Ko bo prišel ta trenutek….
Mija,
danes bo zate težak dan, psihično in fizično. Nate sem mislila že
pri prvi jutranji kavici.
Na srečo ti je še vreme naklonjeno – ne bo vam vroče, ne bo vas zeblo.
Morda se komu vreme ne zdi pomembno, ampak jaz sem preživljala celo kalvarijo tudi zaradi tega, ko je mamin pogreb – bilo je minus dvanajst cel dan, mrliške vežice na hribču na prepihu, nobenega zaprtega prostora oz. kuhinje ali ogrevanja .
Torej še enkrat – danes se pogumno drži.
Mija, moje sožalje.
Najtežje je za tabo, pa čeprav prav zdaj spremljaš mami na njeni zadnji poti. Gledati mami kako trpi, je bilo meni najtežje, potem sem trpela samo še jaz, ona nič več. Prišli bodo lažji in spet težji dnevi, potem pa se navadiš da je več ni in da živi samo še v tvojem srcu.
In res, življenje teče dalje, pa sem mislila da ne bom zmogla. Se pa zdaj dostikrat zalotim, da me je grozno strah, da se vse to zgodi meni in da ostaneta moja mala sinova prezgodaj brez mami. Kako lažje prebrodiš vse skupaj, če izgubiš mamo ko že imaš svojo družino.
Berem to zgodbo, povečini sem vse prebrala.
Večkrat sem v zadnjem letu brala slednji forum, ne vem zakaj, morda zato, ker sem slutila?
Da se bo zgodilo tudi pri meni doma…
Tekle so mi solze, ob prebiranju. Tekle so mi solze danes dopoldne, ko je zdravnica mojemu pred mesec dni še navidez zdravemu človeku, postavila diagnozo tumor v glavi, ki je že razširjen od nekje drugje. Dokončne preiskave še niso narejene.
Moji občutki?
Jih ni. Mrtva čustva imam. Očetu so rekli, da ima senco v glavi, tako mu moramo rečt tudi mi. Da je bolje, da ne ve, kaj je resnica.
Zdaj je v bolnišnici. Čakamo izvide. Tumor definitivno je in to maligni. Laik se, čeprav prebiram te forume o raku, itd. Pa vseeno.
Prosim, bodite tudi z menoj…
Obema dober dan.
Hvala za odgovora.
Ja, sem tudi na strani Kako živeti z rakom.
Vem, da ne smem obupa, samo…
Tako boli, ta strah. Zdaj vem, kaj je to, ta bolečina, ta strah.
Pa saj je res, da se še nič ni niti začelo, ampak, tako se bojim…
Vsekakor vam bom pisala, več o vsem zdravljenju bom pisala pod hči – Kako živeti z rakom.
V primeru najhujšega, pa bom temo odprla tu, na tej strani…
Srečno…
draga maja 36 če te bo kaj več zanimalo o tumorjih v glavi se mi lahko javiš na :[email protected], jaz sem to dala že skozi moj mož je pred 2 mesecema (po 3 letni borbi s to boleznijo)izgubil boj in kljub svoji zelo močni volji pri svojih 38 letih zapustil mene in svoje tri otroke.ampak mi moramo živeti naprej.veš zelo nam manjka in zelo boli pa moramo naprej.Drži se in bodi močna.
ps. maja 36 po pomoti sem narobe napisala mail naslov,tu je pravi:[email protected]
Mija živjo , dobila tudi tvojo pošto po ZS.
Sem malo v gužvi te dni oz. bolna sem – viroza.
Upam, da si se že malo spravila k sebi.
Rada bi šla k mamini zdravnici – nisi pa nič napisala, zakaj ?
A bi rada še kaj vedela o njeni bolezni in zadnjih dneh?
Po moje je brez veze brskat po tem. Mame ni več, to je dejsto.
Ko je zbolela moja mama(jamrala je zaradi bolečin v predelu trebuha),
ji je splošni zdravnik rekel, da se je gotovo pretegnila in dal ASPIRIN.
In je bilo malo bolje, potem spet slabše – pa spet ASPIRIN.
Trajajo je točno pol leta, preden je zdravniku kanilo, da je to lahko
kaj hujšega in šele takrat dal napotnico za gastroskopijo, kjer bi čakala 3 mesece. No, potem sem začela ukrepat sama in zruhtala v drugem kraju, da je prišla na vrsto v treh dneh. Diagnoza: rak v zelo, zelo hudi fazi
(ni rekel ravno DOKONČNI) !!!
Moj sin je skoz, ko je mama umirala, govoril, da bo šel takoj po pogrebu k njenemu splošnemu zdravniku po dokumentacijo in bo dal preverit, kaj in kako je oz. se ni dogajalo… ampak sem ga potem prepričala, da je to brez veze.
Mama je mrtva in nobeno žokanje sem pa tja je ne bo vrnilo.
Draga Valenska,
Hotela sem iti zato, da bi zdravnico še enkrat videla. Na kontrole sem z mamo namreč vedno hodila in ta zdravnica mi je k srcu prirasla. Rada bi se ji zahvalila ali morda potožila. Rada bi jo morda še povprašala o drugh revicah, ki trpijo za rakom dojke, kako preživljajo, kako se ta bolezen odraža…. Nikakor pa nimam namena koga obsojati ali žaliti.
Ciao,
Mateja
Moja mami bo imela jutri rojstni dan, stara bo 74 let. Leži v bolnici, onemogla, shirana, v bolečinah, na infuziji…neprepoznavna, vedno je bila lepa, močna, polna energije…
Ves čas nas je prosila, da naj je ne damo v bolnico. Zdaj zdravniki pravijo, da bi doma preveč trpela. To si skušava dopovedati tudi z očetom. Ne veva, kaj naj.
Jaz se vozim vsak dan iz Ljubljane v Maribor, da jo primem za roko. In tako brezmočno se počutim.
PREKLETI RAK!
Draga Sergejah,
Kaj naj ti rečem? Nič drugega ne moreš, kot, da čakaš in upaš, da se mama čimlepše reši. Največ kar lahko sotirš pa je tvoja prisotnost ob njej. Seveda, razumljivo je, da imamo vsakodnevne obveznosti, ki jih bolan človek v trenutku bolečine težko razume.Tudi moja mama je mislila, da bom kar ležala ob njej. Vendar tako sigurno ni možno. Bila pa sem res v največji meri z njo in danes,ko je več ni, sem mirna. Srečna, da sem naredila vse, kar sem lahko. Morda bi lahko bila kdaj bolj prijazna, bolj potrpežljiva, vendar vem, da sem bila tudi jaz ranjena in prizadeta in da sem imela zrahljane živce. In vem, da je to normalno.
Zato v trenutkih umiranja bližnjega ne moremo storiti nič: samo topla beseda, dotik. To je edino………….
Drži se!
Mija
Valenska,
Moram priznati, da sem kar dobro. Sem se aktivno vrgla v življenje, da si z delom in športom preusmerjam misli oz. premagujem žalost. Kakšen dan je zelo težko, saj v trenutkih žalosti bi človek samo sedel in jokal ter brskal po mislih. In takrat se je najtežje odklopiti in pognati. Vendar se je treba kar prisiliti in potem ti ni žal. Delo in šport zdravita marsikaj.
Nataša,
kaj naj ti rečem? Mene je najbolj ubijala misel “kako bo moja mami umrla? V mukah? Ali bo samo zaspala?” In še danes me to žre ali je tisto, kar mi je rekel zdravnik res. Imam namen iti še enkrat na oddelek, kjer je ležala in povprašati sestre o njenih zadnjih urah. MOrda še kaj izvem na novo ali celo drugače.
Draga Nataša, smiliš se mi, ker doživljaš te trenutke. Vendar naj te potolažim, da smo vsi, ki smo se srečevali s to boleznijo, to dali čez. Umiranje na obroke in strah pred trpljenjem, bolečinam in misel o zadnjih urah. Zelo, zelo žalostno, toda resnično. Drži se in pazi na svojo odpornost, ker v teh trenutnkih si pod obremenitvijo, ne da bi se zavedala…….Še kaj piši…..
Lp,
MIJA