Ko boli ljubezen
Ko boli ljubezen
Spoznala sva se, naključno, ( mar se naključja sploh dogajajo?), in si sploh nisva bila všeč. Takrat sva si izrekla nekaj besed, a bile so: samo besede. Nič se ni dogajalo. Vljudni pozdravi za nasvidenje, in to je bilo TO. Potem sva se srečala naslednji mesec, dvakrat, spet nič, ni bilo iskrice, nič. A pogovor je bil že bolj tekoč, še precej vljuden, a iz pogovora sva že črpala informacije drug o drugemu. A to nama ni bilo mar, ker razdalja v bivanju med nama, je bila prevelika. 1000 km. In še nekaj več. In potem je prišla tista novoletna zabava, na katero so bili povabljeni tudi poslovni partnerji iz tujine, med njimi, tudi on. In takrat sva bila nerazdružljiva. Celo noč sva bila skupaj. Ples, pogovor, pa spet ples, pa sprehod, pa pogovor. Sama nisem hotela se navezovati na njega, doma otroci in mož, urejene razmere doma. In tudi, nikoli nisem si želela drugega moškega, kot svojega moža. On prizna, da ima doma ženo, a sta še brez otrok in da sta srečna. A vseeno, bila sva non-stop skupaj. Ni bilo poljubljanja, le, ko sva bila skupaj, je bilo med nama nekaj. Poslovila sva se in čeprav me je vabil naslednje dni na smuko, v toplice, sem odklanjala vsak sestanek. In uspelo mi je, da je odšel, in v sebi sem bila vesela, da je odšel. Potem pa so prišla njegova e-pisma, in potem enkrat na mesec poslovni obiski, in zopet e-pisma, pa sms-i, pa potem že jutranji klici. In počasi me je osvojil. Dolgo je trajalo. A uspelo mu je. Del srca je bilo popolnoma njegovega, vedel je o meni vse, in jaz sem vedela vse o njegovem življenju. Kot vsi ljudje na tem svetu, imava tudi midva težave, in namesto, da bi jih zaupala svojima partnerjema, sva jih zaupala medseboj. Čutila sva tako globoko, tako čutno, samo kontaktiranje preko chat programa nama je dajalo energije. Vedno mi je bil na voljo, ni bilo pomembno katerikoli dan v tednu, ura v dnevu. Potem je prišla ponovno novoletna zabava, in njegova želja, po ljubljenju z menoj. Ooooo , kako sem si jaz želela tega. Pa tega nisem storila in namesto tega sem ga prosila, da bi ostala prijatelja, da mi pomeni vse na tem svetu, a da ne bi mogla iti z njim v posteljo. Nikoli ni obljubljal, da bo zapustil ženo, pravzaprav mi je govoril, da je to nemogoče, in tudi jaz nisem hotela razdirati družine. In v glavi vem, da sem se prav odločila, ko nisem prestopila tiste najbolj intimne meje med nama. A srce tako obžaluje. Ker je on počasi, korak za korakom končal vse tisto kar je bilo med nama. Sama vem, da je tako najbolje, in tudi vem, da bi JAZ bila sposobna vse to peljati na ravni prijateljstva. Nikoli nisva govorila o ljubezni, vedno o prijateljstvu, zakaj je moral potem predlagati intimnost? Vem, da je samo moški, a jaz si ga še vedno želim kot prijatelja. Ljubim ga, da, seveda ga, a ne bi ga mogla ljubiti kot partnerja, a kot prijatelja, kot nekoga, s tako sorodno dušo, da.
On je prekinil vse stike, zamenjal službo, ne prihaja več v slovenijo. Od tega je minilo že leto dni, a jaz ga še vedno pogrešam. Kako naj ga pozabim? Kako naj grem naprej? Brez njega ne gre. A ne obžalujem trenutka, ko sem zavrnila intimne trenutke z njim. Ne, tega ne obžalujem. A tako ga pogrešam. Kje je, kaj dela se sprašujem. Vem, da tega ne bi smela, da se ne bi smela mučiti, a ne gre. Ne verjamem besedam: čas celi vse rane, ker pri meni to ne deluje. A kako?
Morala sem izliti to na ekran. Zmešalo se mi bo. POgrešam ga. Takoooo močno, in še vedno pri srcu takooooo boli. ZAKAJ?
Rečem lahko le,
življenje je vedno šola,
šola pa ni vedno življenjska.
Primož
Vsaka stvar v našem življenju je za nekaj dobra.
Verjemi mi, da prijateljstvo kot si ga ti želiš in si si ga želela po tem, kar ti je predlagal, ne bi bilo možno. Slej ko prej bi prestopila mejo intimnosti in takrat bi ves čar izginil. To ne bi bilo več to. In on je verjetno to vedel. Hvaležna mu bodi, da je prekinil stike. Hvaležna bodi za to, da je daleč proč. S tem ti je prihranjeno veliko težkih trenutkov.
Vem pa, ja…hrepenenje pa ostane in tako zelo boli.
Meri
Zakaj? Zakaj si ženske zmeraj zakomplicirajo zadeve? Usmeri se na to, kar IMAŠ – najdi to v možu tisto, po čemer hrepeniš, da ti ne bo nekega dne žal…škoda časa Zanj, ker mu je šlo ves čas samo za sex.; t.i. osamljeni BM so zelo spretni lovci, sem že doživela to . Prijatelja – prosim te, no, zberi se in zaživi V sedanjosti in NE v PRETEKLOSTI!!!
Morda to ne sodi ravno sem, toda nekako se mi zdi ogromno podobnosti.
Zato je tu moja zgodba:
Poznava se dobrih 12 let, še iz šolskih dni. Že takrat sva čutila nekaj drug do drugega, toda nihče ni naredil prvega koraka. Zakaj? Niti ni pomembno, skrita srednješolska simpatija pač. In najine poti so se razšle.
Dobri dve leti nazaj sva se spet srečala. Nekajkrat obujanje spominov in pripovedi življenskih štorij ob pijači v dvoje. Iskrice so se spet prikazale. Toda, ker ni bila sama (sicer takrat še nič resnega), jaz pa sem imel težave zaradi nekih dejanj v preteklosti, sem se umaknil. Hotel sem prekiniti stike, za nekaj mesecev mi je celo uspelo, čeprav mi je bila vedno v mislih. Počasi sem preboleval, pozabljal…
Pa me je nekega dne poklicala za (nepomemben) nasvet. BUUMMM!! Spet me je udarilo. SMS-i, klici, tu in tam pijača… Nekako sva se zbližala, si začela zaupat probleme in strahove. Telefonski pogovori po uro ali dve niso bili redkost. Včasih tudi vsak dan. Navzven idealno prijateljstvo, trudil sem se ji biti v oporo tudi ko je imela krize s partnerjem, starši…
Znotraj pa me je žgalo kot žerjavica. Zaljubljenost? Ne, ta mine po nekaj mesecih. Ljubezen? Možno. Oboje je namreč težko definirat. Še najbolj ustrezna beseda bi bila hrepenenje. Zdaj vem, da bi ji moral že zdavnaj povedati, kaj čutim do nje, toda… Takrat enostavno tega nisem zmogel (še danes bi ji rad marsikaj povedal, a ne morem. Brez problema bi ji napisal v mailu, toda to se mi zdi tako neosebno. V živo pa ostanem brez besed…). Slutil sem, da ni ravnodušna do mene, nisem pa ji hotel še bolj zakomplicirati življenja, katero ji že tako ni prizanašalo.
Poleti pa sem ji za rojstni dan podaril verižico z obeskom v obliki srca. Seveda je bil to zanjo skoraj šok, ne le presenečenje. Prijateljem se namreč podari kaj simboličnega… Čez kakšen dan me je poklicala in dejansko prisilila v izpoved. Nekaj časa sva bila kar jezna drug na drugega, da sva bila oba tiho in skrivala čustva drug do drugega (ja, tudi njo so morile iste misli). Toda (razumljivo) ni se bila pripravljena odpovedati trenutni zvezi, v katero je vložila 4 leta truda, v zameno za loterijo “bo al’ pa ne bo”, zato sem začel iskati vse mogoče razlike med nama. Razloge proti. Pa jih je vztrajno zavračala ali pa smatrala za nepomembne, za bistvo privlačnosti med poloma. Sever in jug, plus in minus, kot je dejala. »Nikoli ne reci, da med nama ni možno nič!!«, je rekla. Jaz pa sem vedno bolj v precepu: upati in čakati, saj res ni ravnodušna do mene, ali končati vse skupaj in pretrgati vse stike? Večkrat sem že bil na tem, da izginem iz njenega življenja, čeprav bi ji hotel ostati prijatelj. Toda kako, če čutim več, kot bi smel kot prijatelj?!? Če bi njeno razmerje bilo trdno, bi že zdavnaj izginil… A kaj, ko je polno dvomov, nezaupanja, nerazumevanja… V bistvu vse bolj “od danes do jutri”.
Med nama ni ničesar več kot dotiki, objemi, nekajkrat poljubi. Sicer sva že govorila o tem, da bi šla do konca, toda oba sva potihem iz več razlogov proti. Zaenkrat nama uspeva, ker se izogibava priložnostim (res pa se ona izogiba bolj kot jaz). Oba sva bila že zelo razočarana v ljubezni in bojiva se iskreno ljubiti in znova izgubiti. Zato pa trpiva, ker se vrtiva v začaranem krogu.
Ob njej se počutim tako živo, tako izpolnjeno, istočasno pa… Vse skupaj me skeli in žge, mori in duši.
Ali ohraniti »prijateljstvo« takšno kot je, ali tvegati: na eni strani je možna izguba najboljšega prijatelja, na drugi pa enkratno razmerje, ki temelji na prijateljstvu? Kakšne so možnosti, da uspeva skupaj, vsem najinim razlikam navkljub?
Sam namreč sploh ne pomišljam na zvezo samo zato, da bi nekoga imel. Če ni tistih iskric, »kemije«, kje je sploh smisel? Biti z nekom iz navade?
Saj ni idealna, ima svoje napake. Pa saj jih imamo vsi, tudi jaz. Tudi določene navade imava povsem nasprotne. A nekako sva na isti valovni dolžini, isto čutiva, isto razmišljava. Dopolnjujeva se. Sva sorodni duši.
Pogrešam jo vsak trenutek, ko je ni… V mojih mislih je od trenutka, ko se zbudim, do trenutka, ko zaspim… Tudi meni razum pravi, naj se ne mučim, a srce se obrača po svoje…
Anamarija30, vem, da ti nisem kaj dosti v pomoč. Upam pa, da vsaj malo pomaga če veš, da nisi edina, ki jo morijo takšni občutki.
Od tebe si je želel le eno stvar in to je seks. Ker je bil bolj kultivirane sorte je tudi osvajanje potekalo po poti “razumevanja in potrpežljivosti”. Sicer pa je lahko bil potrpežljiv, ker si je med tem privoščil bolj popustljive mačkice.In ker ni dosegel nič mu je presedlo tudi “prijateljstvo”. Dobra šola zate in še poceni si jo odnesla.Naj ti ne bo žal za njim, v postelji bi se najbrž spremenil v običajnega žabona. Takih dvorjenj intelektualcev sem že kar nekaj preživela in povem ti, da končen rezultat ni enak vloženemu trudu.
Zdaj imas idealno priloznost, da ugotovis kaj v tebi je resnicno in kaj so iluzije.
Pravis, da ljubezen boli. Sorry.. ljubezen nikoli ne boli.. boli samo EGO.. zelja.. in podobne iluzije. Boli zelja po posedovalnosti, po lastninjenju, po imeti. Ne vem zakaj to zamenjujes z ljubeznijo.
Sej jaz ti verjamem, da te boli.. in da se pojavljajo vse mogoce halucinicajije, ki se zdijo resnicne.. ampak zal niso resnicne.. so le iluzije.. ki te zelijo nauciti, da bi videla resnico.
Ce menis, da te boli ljubezen potem se vprasaj, zakaj tako sovrazis tega cloveka, da mu ne dovolis, da je srecen? Zakaj noces spostoivati njegove odlocitve? Sicer je moras.. ampak pri tem trpis.. Trplenje pa je samo posledica, da zivljenja ne sprejemas taksnega kot je, ampak zelis nekaj narediti po svoje. Samo egoisticen clovek lahko trpi.. in to nimam nic skupnega z ljubeznijo.
Vsi moramo skozi taksne lekcije.. ki mogoce niso najbolj lahke.. ampak ko se jih naucis.. so naravnost smesne..
Uzivaj!
Jaz pa lahko Anamarijino zgodbo kar kopiram, z rahlo razliko – razdalja je le 70 km in z (še) “nedokončanim zaključkom”. Vse je še odprto, potrebno je narediti le korak. Ga narediti ali ne?! Bom obžalovala da nisem, ali bom obžalovala da sem?
Joj, šola življenja! Ponujena brez šolnine, toda takoooo draga!
Tveganje! Ali Slovenci sploh poznamo to besedo. Zakaj se držimo nazaj in potem tepemo po glavi ter večni stavek, kaj bi bilo če bi bilo?
Oba z mojim partnerjem sva bila vezana in živela vsak v svojem svetu, najini skupni trenutki so bili nekaj božanskega.
In potem sva se odločila – za skupno pot. Nikoli nama ni žal, čeprav sva skupaj že 3 leta. In če bi se odločala tako kot ti, tega nikoli ne bi bilo in do konec življenja bi se sekirala in spraševala. Pa sem raje naredila ta korak in živim srečno.
Res je le odstotek ali dva takšnih primerov, vendar OBSTAJAMO.
Ves,
tvoja zgodba mi je v veliko pomoč. Res.
In ni mi prav, ko pravijo, da če res ljubiš, da ne boli. To sploh ni res. Ljubezen, tista prava, in neizpolnjena boli ko sam vrag.
Pa dokler imaš vsaj malo stikov, je vse ok, ko pa se vse prekini, potem pa pride na vrsto žalovanje. Hja. Ne vem. Live and let die. Že res. In tudi tako delam, pa vseeno. BOLI
Anamarija
Kako pa veš, da je to tista prava, neizpolnjena, ko bi e začela izvajati bi lahko bila ravno tista neprava??
šele ko probaš izveš, kaj je prav in kaj ne,
Vendar če ljubiš strastno in z vsem srcem, boš mogoče prevaran, ampak bil si zvest ljubezni.
primož
Prebrala sme tvojo zgodbo, dragi H-.G-. in tudi tvojo, draga Anamarija30 in obema bi rekla tole: tako čudovita in močna ljubezen se v življenju zgodi zelo poredko. Tudi meni se je in pustila sem jo, da se mi je izmuznila. Nisem se dovolj potrudila, da bi jo obdržala. To je velika napaka saj človeka, ki ga lahko ljubiš tako popolno, srečaš le poredko. Kdor koli me bi v življenju vprašal, kaj naj naredi v takem primeru, bi mu rekla: zgrabi svojo ljubezen, drži jo in jo vsak dan neguj kot bi nagoval najbolj dragoceno cvetlico.
Dragi HG!!!
Ne vem kako naj začnem..lepo si to napisal, prelepo, čudovito, tako kot so trenutki s tabo. Ure minejo kot bi mignil, res sva jih že preveč pokurila, pa da sploh nisva spregovorila besede o čustvih. No včasih sva tudi o tem, vendar strogo sramežljivo, pa po možnosti po telefonu oz. mailu. Časa je malo, različne aktivnosti, različni svetovi in jaz nisem sama…Če bi bila sama ne bi pomišljala, verjemi, tako pa mi notranja zavora ne dovoli, preveč ga spoštujem, preveč mi pomeni. Vem da to zelo boli, da zelo trpiš, zato sem se tudi umaknila iz tvojega življenja. Pogrešam te, najine pogovore, najin humor, ki ga razumeva samo midva, pogrešam mojega prijatelja, mojo sorodno dušo…In tako kot je napisala Anamarija-ljubim te kot najboljšega prijatelja, kot sorodno dušo. Težko mi bo brez tebe, vendar, če tako zmanjšam bolečino, ki jo občutiš, se bom umaknila. Pogrešala te bom, praznina je velika.
Živjo
Imam podoben problem. Z punco sva šla narazen, pripravljen sem bil oprostiti in spremenit, kar jo motilo. Prosil jo za novo priložnost ona mene zavračala in govorila da me neljubi in da nič ne čuti do mene, kar me je prizadelo. Še danes nisem prišel k sebi in nemorem nikakor. Po osmih leti z nekom ko si. Boli me in krivico mečem nase. Ljubim jo
O govoriti je zelo lahko, zapustiti, razdreti zakon, pa če še tako slab, otroke pahniti v tako usodo, to pa ni ravno tako lahko. Jaz sem bila zagledana v prepovedanega, pa sploh ne vem če je to bila res prepovedana ljubezen, vem, da bi bilo trpljenje mojih najbljižjih tako hudo, da se mi ne zdi vredno. Sanjam o nasmehu…Pa vendar koledar gre naprej….
Govoriti je res veliko lažje kot storiti tak korak, toda v enem se ne strinjam:
pahniti otroke v usodo? Nak, ni tako. Otroci so veliko bolj žilavi, kot izgledajo. In še kako dobro tudi čutijo, da s staršema nekaj “ne štima”.
Zakaj torej ne zaživeti znova ter le delček truda, ki bi bil potreben za vzdrževanje navidezne zakonske idile nameniti ohranjanju stikov z očetom otrok, da ga slednji ne bi preveč pogrešali? Preostanek truda pa bi raje vložila v izgradnjo novega, toplejšega gnezda.
Mar ni tudi za otroke bolje, da trpijo malo bolj nekaj mesecev, namesto celo mladost in še dlje po malem?