugega ni prav in zato joče. Lahko veliko joče. Še posebno prvi trije meseci, ko dojenčke mučijo krči oziroma tako imenovane kolike.
Razmislite o tem, če je kakšna stvar, ki jih poslabša. Včasih je to prehrana (pri otocih, ki niso dojeni), lahko pa druge okoliščine. Nekateri dojenčki so občutljivi na spremembo okolja, večje število ljudi ali na neznane obraze ljudi.
Uživajte v otrokovi družbi. Počnite stvari, ki Vas veselijo. Počasi se bosta navadila sporazumevati tudi drugače in obema bo lažje.
Vedite pa, da otroci v realnosti niso enaki tistim, ki jih opisujejo članki in prikazujejo filmi. Idila o spečem dojenčku v zibki polni igrač in prelepa mamica v spalni srajci sklonjena nad njo je prizor iz “limonad” in ima malo skupnega z realnostjo. Srečno!

Najlepša hvala za odgovor.
Moj otrok joka zvečer (kolike so že minile), ko je zaspan, pa nikakor ne more zaspati. Po uri nošenja, petja in upanja, da saj bo končno le zaspal sem tudi jaz izmučena in ne zmorem več. Če mož zvečer ne dela, ga prepustim njemu in grem počivat, a če dela, ne vem kaj si reči, da bi ohranila mirno kri. Če za trenutek zapustim prostor je malo bolje, a joka, kot ste napisala, ne morem preslišati in se popolnoma sprostiti.
Ko sem se v otroštvu nekoga bala, mi je psihologinja svetovala, naj si na listek napišem, da se ne bojim. Listek naj imam vedno pri sebi in ko me bo strah, naj ga preberem. Tako se s časom res nisem bala več. Ali lahko tudi sedaj uporabim kakšen tak “trik”, da ohranim mirno kri?
Hvala.

Do bistva je težko priti, ker napetost ne izvira iz samo enega dejavnika. Zato tudi menim, da ni samo zaradi otroka, ki je verjetno samo zadnja kaplja, da se vrč zvrne. Ni pa ravno tako enega velikega problema, ki je v ozadju. Največ me obremeni utrujenost in to, da pač živiva z možem v mestu, proč od staršev, tako da se morava pač sama ukvarjat z otrokom, kar menim, da nama vseeno dobro uspeva. Včeraj sem šla na orbitrek in gonila do onemoglosti. Mož je imel otroka in res sem se sprostila. Zvečer sem otroka lažje uspavala in joka je bilo manj, ker je gotovo tudi otrok v meni čutil umerjenost.
Hvala. Upam, da mi napišeš še kaj.

Hy, oglašam se ti, ker sem imela tudi sama take težave. Od preutrujenosti in nenehnega joka sem včasih kar popenila. Prvi otrok, se mi je štiri mesece zbujal na vsako uro, dan in noč, dokler nismo končno ugotovili, da je tolikšen jok zaradi težav s prebavo in alergije, pri drugem otroku je bilo stanje drugačno in tudi jaz sem se drugače psihično pripravila in moram reči, da sem bila s seboj prav zadovoljna, pa tudi na otroku se je to poznalo.. Dobro je bilo tudi to, da imam moža, ki je bolj potrpežljiv in zna opazovati, ter me je večkrat pomiril in mi povedal kaj narobe delam. Sedaj sta punci že večji in je to za mano, pa tudi na vse skupaj drugače gledam. Razmišljam in želim si še enega otroka vem pa tudi, da sem sedaj dosti bolj pripravljena in močna kot sem bila pri prvem.

Pri vsem tem je rešitev ta: Pusti pospravljanje in se čez dan, ko otrok zaspi uleži k njemu in se odpočij ali pa privošči počitek in naredi kaj samo zase.

Druga stvar je, da moraš začeti zjutraj vstajati vedno ob isti uri enako velja za otroka. V tednu dni, ti obljubim se bo zadeva s spanjem spremenila samo vztrajati moraš (to so me naučile sestre v pediatrični kliniki, ko smo bile z otrokom za teden dni hospitalizirane).
Tako so mi povedale: Otrok mora vedeti, kdaj se vstane in kdaj je treba iti spat. Treba je imeti ritem in red, tako pri spanju kot pri hranjenju.

Ko sva prišle v bolnišnico(stara 3 mesece) je moja mala imela tak ritem: Zjutraj spala do pol devetih, čez dan šla mogoče spat dvakrat po malem, pa vse do pol enih zjutraj pokonci in to vsak dan. Ni hotla zaspati, opa če sem jo ujčkala, ji pela,jo nosila nič-enostavno ni bila zaspana.

Po tednu bolnišnice pa je bilo stanje ne za verjet. Vstala je ob 5, ko so jo skopali in preoblekli, pa nahranili, ter jo dali nazaj spat do 7, potem pa ustat( pač priprava na obisk zdravnika, merjenje temperature itd., ob 8 hranjenje budna do pol desetih, nato spanje(ker je bila že fino utrujena) dve uri . Ob dvanajstih se je zbudila, spet hranjenje, od treh do štirih spanje, spet hranjenje in potem nič spanja do osmih zvečer, hrana in spanje . Ponoči se je zbudila toliko da je pojedla, pa naprej spanje do petih itd.

Ko sem odhajala, so mi rekle, naj red vzdržujem in ne bom imela več težav z utrujenostjo. Sicer sem premaknila za eno uro, tako da sva ustajale ob 6, potem pa sem jo zvečer točno ob devetih nahranila, položila v posteljo in je spala, da nisem mogla verjet.

Sedaj se bližajo tudi bolj topli dnevi, ko boš z njo lahko več zunaj, samo ne pusti je, da tisti čas prespi, sedež postavi tako, da bo kaj videla in ji bo zanimivo. Tudi zrak naredi svoje in otrok je bolj utrujen, ti pa imaš zvečer kakšno urico čisto zase.

Pa ne pozabi, četudi je razmetano, raje se vleži čez dan k otroku in malo počij, pospravljati boš imela še čas. A ni lepše, če je razmetano, pa ste vsi dobre volje, kot pa pospravljeno, jok in slaba volja.

Držim pesti zate, pa poskusi, saj bo šlo, trije meseci so že za tabo in kaj kmalu, bo tvoj otrok že sam racal naokoli in bo fino luštno!

Nana

Nasvet, ki ti ga je dala psihologinja je deloval. Lahko poskuš, če ti bo pomagal tudi zdaj. Lahko pa si na steno pritrdiš sliko svojega otroka v najlepšem prizoru: v oblekici, ki mu pristoja, po možnosti še nasmejanega. Takrat, ko si jezna poglej sliko in jeza te bo gotovo minila. Preberi si tudi nasvet, ki ti ga je poslala Nana.

hvala.

Hvala. Mislim, da me veliko bremeni to, da se počutim kot vpreženo v ta ritem in materinstvo. Vedno eno in isto vsaki dan. Danes sem šla malo po nakupih – sama- in je bilo takoj boljše. Spat že gremo vedno ob isti uri, vstajamo pa zelo različno. A imamo kljub temu vsak dan kar podoben ritem. Vem pribljižno kdaj je zaspan in koliko časa spi. Zdi se mi, da z vsakim dnem bolj ohranja en in isti ritem. Jaz pa namesto, da bi počivala ne morem in ne morem stati pri miru. Piši še kaj.

No, vidiš, jaz sem imela isto težavo, enostavno nisem mogla biti pri miru. vedno sem govorila, še to, pa še to, no pa samo še to naredim in se potem usedem in privoščim kaj časa še zase. Vedno se je končalo tako, da se je otrok zbudil, še preden sem končala vse, kar sem si naložila. To pač ne gre, vsaj ne, če hočeš imeti dovolj energije.
Je pa res, da je najbolj moreče to, da je vsak dan isto in se kar malo odklopiš od “normalnega sveta”, vendar moraš sama sebe prepričati, da je otrok tvoj zaklad, in se je za njega vredno potruditi ta čas. Kasneje v življenju nikoli več ne boš imela toliko časa za tvojega otroka in se ti bo zdela vsaka urica, ki jo boš lahko preživela z njim dragocena. Pač, je to poslanstvo nas mater in vsaka ima to pot, druge ni, razen če porineš otroka v naročje očetu. (pa še to ni možno, če hočeš otroka dojiti).
Sama sem bila doma 3 leta zapored, ker sem pač rodila enega otroka za drugim.

Poskusi kdaj, da se narediš slepo, (tako se mi zdi, da delajo naši moški, ko doma nikoli ne vidijo nobenega dela). Enostavno se usedi in si privošči čas zase, zaspi, beri, glej tv ali pojdi na balkon in uživaj v soncu. Boš videla, da se boš dobro počutila. Kakšno delo naloži še možu, pa bo lažje.

Večkrat pojdi za kakšno urico sama na sprehod, v naravo, kjer je mir in ni nobenega hrupa. Človek se tam lahko res odpočije in si zbistri misli, lahko premišljuje in najde nekaj nove energije.

Prepričaj se, da ne moreš samo dajati, dajati, od nekje moraš tudi ti dobivati energijo, drugače se izprazniš in nimaš več kaj dati.

Se še kaj oglasim Nana

Pozdravljena!

Jaz bi dodala samo to, da se strinjam z Nano.

In nehaj pospravljati!!!
Pa kaj potem, če bo razmetano in ne boš vsak dan sesala. To boš morala kasneje, ko bo otrok racal in kobacal po tleh. Naredi samo najnujnejše, ves ostali čas pa počivaj ali počni kaj, kar ti je v veselje.

Jaz še danes včasih tako naredim, pa čeprav moja punčka ni več dojenček. Če ugotovim, da mi stvari uhajajo iz rok in postajam mega zoprna, si še posodo pustim za drug dan in počnem kaj drugega.
Saj nismo roboti in tudi perfektne mame ne.

Lepo se imej!

Sonia