Lep pozdrav, no bolj je jutro.

sem poročena, mati dveh malih otrok, z možem sva skupaj 7 let. na začetku je bilo vse tako krasno, sanjsko, pa ne samo zaljubljenost, ta krasni čas je trajal več let. nato pa sta prišla otroka in sva se začela oddaljevati. najprej eden, pa je še nekako šlo, po drugem, nisva več zmogla. cele noči sem prebedela, mož je spal v dnevni sobi, da se bo vsaj malo spočil, ah , kakšna zmota. pa je delal cele dneve in čedalje več in vse ostalo delo je ostalo na meni. za vse sem nekako našla energijo, najin odnos sem pustila ob strani. on si je v tem času našel zaupnico in se zaljubil. pa sva se pogovarjala, pa sem že mislila, da bova vse to prebrodila, pa ne gre. pravi, da je zaljubljen in da si želi biti z njo, jaz pa bom ostala sama in skrbela za otroka.
zakaj se jezim, ker enostavno nisem vedela, da je šlo to tako daleč. pač, sem si mislila, se je zaljubil, ga bo minilo. vrgla sem ga iz stanovanja in mu zabičala, naj premisli, naj se odloči in bila sem prepričana, da se bo odločil zame. pa se ni. odločil se je zanjo.
jaz pa sem besna ker sem prepričana, da si zaslužim novo priložnost, drugo priložnost. da se vse še da urediti. koliko parov se zaljublja, vara, pa se na koncu kar nekako uredi, samo priložnost si je treba dati.

a sem preveč naivna, a je že vse izgubljeno, pa samo ne želim videti tistega, kar bi morala. vsak mi pravi, da naj poskusiva znova, da je to prelahko, da kar obupava. verjetno se samo oklepam zadnje bilke z upanjem, da se bo vse spremenilo, da bom zaspala, pa se bo spet vrnil tisti mož, ki je bil toliko let z menoj.

vem zmedeno pišem, pozna ura je že, jaz pa ne morem spati

lahko noč vsem

Od kdaj pa se stvari urejajo kar tako same od sebe ?

V življenju je pač tako, kar si skuhamo, tisto moramo tudi prej ali slej pojesti.

Daj zaljubljencu s seboj za popotnico otroka, če ne bi prav kmalu minilo njega, bi pa verjetno njo.

Saj vem, ženske tega ne storimo. Moški lahko odfrfota prost kot ptiček, si vse ustvari na novo, tista občasna srečanja z otroci so pa brez neprijetnih obveznosti, če sploh so.
Ja, škoda, ker nas večina tega ne zmore, mislim, da bi bilo tako bistveno manj nepremišljenih in neodgovornih ločitev.

Nasveta ti pa ne morem dati, ker tudi jaz ne vem, kaj bi storila na tvojem mestu.

Kot da bi sama pisala. Ampak najin zakon je rešilo to, da se je on našel nekoga (svojo bivšo) preko interneta, tako da karkoli je med njima bilo, je trajalo tri mesece in še to le po internetu, ker ona živi v tujini. Meni se je že to zdelo višek bede od njega. Povsem neodogovorno in nesramno tako do mene, kot do njegovih dveh otrok, en je bil takrat star eno leto, drugi tri.
Vem, da ni lahko, ampak a bi ti še resnično želela biti z njim? Bi mu kdaj lahko spet popolnoma zaupala? Da takrat, ko reče, da je v službi, da je dejansko tam? Midva z možem sva dala to skozi, jaz nikoli več ne bom takšna kot sem bila prej. Vem, da ne bom pozabila, pa ni nikoli z njo spal, se poljubljal – v tem primeru vem, da ne bi mogla oprostiti, še manj pozabiti.
In ne gre za to ali si ti zaslužiš drugo priložnost. Ne mu pustit, da te pripravi do takšnega razmišljanja. On bi si moral zaslužiti drugo priložnost, da je s teboj. To, da zanj nisi imela dovolj časa, je posledica tega, da si skrbela tako zanj kot za njegova otroka!!! in ne zato, ker bi ti žurala okoli…. Razvajanost moška, kot da imaš samo ti otroke in da moraš samo ti za njih skrbet, kot da se njega ne tičejo. Moj je bil enak. Dala sem mu drugo priložnost, ti pa mislim, da moraš poskrbeti zase. Od takega moškega, ki ob dveh majhnih otrocih razmišlja primarno o ljubici, ne pričakuj, da bo tvoj življenjski partner, nekdo ki ti bo stal ob strani, ko ga boš potrebovala. Poišči podporo v okolici (starši, prijateljice) in se postavi na noge. Če te bo pa kdaj prosil za drugo priložnost, pa res dobro razmisli. In vsak, ki ti pravi, da ne obupaj, da si dajta drugo priložnost, ga vprašaj, kako bi ona/on živel z nekom, ki ga je prevaral. Vsi so polni nasvetov in vedo, kaj je najboljše, dokler se sami ne znajdejo v enakem položaju. Takrat, bi pa večina ravnala drugače.

Ne vem zakaj se vi (po nepotrebnem) obremenjujete z občutki krivde? Morda si skušate na ta način pojasniti razloge za določene spremembe, ki so nastale v vašem življenju. Življenje in ljudje se nenehno spreminjamo. Navsezadnje niti ni pomembno kako in zakaj. Skratka do sprememb prihaja. Drugo je, če so nam take spremebe všeč ali ne.

Človek lahko vpliva predvsem nase, zelo težko, če ne celo nemogoče, na drugega. Ljudje in življenje se nam dogajajo, ne glede na naše želje ali hotenja ali na predstave, ki jih o vsem tem sami imamo.

Morda poskušate življenje gledati tudi na ta način, da ni vse le v odnosu ženska–moški. S tem nikakor ne želim povedati, da ta odnos ne predstavlja pomembnega dejavnika življenja. Če se boste (zdaj) osredotočali le na ta segment življenja, vam lahko nepovratno uide mnogo drugega v »vašem« življenju.

Očitno želite videti in živeti »lepo« življenje na vaš način. To je kvečjemu vaša »naivnost«. Poskusite lepoto življenja iskati in doživeti tudi na nek drug način in ne nujno v povezavi s sedanjostjo. Poskusite stopiti korak naprej, pa čeprav sami. Verjetno boste potem in s tem zavedanjem, da ste nekaj zmogli »sami«, kljub sedanji trpkosti, manj zagrenjeni, če ne celo samozavestnejši. In kdo pravi, da vas kje ne čaka še mnogo lepih trenutkov.

[hr]

Ljubezen se lahko podari ali vrača – ne moreš pa jo izsiliti!
Ko se ti potaplja ladja, spomni se, da znaš plavati. – (portugalski pregovor)

Ravno tisto, kar večina misli, da bo par še bolj združilo, ga ironično, običajno loči – otroci. V času, ko so otroci majhni, se ženska pozornost usmeri na otroke – kar je normalno in prav, nekateri moški pa odreagirajo tako kot tvoj – se odmaknejo od odgovornosti, ki jo s sabo prinesejo otroci in se v tej osamljenosti obrnejo stran od družine – velikokrat je to ravno ljubica.

Jaz mislim, da je zelo pomembna vloga ženske v tem času ,da moškega vključi v vlogo očeta, ne več samo partnerja in ljjubimca ter člana družine. Zvečer ne bi smela biti ženska tista, ki pade v posteljo od utrujenosti, moški pa tisti, ki se počuti odrinjen zaradi otrok in osamljen. Gre tudi za umetnost ženske, da če se moški ne znajde v vseh teh vlogah, da mu jih ženska pomaga najti, določiti. Druga stvar pa je stvar značaja moškega – tvoj moški je po eni strani kot otrok, labilen, ne zna komunicirati … Če se je počutil tako kot se je in če je vedel, da odnos drsi navzdol, bi na nek način lahko to tudi izrazil, da bi vsaj poskušala spremeniti stvari, če že ti nisi imela občutka, da je v odnosu nekaj zelo narobe. Ja, tudi jaz bi na tvojem mestu pričakovala potrpljenje, hvaležnost zaradi skrbnosti in žrtvovalnosti do otrok … Pa tudi razumevanje in odgovornost (če ne do drugega do otrok) za tistih nekaj let, ko je zaradi otrok nekoliko bolj naporno in je odnos na stranskem tiru.
Ja, res kam se vrti ta svet, da imajo lastne želje, lastna čustva prednost pred nebogljenimi živimi bitji, za katere smo se zavestno odločili. Zdi se mi ,da oče in mama ne bi smel biti vsakdo ..
Kaj naj ti svetujem? Spremeniti situacije ne moreš, ker če je zaljubljen do te mere, da je bil pripravljen pustiti družino in zaživeti z novo partnerko, mu tega ne moreš preprečiti. Če misliš, da se je vredno boriti za njega, se bori,vendar se ne ponižuj! Tisto, ker ne moreš spremeniti moreš pač sprejeti. Ampak tvoja naloga je, da poskrbiš zase in za otroke …Želim ti, da se čimprej “pobereš” in da ne hitiš z iskanjem novega partnerja.

Družina je timsko delo, nikakor ni stvar samo ženske. Vajin pristop je bil že od začetka napačen. Krivda je verjetno obojestranska. Moža si postavila na stran. Ravno nočno vstajanje in bedenje zaradi otrok, se mi zdi tisto osnovno, kjer se kaže sodelovanje obeh staršev.

Mož se ne bo več vrnil k tebi, potrudita se, da bosta otroka imela očeta in mater.

Težka bo predvsem zato, ker je z ljubico imel že globlji odnos in ker je zaljubljen.

Pri meni se je prav tako zgodilo “varanje”. Zame je bilo dovolj že, da je šel mož s prijateljico, ki je jaz po tolikih letih skupnega življenja seveda nisem poznala, trikrat na kavo in mi to zamolčal. Glede na to, da ga poznam do zadnjega atoma, sem seveda takoj ugotovila, da nekaj ne štima in da si gospod domišljajo, da je ta prijateljica vse tisto kar jaz nisem: lepa, urejena, vedno nasmejana. Jaz pa poleg otroka zmatrano telo in vedno živčna.
Resnica je bila seveda daleč od tega, samo rožnata očala si je bilo treba sneti.
Jaz sem mu jih snela takoj, ga vrgla in hiše in gospod so kar naenkrat spoznali, kaj je vredno v življenju. Da bo tudi prijateljica ob vseh obveznostih, ki jih imam sama, postala popolnoma drugačna, da ne bo več vedno dobre volje in nasmejana. In seveda se je odločil,

V bistvu se ni imel karkoli odločati, ampak samo odpreti oči.

Ker mislim, da tudi tvoj idealizira svojo ljubico, bi jaz naredila najtežjo stvar kar jo lahko: spakiraj mu tvoja oba otroka in povej, da boš ti hodila po njiju čez vikende.
Pa ne zato, da ga boš “dobila” nazaj, pač pa zato, da mu odpreš oči.

Čist popolnoma se strinjam z mnenjem parih, da je tole frfotanje naokrog posledica preveč časa in premajhne angažiranosti doma.
Vzemi dva tedna dopusta in pojdi nekam – če si ne moreš privoščiti ornk dopusta, pa mogoče h kakšni prijateljici? Otroka pa naj bosta pri njemu ta čas in bo prisiljen poskrbeti zanju od a do ž. Če mu to ne bo odprlo oči, mu jih ne bo nič.
Kdor je ornk vprežen doma, nima niti časa pomislit na druge osebe, tudi če v zakonu ne štima idealno.
Pri nama je bilo enako, jaz sem se trgala, da sem zmogla vse, gospod so se pa praskali po riti. Par let sva imela debate o tem, par let je po vsaki taki debati kak teden malo bolj “sodeloval”, potem pa spet po starem. In itak, da imajo ljubice vse razumevanje za te uboge pare. Nakar mi prijavi, da naj bom srečna, da iz službe pride domov in da ne hodi popivat s kolegi. Halo, a to je sinonim za dobrega partnerja in očeta?
Da ne začnem sploh naštevat, kakšen je izgledal njegov dan … Itak je brez veze. Saj zdaj, ko je na svojem, počasi spoznava, kako naporno je vsakodnevno življenje z vsemi drobnimi obveznostmi.

Mogoče pa res ne bi bila slaba ideja – ne to ,da imaš ti otroke le čez vikend, ker na to povprečna mama ne bo pristala – ampak deljeno skrbništvo – pol meseca pri tebi, pol pri njemu. Bo tuid on videl, če je ta nova ljubica tako fajn, ko bo treba skrbet za njegove otroke in če ji bo potem še vse po volji. Če ni res ultra zaljubljena, bo hitro spokala! Pa naj se še ona izkaže iz kakšnega testa je. Ja, res najlepše je, ko nisi z ničemer obremenjen …

Jaz pa ne razumem zakaj obsojaš sebe? A se je on kaj pobrigal za vajin odnos ali enostavno spizdil v naročje drugje, ker mu je tako bolj odgovarjalo?
Dajte se ženske malo bolj cenit pa bo.

tudi jaz mislim da je brezveze sanjat da bosta še kdaj skupaj … on je namreč zaljubljen!! takega jaz niti ne bi želela več nazaj, saj ti je praktično že povedal da se je odločil za ljubico!

bi pa na tvojem mestu resnično spakirala za teden ali 2 nekam sama … on pa bi med tem časom moral sam poskrbeti za otroka.

Samo ne plazi se za njim in ne prosi naj se vrne, ker tudi če se vrne, te cenil ne bo, nikoli! in to je še veliko huje kot življenje brez njega!

je pa tale tvoja zgodba odlično branje za vsako žensko/par, ki se začenja it družinsko življenje …. moški mora biti vključen v vsakdanjik otrok, sicer se družini ne piše nič dobrega.

Mene pa pri vseh teh nasvetih moti nekaj… Rdeča nit skozi večino odgovorov je ta, da ženska ne zna dovolj vključiti moškega v delo z otroki in njihovo vzgojo. Ja, hudiča!!!! V bistvu ženske same priznavamo, da smo krive za vse zakonske polomije. Po tem sodeč moramo najprej vzgojiti moža (čeprav vemo, da je za vzgojo prepozno), potem se šele lahko odločimo za otroke. Haloooo?? Pa kdaj se bomo zbudile? A gospodom se za dober odnos ni treba potruditi? če doma žena nima časa zanj, bo pač šel drugam. Ali bo cele dneve v službi, ali bo s prijatelji ali pa si bo omislil žensko, ki ga bo seveda nadvse razumela in ga crkljala, ker reveč doma ne dobi razumevanja, žena ga samo nadira, potem se ji zvečer ne da seksat … Ja, seveda, ubogi moški pa v jok, me babe trapaste jih pa razumemo … tiste doma in tiste ljubice … In še takrat ko moški pride domov, pričakuje, da imamo ženske ves čas na svetu in voljo na razpolago samo zanj, nase pa lahko mirno pozabimo. Kaj nam je pa hudega, a ne? Otroke mal poštimat, pa oprat, pa mal pospravit pa res ni nobeno takšno delo. Da o kuhanju, ki ga opravimo mimogrede, sploh ne govorim. Važno, da ima gospod doma hotel, da je nafutran, opran in spraznjen .. ker drugače je lahko tečen ali ga pa ni doma. Joj, me to razkuri, ja … Predvsem zaradi svojih lastnih izkušenj. Ženske se pa sekiramo, kako ga nismo znale same vpeljat v družinske obveznosti. japajade

Verjetno se nas lahko veliko prepozna v tvoji zgodbi, še več pa je takih, ki si tega kar se je zgodilo tebi niti ne upa priznat. Jaz sem živela z zaprtimi očmi dolgo časa. Bilo je veliko znakov, vendar sem videla samo sliko o njemu, ki sem jo sama ustvarila v svoji glavi – idealnega moškega, ki ga nočem zgubiti za vsako ceno. Ves čas sem razmišlja o tem, kaj je narobe, zakaj je tak do mene, resnice si nisem mogla priznati, niti jo poiskati. Za krizo v odnosu sta vedno kriva oba. Ljubica je samo tista, ki se vključi v igro in odigra svojo vlogo, ki ji jo on nameni. Pri meni je trajalo tako dogo, da se je ljubezen do ljubice že ohladila, ni se pa mogel ločit niti od mene, niti od nje. Še vedno jo je imel na dosegu roke in ona mu je dajala to kar je od je pričakoval. Z mano se je navadil na tako življenje, da je lahko vedno pobegnil nazaj, ko je to potreboval. Jaz pa tega nisem vedela, navadila sem se, da imava pač skoraj platonski odnos in da počne kar mu paše. Pa ne morem rečt, da mi ni pomagal pri otrocih, takrat, ko sem se najbolj pritoževala, je pomagal še največ. S tega vidika je imel vedno izgovor, da je dober oče in res je bil. Samo jaz mu nisem znala dati tega, kar je dobil pri njej. In potem je prišlo priznanje, ki je zabolelo bolj kot smrtna kazen. Čez noč sem ostala s povsem porušeno predstavo zadnjih parih let. Vse okoli mene samo laži. Prijatelji, ki so vedeli in mi niso povedali, stvari, ki smo jih počeli skupaj, pa je na skrivaj komuniciral tudi z njo, izgovori, kaj počne, pa zdaj vem,da je hodil k njej…same laži, paranoja, ki te spravi do te stopnje, da si življenju in ljudem okoli sebe ne upaš pogledati več v oči. V igri treh oseb, je prevarani brez moči. Še bolj nemočen pa si, ko izveš, kaj se ti je zgodilo. Ko naenkrat pristaneš v situaciji, ko moraš igrati vlogo tistega, ki ga najbolj sovražiš. Če boš ostala z njim te čaka trpljenje brez primere. Pozabiti je nemogoče. Še težje je zopet zaupati. Moraš postati ljubica, nasmejana, polna življenja in akcije. To je pa dani situaciji skoraj nemogoče. Tudi, če si on želi ostati s tabo in zaljubljenost do ljubice že mine.
Ključno vprašanje na katerega si moraš odgovoriti je to, če je on sploh tisti človek, ki ga ljubiš? Ga ljubiš tudi zdaj, ko veš česa je sposoben in kako razmišlja? Ljubiš moškega, ki je zaljubljen v drugo? Jaz cele dneve in noči razmišljam samo o tem vprašanju; ljubil me je, potem je nastopila kriza, zaljubil se je v drugo, vendar se je odločil za mene. Zdaj se res trudi, da bi najin odnos bil tisto, kar sva zamudila. Vendar je tako boleče, da ti ne znam povedati, kaj je hujše….ne bojim se več ostati brez njega, pa kljub temu nimam moči, da bi mu dala novo priložnost skupaj ali pa zaživela svoje življenje. Tavam v dvomih in se uničujem. Čakam, da bo odločitev dozorela v meni. Zaupaj samo svojim občutkom.

joj, hvala vam za vse besede, vsa razmišljanja, vsa pričevanja.. da mi daste možnost, da na zadevo pogledam iz drugega zornega kota, pa o tem premišljujem..

kako so vsi ti občutki boleči, ta nemoč, ta jeza in bes, ki vreta iz mene

sem vedno zaničevala ljudi, ki so iz bivšega zakonca naredili sovražnika, pa vendar je to v nekem trenutku še najbolj enostavno

bog naj mi da moč, da bom zmogla prenesti vso to krivdo, vso to bolečino.. in iz vsega tega potegniti nekaj dobrega zase in za svoji ljubici

srečno

Razumem tvoj bes ali žalost …, ki ga opisuješ … Vendar še vedno mislim, da so moški otroci, da so kot glina, ženska pa mora biti lončarka. A ima katera moškega doma, ki vidi prah in ga gre brisat? Ali sesat? Ali odnest smeti? Moški ne vidijo. So pač slepi za take stvari. Pametna ženska kuje železo dokler je vroče in je diplomatska, moški tečnih žensk apriorij ne marajo. Pa bolj kot da ima hotel doma je zanj pomembno, da ženska ni utrjena za posteljne aktivnosti, četudi bo moral čez dan za to kaj narediti.

Zakaj si ga pa vrgla iz stanovanja, če ga hočeš? Malo si fejkala in se uštela.

Tocno to se mi sedaj dogaja kakor si napisala v prvem postu.
5 mesecev je imel ljubico in najprej se je samo z njo pogovarjal namesto, da bi se z mano ali pa kak alarm sprozil….sedaj ima custva do nje in bo z njo poskusil….
Se vedno zivimo skupaj s tem da vmes za dan dva gre k njej… imava 2 otroka. Mene boli vse boli ker sem rekla, da dajva delat oba na sebi, da resiva 17 let zveze (skoraj 10 let porocena). Nihce neve razen moje prijateljice in njegova dva prijatelja.

Kako ste se pobrali?

Ej jaz bi takoj spoznala in šla, če bi imela kam iti. Ni vredno tvojih živcev.Bolje biti sam kot pa biti v toksični zvezi.