KO IZGUBIMO PRIJATELJA
YO mi je dala povod za tale prispevek…
doma se večkrat pogovarjamo o tem, kako bo hudo, ko bomo izgubili našega (ne morem rečt kužka, če je pa tako velik) psa.
vsak od nas, ko pride domov ga prijatelj neučakano čaka v veži in cvili od veselja dokler se vrata hiše ne odpro (pes živi z nami na toplem)…saj smo tudi ljudje veseli človeka-našega bližnjega ko pridemo domov, ampak ne tako zelo veseli, kot je vesel pes.
Včasih (morda v šali, morda ne) rečem mojim najdražjim, KAJ JE ZDAJ TO ZA EN HUDIČ, SAMO PES ME JE VESEL KO PRIDEM DOMOV…..;-)…
Sedaj pa k bistvu, večkrat se vprašamo doma, kam bomo dali našega Prijatelja, ali mu bomo naredili grob doma nekje okrog hiše, morda na hribčku nad hišo kjer se tako rad igra in počiva, ga bomo dali veterinarju, ali kam- saj sploh ne vemo pravzaprav kako bomo ravnali, kaj pravite ostali, ali kdaj o tem razmišljate.
Enkrat sem gledal nek film, kjer je bilo med drugim tudi pokopališče za živali (ZDA) in sem rekel: OH, TI AMERIČANI!!!!…ampak, morda to sploh ni tako slaba rešitev.
Kaj pa če psa pustiš pri veterinarju, ki ga uspava, KAM GA ON POTEM ODDA…ali ga vržejo nekam kot “psa”…ali kaj ???????
Živjo,
sem se bila pred slabim letom dni prisiljena pozanimati s tem v zvezi (takrat so bila aktualna vprašanja, kaj naredijo s trupelci, ne vem točno kdo naj bi jih prodajal za predelavo v pasjo hrano…), in so mi pri veterinarju povedali, da trupelca do prihoda higienika (vsaj enkrat tedensko) hranijo v zamrzovalniku, higienik jih odpelje in jih nato sežgejo (kremirajo). Ves postopek naj bi bil dostojen in spoštljiv. Jaz nisem imela možnosti pokopa, pa še bala bi se, da bi ga kaka lisica izkopala, so mi pa tudi to možnost pri veterinarju predlagali. Nisem pa še slišala za kaka pokopališča za domače živali pri nas, najbrž je tudi zakonsko neurejeno ali celo nezakonito.
LP
Grozno je, ko izgubiš pasjega prijatelja. Hudo, da bolj ne more biti…
Mi smo našega kužka pokopali doma na vrtu. Pa ne zato, da bi naredili grob in prižigali svečke. Predvsem zato, ker ga enostavno nismo mogli pustiti na veterini. Tam gredo kadavri v črno plastično vrečo, v skrinjo, potem jih odpeljejo v zažigalnico. Nekako nismo prenesli misli, da bi šel telešček našega psa takšno pot. Zato smo ga pokopali doma.
Ta velikega bomo pa verjetno pustili na veterini (ko bo prišel čas). Ker je prevelik, pa tudi neki predpis obstaja, ki dovoljuje “domači pokop” živali, ki niso težje od 15 kg.
Mislim, da bi v Sloveniji morali imeti vsaj eno pokopališče za živali. Saj so to bitja, ki pustijo pečat v našem življenju in se jih za vedno spominjamo. Ne zaslužijo si konca v plastični vreči in zamrzovalni skrinji. Potrebujemo prostor, kjer lahko prižgemo svečko in postanemo ob lepih spominih.
Mi imamo doma pod češnjo na vrtu že pravo živalsko pokopališče : 3 mačke, morski prašiček in skobčevka. Ko bo prišel čas bo tam svoje zadnje počivališče dobil tudi moj Švrk – tako bo na nek način še vedno z nami, ko bomo sedeli pod češnjo in obujali spomine na vse vragolije naših živali. Ne bi pa ga mogla pustiti pri veterinarju – to se mi zdi tako, kot če ne bi mogla pokopati bližnje osebe. Morda pretiravam ampak pes postane enakovreden član družine.
Glede pokopališča za pse imam svoje mnenje – itak pa bi bil zraven večjih mest tako, da zame sploh ne pride v poštev – za tiste v mestih pa bi bila to zelo uredu rešitev.
Tina
Sama tudi slučajno nisem tako sentimentalna. Sem zelo navezana na pse, vendar kadar je čas, da se poslovi, se moram pač s tem sprijazniti. Vso življenje sem imela enega ali dva psa, pa še kup drugih živali in kadar poginejo, jih peljem na veterino. Če bi jih imela kje doma, bi samo sebe mučila, da bi me ves čas spominjale nanje. Brez veze. Ostajajo slike, spomini, skupni trenutki, sedaj pa moram živeti naprej, brez enega od mojih ljubljenčkov. To je življenje in zato se tudi ne strinjam za pokopališča za živali. Malo pameti pa moramo imeti in moči ločiti ljudi od živali, se vam ne zdi? Končno je to poučno tudi za naše družinske člane, prevsem mlajše. Moji trije otroci tako naravno sprejemamo rojstva in smrti, bolezni, zdravljenja, prihode in odhode. Vse se čutimo trdnejši in bolj se učimo živeti v sedanjem trenutku in takrat res uživati drug z drugim.
Thora sem pustila na veterini z željo, da se na njem učijo. Bolezni, ki jo je imel, niso znali zdraviti, pravzaprav dolgo niti diagnosticirati ne. Moj prijatelj je odšel od mene star 2 leti in 9 dni. Upam, srčno upam, da sem s predajo njegovega trupelca pripomogla k rešitvi vsaj enega pasjega življenja, ki bi sicer morda šlo po isti, težki poti. Thor bo vedno z menoj, za to ne potrebujem grobka… Nosim ga v srcu.
Yo
Jaz sem bila prisotna na evtanaziji psa, ki so ga po injekciji dali v črno vrečo. Te vreče romajo v Zalog v KOTO, kjer te živali skupaj z ostanki klavnic vržejo v “mikser” in iz njih delajo kostno moko in razno sranje. To je za videt zelo ogabno in smrdi in nebi rada videla, da tam notri konča katerakoli od mojih živali, niti katerakoli druga. Tako da, če se le da raje pokopljite svoje ljubljenčke doma.
Lp
Že kot otrok sem vedno pokopala umrle živalce. Če sem našla mrtvega ptička, če je umrla domača mačka, vedno sem čutila nujo, da jo dostojno zagrebem. Nebi se mogla sprijazniti, da bi mrtvo živalco kdo, recimo, enostavno vrgel v kanto za smeti ali kam drugam.
Tudi moj oče je, ko je umrl družinski pes, šel in ga pokopal. Sicer ne doma, pa vseeno…
Zato vem, da ko bo prišel čas, bo tudi moja psička nekje v bližini našega doma. Vrt imamo velik, verjetno bo počivala tam, kjer sta že dve mucki.
Nikoli je ne bi mogla pustiti na veterini, da jo potem v črni vrečki prepeljejo na sežig. Da ne omenim za kaj vse grejo posmrtni ostanki naših ljubljencev.
Lp, Saška.
Jaz sem v četrtek, prejšnji teden pustila na veterini, v črni vreči muco. Strašno lepo, prijazno, belo bitje, ki me je osrečevalo od pomladi, ko jo je nekdo kot mladička odvrgel pred našim blokom. Muco je zadel v zadnji del telesa ovto, tako, da je imela polomljene zadnje tačke in notranje krvavitve. Takoj, ko sem muco videla v kakšnem stanju je sem jo odpeljala na kliniko, vendar je že med prevozom umrla. Ponavadi te zunanje muce hranim bolj pozno zvečer, ta dan pa ne vem kaj mi je bilo, da sem se odpravila že pred osmo zvečer, tako, da sem muco našla še živo. Muca se je s ceste privlekla pred blok, kot bi se hotela zahvaliti in posloviti. Rada bi s to zgodbo povedala le to, da sicer nisem veren človek v “cerkvenem” smislu ampak verjamem v to, da tudi živalice imajo dušo in da ni toliko važno kje počiva njihovo telo.
Živjo,
to s Kotom skorajda ne more biti res, meni so na veterinarski kliniki Zajc-Trstenjak zagotovili, da se nič takega ne dogaja, tudi veterinarski fakulteti da trupelc niti slučajno ne dajo brez privolitve ali želje lastnika. Kar se pa črnih vrečk in sežigov tiče, je pa postopek precej podoben, kot pri ljudeh. Jaz sem takoj za “pet cemetery”, ker se mi ne zdi, da bi šlo tu za kako posebno enačenje ljudi in živali, oz., da bi morali pa to ločevati in za živalmi ne žalovati.
Yo, tebi pa izrekam iskreno sožalje.
Katarina
Če bi se odločila truplo pustiti na veterini, bi mi bilo čisto vseeno, kaj z njim počnejo, saj ne morem odločati o tem, kaj bodo s truplom naredili. Pokopavanje živali doma je načeloma prepovedano, iz higienskih razlogov, toda meni veterinar ob smrti mojega psa tega ni prepovedal, zato sem ga pokopala doma. Skoraj dve leti sem ob pogledu na grobek jokala, zato smo se odločili, da bomo na tem mestu zgradili bokse za konje. Tako je pes pokopan pod enim, ne vem več pod katerim, ker se je ob gradnji stanje terena spremenilo. Mislim, da ne bom več delala grobov doma.
Svoje 4 mačke in 2 psa sem pustila na Veterini. Niti pod razno mi ni prišlo na misel, da bi jih pokopala v naravi. Kaj pa če truplo odkoplje kakšna žival, truplo poje, pa naj bo po možnosti še “sveže”, polno bolezni in bakterij. In krog se nadaljuje.
Vsako žival nosim v srcu, zaprem oči in ga vidim. In to je to, kar potrebujem. Sem bila pa razen pri prvi mački zraven ob evtanaziji.