KO IZGUBIMO PRIJATELJA
Tudi jaz sem izgubila dva psa. Ni bilo bilo možno-po zakonu sta bila pretežka, da bi ju pokopali na vrtu. Pri drugem sem bila poleg pri evtanaziji. Videla sem kako je njegova dušica odšla in ni mi bilo mar za telo. Bila sta poleg mojih otrok(morda se zdi komu nora primerjava), nekaj najlepsega v mojem življenju. Pri obeh se mi je rušil svet, ko sta umirala. Najbolj je pomagalo, da smo hitro dobili novega psa, ki je nekako zapolnil praznino, ki se mi je zdela zelo boleča.
Meni se tvoja primerjava ne zdi čisto nič nora. Na psa se res grozno navežeš in to tisti, ki jih nimajo, ponavadi ne štekajo. Mora biti pa nekdo res otopel, če je ravnodušen ob smrti nekoga, ki je z njim vseskozi toliko let. Meni je nekaj dni nazaj umrla psička za rakom, žalost je neizmerna, težko se je sprijazniti, ampak vem, da čas naredi svoje.
lp
Jaz sicer nisem izgubila psa,ampak papigo-skobčevko.In to dva krat.Pri prvem je blo kar hudo ker sem ga zjutraj najšla v kletki mrtvega bil je nekaj bolan.In pokopali smo ga za hišo kjer še mam zdaj srčeka nastavljenega samo za njega.To je zdaj nekaj let od tega.Zadnjega pa sem izgubila prejšno leto te ko je bil dan mrtvih.Nisem bila niti doma ampak sta ga brat in oče peljala k veterinaru in je blo prepozno,pustila sta ga kar tam.Zdaj nazadnje pa mi je bilo zelo hudo in mi je še zdaj,ker je bil nekaj posebnega za mene.Težko je a žal je to del življenja.
Lp
Maleckaa
Zanimivo, ko omenjate zakonsko določilo, katero paravi, da lahko pokopavamo doma le živali do določene teže – mene pa so za bernardinko (65kg) vprašali če jo bom pustila pri njih, ali jo bom odpeljala. Tu nekaj ne štima? Ps- evatanazija je bila v novembru
Meni osebno je ljubše, da se od psa poslovim na veterini (ko zaspi) in da gre potem v krematorij. Tudi pri ljudeh mi je ljubša žara kot krsta.
Če bi psa pokopala doma, vprašanje koliko časa bi potrebovala, da bi se sprijaznila s smrtjo. Meni osebno bi bil grob doma mučenje same sebe.