Ko bo prišel ta trenutek….
Draga Mija,
moj 1.post je bil tako zelo sebičen, da nisem napisala, da sem v tvoji bolečini s tabo….Oprosti!
Ne bom bluzila in nakladala da te razumem, da vem…ker ne.Moja tašča mi je ljuba in draga vendar ni moja mami. Drugače je.
Ne vem kje išči moč, ki jo tako potrebuješ, ne vem kje naj bi našla mir v sebi da ti bi bilo lažje…Pojma nimam pa vendar ti privoščim da vse kar potrebuješ v teh trenutkih imaš in najdeš.
Včasih se mi zdi, da bi lahko nosila vsa bremena, vse bolečine tega sveta..spet drugič se počutim tako nekoristna.
Če pa lahko z besedo in nasmehom nekomu tu in tam polepšam en sam trenutek potem je upravičen moj obstoj.
Ko sem se poročila je moj mož svojo zaobljubo podal čisto enostavno –
Si zato da sem in sem zato da si. Karkoli!
Drži svojo mamico, izkoristi čas ki vama je dan…dotikaj se je, objemaj jo, božaj jo, poljubljaj jo…Predvsem pa si zapomni, mamica te ne bo nikdar zapustila samo nekam drugam bo odšla…
Mislim nate,
Petra
Mija, oh kako zelo te razumem, skoraj enako sem doživljala sama. Vem, težko je gledati mamo tako, tudi meni je bilo, sicer sem vse skupaj zdržala takrat nekako, psihično sem bila na dnu, ampak vseeno, prišlo pa je za mano, ko je umrla. Takrat se je moje telo fizično odzvalo, bolelo me je dejansko vse, dva meseca, fizično, da o psihi ne govorim. Mi smo imeli mamico našo doma, bile sva ob njej s sestro, in moj partner. Težko je bilo, zato te zelo razumem, vem kaj doživljaš, to so hude bolečine, ko vidiš svojo zlato mamico tako, nemočno, ubogo.
Mi smo nekaj časa čakali na posteljo, ko je bila še v bolnici, nato pa sva se s sestro kar odločili, da bova imeli samo blazino proti preležaninam, in jo čimprej vzeli domov. Ko mi je osebni zdravnik rekel, da ne ve, če bo zdržala en mesec, sem ga debelo gledala, v sebi sem še imela upanje, kljub vsemu, kljub temu, da je bila nepokretna, s plenicami, pa tudi občasno bolečinami. Nisem hotela verjeti, pa vendar je bilo res, žal ni zdržala en mesec.
Mija bodi ob mami v bolnici, tudi če ne bo doma, pač ne bo, jaz vem, da mi ni žal, da smo jo vzeli domov, res ne, mogoče sem se nekako lažje ‘poslovila’, ker je bila ob meni in jaz ob njej. Pa vendar jaz bi danes v tem stanovanju izredno težko živela dalje. Te dni, oziroma tedne, ko spraznjujem stanovanje, ko sem se po petih mesecih nekako pripravila do tega, mi je izredno hudo, pa čeprav je stanovanje že skorajda prazno, imeli smo ga namreč v najemu 28 let, toliko kot sem stara sama. In ne vem, mislim, da bi težko zmogla živeti v tem stanovanju naprej. Iz tega vidika je mogoče boljše zate, da je ne vzameš iz bolnice, verjetno bi jo vzela k sebi domov, in jo obiskuješ oziroma si čimveč ob njej. Seveda je odločitev tvoja.
Mija, vedi, da si storila vse, največ kar se da za svojo mami, čutim pa tvojo bolečino v srcu, želim ti moči, da bi zdržala z mami, jo kljub vsemu bodrila in ji pokazala kako jo imaš rada in koliko ti pomeni.
Drži se, objemček
Me veseli. Moj elekt.naslov je [email protected] in se lahko preko njega dogovorimo o podrobnostih.
Komaj čakam!
Lp,
Mija
Draga Mija,
Moja mami je umrla pred 37 leti. Takrat je bila bolezen rak precej tabu tema. Moja mami ni uradno vedela kaj ji je, jaz pa sem prepričana, da je vedela za kaj se gre, pa nas je hotela prišparat. Oči in sorodniki so prikrivali njeno bolezen pred menoj, ker sem bila takrat stara komaj 15 let in blazno navezana na mojo mami. Meni še sanjalo ni, da se izteka njeno življenje. Šele zadnji dan, ko so se začeli zbirati sorodniki v njeni spalnici, sem dojela, da mami umira, da se ne bo pozdravila, kot so mi ves čas zatrjevali. Umrla je v hudih mukah.
Res je, da čas celi rane, da bolečina nekako mine, toda spomini- predvsem lepi pa ostanejo za vedno. Nič kolikokrat v vseh teh letih, mislim na mojo mami in kako lepo bi nam bilo, če bi bila še vedno z nami, da bi spoznala svojo vnučko in pravnučko. Toda kaj, življenje gre dalje.
Moj nasvet je; vse kar zmoreš, stori za svojo mami, ker, ko je ne bo več ti bo za vsako stvar, ki bi jo lahko naredila, pa je nisi, prekleto žal.
Če boš mamo vzela domov, se obrni na hospic. Pomagajo tudi v medicinskem smislu. Jaz se na njih nisem mogla obrniti, ker sem si mislila, da bi s tem dopustila in se nekako sprijaznila, da mama umre. Nekako sem upala skoraj do zadnjega (4 dni pred smrtjo sem izvedela, da res ni pomoči).
Moja mama si je želela v bolnišnico, doma jo je bilo strah bolečine, saj smo enkrat res dolgo čakali zdravstveno osebje. Smo pa bili vsak dan pri njej.
Mija,
Mislim, da je tvoja zla slutnja pravilna.
Moja mama je bila zadnja dva tedna pred smrtjo, kot sem že enkrat napisala, v bolnici. Vseh 14 dni je bila na infuziji, skupaj s pomirjevali,
hrane ji tudi ponujali niso, samo vodo je pila. Žejna je bila pa kar naprej.
V nedeljo zvečer sem bila pri njej, sva govorili, celo zelo dobre volje je bila videti.
V ponedeljek pridem in vidim, da je odklopljena od vsega, samo spala je.
Rekli so mi, da je pulz padel na določen nivo, ko življenjke funkcije ugašajo, zato so ji tudi vzeli infuzijo s pomirjevali. Napovedali so
24 do 48 ur življenja.
V torek je spala, se je pa hotela nekaj obračat in nekaj je jamrala, zato sem stopila do zdravnika in rekla, da jo govoto boli. Takrat so jo priklopili nazaj na infuzijo – pomirjevala.
V sredo čez dan je bila pri njej sestra, jaz pa sem mislila priti proti večeru, da bi bila pri njej dolgo, mogoče celo celo noč, saj sem vedela, da je konec blizu.
Potem pa me kliče teta, ki je bila pri njej in rekla da je začela močno hropsti in da gotovo čaka samo še moj prihod. Hitro sem letela v bolnico, umrla je nekaj minut pred mojim prihodom.
Torej: zadnje tri dni samo spala , tisto zadnjo uro pa menda zelo, zelo hropla.
Pripravljena si na vse – drži se.
Samo še en nasvet, če smem: vse, kar ima mama pri sebi v bolnici
(cunje, časopise, očala, telefon….), odnesi domov.
Najhuje je, da ti PO SMRTI dajejo stvari. Manj boleče je, da
tam ni ničesar več – da ob smrti samo še podpišeš papirje (da se odpoveduješ obdukciji) in greš….
Javim se ti kasneje tudi na privat mail.
Mija pozdravljena!
V teh trenutkih ostani trdna, vem, kako hudo je. Moja mami v zadnjih dveh dneh ni mogla več jesti, hropela v pljučih pa je že prej, seveda se je to potem še stopnjevala, mislim, da se v pljučih nabira voda, pa metastaze se širijo, vse skupaj, moja mami imela edem na nogi, trebuhu, otekline, ker se je voda že prej notri nabirala. Grozno je to.
Jaz sem jo skoraj vsak trenutek božala, ker zadnji dan ni mogla več nič reči, le pokimala je z glavo, ubožca.
Mija povej ji še tiste stvari,ki ti ležijo na duši, povej ji, da jo imaš rada, vem pa kako zelo težko ti je v srčku. Jaz ti povem, da jaz po moje ne bi zdržala, če ne bi bili okrog mene bližnji, ker ko ti umira mami, je to tako zelo zelo boleče, kot nobena stvar prej. Ja tako je, ko odhajajo naši bližnji.
Mija, pomagati pa žal ne moreš, vedi da si naredila vse zanjo, kar si lahko. Jaz sem vsekozi imela tako težke občutke krivde v sebi, čeprav vem, da se naredila vse kar je bilo možno, ji olajšala bolečine in dneve ‘odhajanja’, na usodo bolezni pa pač ne moremo vplivati. Mene so prijatelji bodrili, sej ne moreš pomagati, več kot toliko, samo tako nemočno sem se počutila.
Želim ti predvsem moči, zdrži, pa en topel objemček.
papa
MIJA !TAKO TI BOM NAPISALA.TUDI JAZ SEM VSE TO DALA SKOZI.NAJHUŠE SE JE ZAČELO JANUARJA LETOS KO JE MOJ PRELJUBI MOŽ BIL TRETJIČ OPERIRAN NA MOŽGANIH-TUMOR-RAKASTI SEVEDA – V BOLNICI JE BIL 10 DNI,FEB./-IMEL JE PLJUČNICO( V BOLNICI 10 DNI) A JE ŠE POGOJNO HODIL,MAREC: ZAČELA SE MU JE NABIRATI VODA V MOŽGANIH – PONOVNO SO ODPRLI GLAVO DA SO MU NASTAVILI PODKOŽNO DRENAŽO IZPELJANO IZ MOŽGANOV V ŽELODEC ( V BOLNICI 14 DNI).PO TEM POSEGU JE BIL NEPOKRETEN,V PLENIČKI ,NI MOGEL VEČ SAM JESTI KER MU JE ODPOVEDALA CELA LEVA STRAN,APRIL(DOMA) ;ZATIŠJE PRED NEVIHTO,MAJ :POSKUSILI SMO Z REHABILITACIJO V ZDRAVILIŠČU A NA ŽALOST JE JE SLABŠE KONČALO KOT SMO PRIČAKOVALI,ŽE DRUGI DAN SO GA ODPELJALI NA URGENCO IN OD TAM V BOLNIŠNICO BLIZU DOMA.PRIŠLO JE DO DEHIDRACIJE IN POSLEDIČNO DO POMANKAJA KISIKA V KRVI,BIL JE ČISTO ZMEDEN NI VEDEL KJE JE ,BILO JE GROZNO,PA VENDAR ČE TISTEGA POPOLDNEVA DNE 23/6/2007 NE BI PADEL V KOMO BI VERJETNO ŠE BIL DOMA ALI PA BI DOMA UMRL.TISTEGA DNE SO GA ODPELJALI V BOLNIŠNICO IN NASLEDNJI DAN ZVEČER JE UMRL.BILA SEM OB NJEM IN SKUPAJ SVA SE POSLOVILA.SEDAJ HODIM S HČERKO(4.5 LET) – IN SINOM(18 LET)VSAK DAN K NJEMU IN SE POGOVARJAMO,HČERKA DA ATIJU PITI ,DA NE BO ŽEJEN.IN ATI JE LUNICA TAKO JE REKLA HČERKA IN NE BOSTE VERJELI ,TISTI DAN KO SMO GA POKOPALI JE BILA NAJLEPŠA POLNA LUNA KAR SEM JIH KDAJ KOLI VIDELA.DA .JAZ SEM IMELA MOŽA DOMA IN SEM GA SAMA NEGOVALA, IMEL PA JE 90KG SAM SE NI MOGEL OBRNITI V POSTELJI,SAMA PA TUDI NISEM IMELA NA RAZPOLAGO (PONOČI) POMOČI KER SMO LANI IMELI ŠE HUDO PROMETNO NESREČO IN IMAM TRAJNE POSLEDICE V VRATNI HRBTENICI IN LEVI ROKI.NI BILO LAHKO A ČEZ DAN SEM IMELA POMOČ ,OBRNILA SEM SE TUDI NA HOSPIC IN TAM SEM DOBILA TUDI VELIKO INFORMACIJ KAKO SE OBNAŠATI OZ KAKO JE KO SE NEKDO POSLAVLJA OZ.SE POSLOVI,.BODI MOČNA ,ŽIVLJENJE MORA ITI DALJE.POŠILJAM TI VELIKO POZITIVNE ENERGIJE,DA BOŠ LAŽJE PREŽIVELA TE TRENUTKE.
Pozdravljeni!
Ne vem kako nej začnem: poglejte moj zadnji mejl: napisan 24.8.07 on 7.04. Mene oebno pa je poklical zdravnik ob 8.00 in povedal, da je mama umrla zjutraj 24.8. ob 7.05. Torej, ko sem vam pisala in opisovala svojo bojazen, da gre za zadnje minute, je moja mama dejansko odhajala in čez minuto po mojem mejlu tudi umrla.
Pravijo, da so ji zjutraj še naredili nego, lepo jih je pozdravila, nekaj spila, potem pa je čez čas prišla v kontrolo višja medicinska sestra in jo našla mrtvo.
Pogreb bo jutri 28.8. ob 17-ih.
Bogu hvala, da je končno odšla k očiju, ki ga je pogrešala teh dolgih 12 let. In z njo sem srečna tudi jaz, saj je bila ta leta na zemlji le ena uboga žalujoča dušica, ki ni našla sreče niti v meni, kot edini hčeri, niti v svojih vnukinjah, ki sta bili dojenčici, ko je umrl oči. Škoda.
Sedaj je končno našla mir in jaz z njo. Mami, hvala ti!
Samo še tole: pišeš, da je tvoja mami umrla ravno tisti trenutek,
ko si pošiljala zadnji mail na tale forum. Težko bi rekli, da je to naključje.
Jaz sicer nisem med kakšnimi verniki, pa kljub temu verjamem, da mora obstajati neka višja – vse pa ne more biti naključje.
Moj primer je bil takle:
Mama je imela avto osem let. Na eni šipi je bil nalepljen plišat pajacek
(njen vnuk ga je tja nalepil, ko je bil avto nov).
Kakih 14 dni po njeni smrti sem šla po avto. Vzamem avto iz njene garaže, se zazrem v pajacka in si mislim, da je že precej izgubil pravo barvo,
ampak tam kjer je mora ostati, ker je bil pač mamin.
Sedem v avto, se pripeljem domov, stopim in avta in zagledam pajacka na sedežu – med vožnjo je padel dol !
Osem let je bil na istem mestu – potem pa se je odlepil v tisti slabi uri,
ko je šel avto od doma na “zadnjo pot”.
Še zdaj dobim mravljince, ko tole pišem.
Nekaj podobnega se je zgodilo (pa ne bom zdaj opisovala, da ne bom dolgovezna), ko je umrl oče.
Enostavno ne morem verjeti v takšna naklučja !
Mija, tudi moje sožalje.
Kot pravi valenska, tudi jaz imam močan občutek, da ne more iti le za naključje. Takrat, ko je umrl J., bi jaz morala biti službeno v tujini – malo pred odhodom sem izvedela, da se je nekaj zakompliciralo, tako da nisem šla. Na srečo, ker ne vem, kako bi šele v tem primeru preživela.
Drži se!
Mija, iskreno iskreno sožalje ti pošiljam!
Kot rečeno sem spremljala tvojo kalvarijo. Pisala pa kaj dosti nisem, ker (na srečo 🙁 ) nimam dosti tako krutih izkušenj. Vendar pa sem se velikokrat spomnila nate. Z upanjem, da si močna!
Žal ne vem kaj je primerno napisati ob tako hudih trenutkih…
Verjamem pa, da si pomirjena v tem smislu, da se je mamica rešila bolečin. In da si ji ti stala do konca ob strani. Mislim da je to zares neprecenljivo vredno.
Želim ti, da ostaneš močna!!!!!!
Mislim nate in ti pošiljam topel objem, Mija!
Javi se še kaj!