Tudi jaz ti želim veliko notranje moči.
Glede na tvoje opisovanje izgleda, da se mamino življenje izteka.
Že tako se zelo dolgo vleče (spremljam tvoja poročila že nekaj časa).

Moja mama je tudi umrla za rakom, na srečo je šlo hitreje – od diagnoze rak pa do smrti samo slaba dva meseca.

Jaz sem imela mamo zadnjih 14 dni v bolnici, v Kliničnem centru.
Dobivala je infuzijo z morfijem, tako ni čutila nobenih bolečin, čustveno pa je bila malo odstotna. Normalno smo se pogovarjali, potem pa je kar začela govorit “neumnosti”, npr. zakaj sem v Mariboru, pa obiskal me je ta in ta (pa sploh ni res).

Dva dni pred smrtjo je padla v komo in mirno zaspala.

Zdravniki so mi zelo točno povedali, do kdaj bo še živela.
Ko sem šla na obisk v bolnico (vsak dan dvakrat običajno), sem imela na poti do njene sobe dve želji, ki sta se tepli med sabo: Upam, da že živi – istočasno pa Upam, da se je že rešila…..

ko berem tvojo zgodbo, vidim, da je drugim še mnogo huje in to je zame neke vrste tolažba, čeprav verjetno slaba.

Kakorkoli že – upam, da se bo tvoja mama kmalu in čimmanj boleče poslovila od življenja, ki ni več življenje.

Hvala za povratne besede. Včeraj sem bila pri maminem osebnem zdravniku in sem bila potolažena, ker se je strinjal z mojim razmišljanjem o mamini bolezni. Bila sem namreč v dilemi ali naj jo pošljem na obsevanje v LJ ali ne. Ker sem globoko v sebi vedela, da je to za njo nesmiselno in stresno, sem rabila še zdravnikovo mnenje. Zelo sem vesela, da ima moja mama takšnega zdravnika.

Se še pišemo……
Mija

Predvidevam, da si obsevanje odklonila ?!

Ko so moji mami omenjali kemoterapijo (takrat smo imeli še upanje), je sama rekla, da ne mara nadaljnega zdravljena. Jaz sem ji rekla, da
bo šla na zdravljenje!
No, potem pa so se stvari tako na hitro obrnile na slabše, da sem tudi sama sklenila, da je ne bomo pošiljali na nobeno kemoterapijo in jo mučili še s tem.
V taki situaciji je res najbolje poskrbeti, da dostojanstveno in s čim manj bolečinami umre.

Drži se še naprej !

Vem kako se počutiš.

Jaz bi ji kar verjela, če pravi da nima bolečin. Moja mami je omenjala grozne bolečine, ko pa so dozo povečali, je vedla povedat da je ne boli. Ko tako grozno boli človek tega ne more skriti. Moja mami je malo kdaj tarnala, a za to je res rekla da je hudo trpljenje.

Moji mami se je po obsevanjih na hitro poslabšalo, kmalu zatem so ji odpovedale noge. Tudi njo je dušilo in takrat mi je bilo tako hudo. Vse kar smo lahko naredili je, da je bila v bolj pokončnem položajo. Na koncu je že v polsedečem položaju spala tudi ponoči.

In z istimi občutki kot se je borila valenska sem si tudi jaz želela, da bi bila še dolgo z nami in obenem da bi se rešila. Tisto željo, da bi jo imela še dolgo ob sebi živo je vsakokrat “streznil” pogled skozi bolnišnično okno, kjer se ni videlo popolnoma nič drugega kot betonska terasa. Niti enega drevesa kamor bi sedel ptiček in bi vsaj malo popestril moreče ure čakanja. Ne, to res ni življenje. Saj me boli, da je nismo mogli imeti doma, a tam je imela oskrbo, hladno sobo, kljub vročini ki je zunaj pritiskala in pa našo prisotnost skozi večino dneva. Hvala bogu, da sem doma blizu onkološkega in sem lahko bila pri njej v minuti. V glavnem sem ji vse večerje dajala sama, res pa je da je bila v bolnici samo 11 dni, ko se je poslovila od nas.

Draga mami, zelo zelo te pogrešam in zato sem skoraj vsak teden pri grobu in pobožam prostor kamor so te položili k počitku.

Lepo pozdravljena Mija!

Vem kako težko ti je v teh trenutkih… Bodi močna.
Vem, jaz sem morala hoditi stran, ko smo je preoblačili, ker mi je bilo tako hudo jo gledati tako ubogo.Pa tudi meni je mami govorila, da je ne boli. Pa mislim, da jo je morala zelo zelo boleti. Ampak ona je bila že vse življenje močna in je veliko dala skozi…Vendar je hudo videti mami kako trpi, še huje je si predstavljati da bi to trpljenje trajalo dolgo, vendar pa meni vsaj je bilo najhuje, da je ne bi nikoli več videla.
Pa vendar ni zdržala več…Žal. Vendar me vseskozi spremlja.
Mija, vedi, da edino kar ti lahko v teh težkih trenutkih rečem, da ti ne bo žal, da si bila ob njej v zadnjih trenutkih. Jaz se vsak dan zahvalim v nebo, da sem bila zadnje tedne skoz ob njej, tudi sestra je bila. Ker vem, da bi mi bilo še veliko bolj hudo, če ne bi bila ob njej, če bi bila v bolnici….
Mija bodi močna, povej ji kaj lepega, da jo imaš rada, ker ji bo to res veliko veliko pomenilo. Pa tudi tebi veš.Ker meni se zdi, da tako boln človek včasih še ‘ne more’ oditi, preden se nekako poslovi bodisi z besedo bodisi s stiskom ali objemom.
Ko se je moji mami stanje poslabšala, sem bila jaz ob njej, in moj fant, sestra je bila v službi, in to je bilo en dan, nato je prišel drugi dan, seveda sva se s sestr vseskozi slišali, in sem ji rekla, daj pridi čimprej, ker ne vem, če bo še dolgo zdržala. in ta dan je bil najhujši… Zjutraj sem mamici povedala, da takoj po službi pride sestra. Ona pa je samo pokimala, bila je res že slaba, težko je dihala, grozno je bilo, sem mislila, da se mi bo zmešalo tam sami ob njej. In ure so minevala, sestra je prišla takoj po službi, in sigurna sem, da je mami čakala nanjo, v vseh teh bolečinah…in nato je ob nas mirno zaspala… Čeprav sem vedela, da se je rešila, sem se skoraj zgrudila od žalosti.

Želim ti čimveč moči, bodi trdna kolikor se da, veš ne moreš pomagati, bolezen je močnejša žal. Jaz sem vseskozi poskušala še vse, pa sem mislila, pa saj se sigurno še da pomagati, nisem verjela, ko mi je zdravnik osebni rekel, če bo zdržala en mesec, bo veliko, in sem ga pogledala čudno, kako to lahko reče.
In prav je imel, bolezen jo je premagala. Ni bil mesec.

Mija, drži se…. Sem s tabo.

*****tebi moja zlata mami, rada te imam, lahko noč******

Draga Zarja,

Res mislim, da je tako kot si rekla: človek se mora še nekako posloviti predno umre. In jaz mislim, da se moja mama še ni poslovila. In sploh ne vem kdaj ima namen, ker je res že vsa uboga. Ko govorim o poslavljanju, mislim na neko pojasnilo, ki mi ga je mama “dolžna” dati iz preteklosti, saj zaradi tega trpim že vse svoje življenje. In sedaj, ko sem videla kako njena bolezen drastično napreduje, sem hotela to pojasnilo izvabiti iz nje, pa mi š eni uspelo. Očitno mama misli, da še ni pravi čas. Upam pa, da me ne bo zapustila brez pojasnila, saj bom celo življenje na grobu spraševala zakaj,zakaj,zakaj. Gre namreč za zelo bolečo zadevo, ki sem jo morala doživljati zaradi svoje mame vse svoje otroštvo, dokler nisem odšla od doma.

Se vam še javim z novicami.
P.S. Ravnokar je partonažna pri mami- Rane ima grozne, prav tako je tudi psihično ubita.

Tisti ZAKAJ se ti bo po mamini smrti pojavljal še bolj pogosto kot zdaj.
Poizkusi mami lepo razložiti, da te bo to vprašanje begalo do smrti in naj ti vendarle pove, kar te zanima.

Mija, poskušaj mami lepo povedat,da te to res muči, da bi res želela odgovor, saj ti ga le ona lahko pove.
Če je zate boleče, verjetno tudi zanjo ni lahko, se soočiti s tem, da ti razodene resnico oziroma tisto kar želiš vedeti.

drži se…

Draga Mija..

Moja mami je umrla lansko leto.. 3 mesece pred tem je le spala.. ni imela bolečin, kljub temu da je imela metastaze že povsod.. Zadnje 3 dni je hropla, ni mogla dihat, imela je polna pljuča.. z urgence do jo prišli 2x predihavat.. Rekli so sicer, da jo lahko odpeljejo in dajo na kisik, vendar se za to nismo odločili.. Tudi sama sem v mislih večkrat rekla.. Prosim pojdi, ne muči se.. Vem da ti je hudo in vem da boli, ko gledaš kako trpi in se muči. Rada bi ti rekla nekaj glede preteklosti.. Mene zelo boli, da veliko stvari nisem izvedela in da je mamica s seboj odnesla marsikatero bolečino, skrivnost, tprljenje… morda tudi zato, da bi ga prihranila meni.. sama veš, koliko ti pomeni, da izveš od nje, kar si želiš.. včasih pa je morda bolje, da si z njo v zadnjih trenutkih, da si ji v oporo, da ji poveš (morda še zadnjič) da jo imaš rada… V poslednjih trenutkih, meni njeni odgovori na moja vprašanja niso bili več važni.. Važno je bilo, da sem ostala brez ljubljene mamice.. ki me zdaj upam da spremlja.. Nekoč pa mi bo morda odgovorila še na kakšno vprašanje, ki sva ga pustili odprtega…

Lahko noč

Tudi moja Mami je umrla lansko leto. Eno leto sem bila ob njej skoraj kot klop (a vseeno ne prevec, kolikor je zelela) – od prvih simptomov, diagnoze, preko zdravljenja, pa do smrti. Zadnje dni je prezivela v bolnici, saj je 12 dni pred smrtjo postala nepokretna, noge so ji zelo otekle (metastaze na jetrih), nato pa so v 12 dneh jetra zelo ocitno odpovedovala. Vsak dan sem bila pri njej, prav tako pa tudi njene prijateljice… Ne nonstop, saj je veliko pocivala, bila je utrujena, zato je veliko spala. Vsekakor sva si ze pred njenim odhodom v bolnico povedali vse, kar sva si lahko. Zahvalila sem se ji za precudovitih 24 let, ki mi jih je dala, ona pa mi je povedala, kako zelo je ponosna name in kako si zeli, da bi me videla diplomirat..in da ve, da me ne bo, za kar ji je zal in jo boli. Skratka, vse sva si povedali. Opravicili ena drugi za vso jezo, slabo voljo, krivico itd., za vso negativo ter se zahvalili druga drugi za vse dobro in lepo. To so bili tezki pogovori, a sem vesela, da sva jih imeli. Boleli pa so kot hudic. Povrh vsega mi je Mami povedala, kako si zeli biti pokopana itd. Nato mi je en dan zacela razlagat, kje so dokumenti, kaj naj naredim, kje bom kaj nasla ce se kaj pokvari…Skratka, zelela me je pripraviti na zivljenje “po tem”. A sem jo ustavila, ker ni vec slo. Ker je vztrajala, sem jo poslusala…v bistvu sem samo kimala, vse v meni se je pa lomilo na tisoce kosckov…ki jih se zdaj nisem sestavila skupaj in jih nikoli ne bom. V bolnici je bila Mami zelo OK, spet je lahko malo hodila, celo jedla je, na koncu le se pudinge in frutke. Nekje en teden pred smrtjo so ji dali kisik, katerega dozo so zvisevali, saj ga je vedno bolj potrebovala. Drugace so jo sestre previjale. Takrat sem seveda vedno sla ven iz sobe. Enkrat ali dvakrat na dan sva se tudi sprehodili do wc-ja, saj je zbrala moc. Kar se tice Maminega psihicnega stanja, moram reci, da je bilo dobro. Imela je zelo malo opiatov, ker je ni tako zelo bolelo. Jo je bolelo, a ne zelo zelo. Malo sva se pogovarjali. Bolj se je v tistih 12 dneh pogovarjala s svojimi prijateljicami kot pa z mano. Pri meni je bila tiho in je spala. Stiri dni pred smrtjo se je stanje zacelo slabsati: kri je imela vedno slabso, jetrni testi so bili obup; 4 dni pred smrtjo je dobivala morfij na 12 ur, 3 dni pred smrtjo na 8 ur, 2 dni pred smrtjo na 6 ur, 1 dan pred smrtjo na 4 ure, na dan smrti pa so ji dajali morfij na 2 uri. Zadnji dan jo je zelo bolelo. Spomnim se, da me je klicala njena najboljsa prijateljica in mi povedala, da je bila za kosilo pri njej, da jo je bozala in masirala ter kako ji je pasalo; povedala mi je tudi, da je Mama pojedla cel cokoladni puding, se smejala, se sprehodila s prijateljico do wcja, skratka, bilo je super, Mami lucidna in vse. Jaz sem prisla k Mami stiri ure po tem pogovoru (ob 16h) in stanje je bilo vse prej kot idealno. Najprej me je nadrla, da naj grem proc, da umira (prej o tem ni bilo govora, vedno je bila ok, verjela, da ji bodo v bolnici pomagali pri oteklih nogah), da naj grem. Jaz sem bila sokirana in sem sla ven iz sobe. Zbrala sem se in sla nazaj notri. Rekla sem ji, da vem, kaj se dogaja in da vem, da mi zeli prihraniti bolecino in vse, a da bi zelela v teh trenutkih biti ob njej, saj jo imam rada in je ona moja Mami. Da bom spostovala njeno zeljo, da naj rece samo eno crko, pa bom sla. A da bi zelela biti ob njej ne glede na ceno in potem mi je dovolila ostati. Rekla sem, da naj se umiri, da sem pri njej, da ji bo kmalu boljse in da bo kmalu skupaj z Ocetom, da je ne bo vec bolelo in bo lepo. Pri vsaki trditvi me je vprasala kot mali otrok, nebogljena: “A res?” in sem ji prikimala in potrdila. Nato se je pomirila. Potozila je, da jo boli, nakar sem poklicala sestro, da ji je dala injekcijo morfija. Bozala sem jo, ji sepetala, ponavljala, naj se umiri, naj se spocije, da jo imam rada, veckrat ponovila “moja miska” (tako sem jo klicala in ji je bilo vsec), da bo zdaj vse ok…pocasi se je umirjala. Zelo pocasi. Nonstop je gledala, ce sem se tam, kaj pocnem itd. Potem je vedno bolj dremala, a vsake toliko casa pokukala. Nisem je spustila izpred oci. Poskusala sem verjeti v svoje besede, prepricati samo sebe, da bi mi ona verjela. Sprasevala sem se, kako dolgo bo trajala ta agonija, ki je trajala ze predolgo. Ob 19h so jo prisle sestre ocistit, uredit in ji zamenjat plenico, kar ji je povzrocilo bolecine, za kar so ji dali morfij. Nato sem ji rekla, da jo imam rada, jo poljubila na celo in bozala te njene ljubece roke. Okoli 19h30 je zaspala, zato sem se odlocila, da ne bom motila njenega pocitka in bom sla domov. Zelela sem ji povedat, da grem domov in bom prisla nazaj jutri, a je ni zbudil ne moj glas ne moje rahlo tresenje njene roke. Sklepala sem, da trdno spi in zato sla. Mami je umrla pol ure po mojem odhodu, ob 20h. Pravijo, da je cakala, da sem odsla, da nisem tega videla. Patolog je rekel tudi, da so verjetno ze ob casu mojega odhoda mozgani krvaveli in j ezato nisem mogla zbuditi, saj je deloma ze spala… Njene prijateljice so mi povedale, da jim je rekla, da me noce ob sebi zato, ker noce, da vidim, kako trpi. Noce mi prizadejati bolecine (vidite plemenitost cloveka s ev njegovih zadnjih trenutkih) ne nic. Eni prijateljici je rekla, da ve, da bom dobro in da bo z mano vse okej, da bom diplomirala, saj je ponosna name, ker sem tako mocna punca, njen soncek.

Zal mi je, ker ni mogla biti doma, ker nisem mogla skrbeti zanjo jaz sama. Ampak tako lahko vsaj zivim v stanovanju, ki mi ga je zapustila. Drugace ne bi mogla.

Se opravicujem, ce sem napisala zmedeno. Ze dlje casa mislim odpisat na to temo, a se nikoli nisem mogla pripravit do tega, saj prevec boli. Tudi po 17 mesecih. Vmes sem jokala, ko sem to pisala. Pogresam Jo. Zadnje case ogromno mislim na Njo; manjka mi Njena prisotnost, Njeni nasveti, Ona. Berem vse vase teme, a preprosto ne gre. Saj bom napisala kaj vec, ampak dane sne morem vec. Ze to je bilo kot hoja po trnih.

In zdaj sem napisala diplomo, ki Ti jo, draga Mami, posvecam. In na zagovoru bos z mano, kot si vedno in povsod. Rada Te imam in Te neskoncno pogresam.

Urška, prebrala sem tvojo zgodbo. Upam, da ti kaj pomaga, da pišeš o tem. Meni je.
Čestitam ti za diplomo! Velko si zmogla v težkih časih.

Draga spela*!

Hvala za cestitke. Dostikrat bi rada kaj napisala, a se ze pri prvem stavku zlomim in to tako zelo, da ne morem niti crke vec napisati. Vcasih pa morajo stvari iz mene in takrat pisem, kot sem vceraj, kot raztrgan dohtar 🙂 In zelo mi pomaga, to je kot terapija.

Zdaj grem pa malo k Mami pocvekat in se se javim zvecer.

Lep popoldne vsem,

Urska

Draga MIJA,

zdaj sem natancno prebrala vse te poste pred mojim. Tudi jaz bi dala vse, da bi lahko imela Mami do konca pri sebi. A nisem mogla, saj sva zivela sami, poleg tega je Mami potrebovala pomoc. Tudi sama je zelela biti doma, a me ni zelela obremenjevati. Vedela je, da fizicno ne bi zmogla, poleg tega pa ni zelela, da jo vidim tako. Vedno je bila pozrtvovalna in plemenita. Ce se le da, naj bo mami doma. To je najvec, kar se ji lahko se da. Da se ji vrne za vsa leta ljubezni, ki smo jih dobili. Bila sem pri njej v bolnici, a bi jo tako rada imela doma. Vcasih sem imela slabo vest, ker nisem vztrajala, si nasla ogromno pomoci in si govorim, da bi morda pa le slo… Zdaj je, kar je. Ne morem vec nazaj, zbrisati napak. Tudi jaz sem vedno upala, da bo se tam, ko bom prisla k njej, po drugi strani pa sem upala, da se je resila trpljenja. Eno leto je bilo vec kot prevec. Oce se je matral le 6 tednov. Ne bom si zdaj ocitala, saj je brezveze, a priznam, da dostikrat mislim na to.

Kar se pa tice pojasnil: po eni strani je dobro imeti odgovore, saj je zdaj edina priloznost, da se jih dobi…a po drugi strani obremenjevati umirajocega ni lepo. Mama je verjetno tako ze sama dovolj obremenjena in sita vsega. Nisem sama v tem polozaju, ne morem govoriti ne za druge ne zase, saj ne vem, kako bi sama naredila, a jaz vem, da nisem Mame obremenjevala z nicemer, pa me je marsikaj zanimalo. Res je, da ne bom nikoli dobila dolocenih odgovorov, a poskusam to pustiti v preteklosti, tako da poskusam prepreciti, da bi vplivalo na sedanjost ali prihodnost. Verjamem, da je Mami marsikaj odnesla s sabo samo zato, da bi prizanesla meni. In v zadnjih trenutkih tudi meni niso bili vec vazni odgovori ne pojasnila ne nic, samo da ve, da jo imam rada in sem upala, da bo kmalu odreesena.

Moja Mami je odresena in se ima dobro. V to trdno verjamem. Vem, da ve, da sem nardila vse, kar sem v danem trenutku lahko: pomembno je, kar sem lahko storila takrat in tam. Verjamem, da vecina ljudi daj evedno od sebe vse kar lahko.

Draga Mija! Že od začetka spremljam tvoja pisanja… In mi je tako hudo,zares. Jaz sem pred mesecem in pol izgubila dedka. Res je, da je bil že v “lepih letih”, ampak se je praktično do marca krasno držal. Aprila pa se mu je zdravje praktično čez noč grozno poslabšalo. Pravzaprav mu je neko noč organizem popolnoma odpovedal. Pa so ga reanimirali. In je zdravnikom uspelo ga ohranjati pri življenju še 2 meseca. Očetu je pravzaprav zelo žal, da ni preminil tisto noč, ker se je revež ta dva meseca zelo mučil. Praktično je bil priklopljen na vse mogoče aparature in zaradi hudih bolečin na pomirjevalih. V teh dveh mesecih tudi mentalno večinoma ni bil pri sebi. Zadnje dni pa ga je doletela še pljučnica in se je grozno matral pri dihanju. Skratka – praktično smo samo še želeli in upali, da se čimprej konča to mučenje. Ja, zelo mi je hudo za njim, vendar pa… se z očetom in družino strinjamo, da če bi lahko čas zavrteli nazaj, ga ne bi pustili reanimirati.
Mija, DRŽI SE in bodi močna! Tvoja mamica ti je zelo hvaležna za vso izkazano ljubezen, verjemi!!!!! In verjamem, da kljub obupu, ko se počutiš popolnoma nemočno, ker ne moreš omiliti bolečine mamici, verjamem, da bi se ponovno odločila enako!??! Ker ji stojiš ob strani, neguješ…
ŠE ENKRAT – DRŽI SE IN BODI MOČNA!!
Mislim nate in ti želim spokoj

Spoštovana Mija,

kot bi brala zgodbo moje mame in mene. Tudi jaz sem kot puščava dežja potrebovala takšno pojasnilo od svoje mame. Noč in dan sem zadnja dva meseca in pol bedela ob njeni postelji. Vsaj toliko kot lajšanje njenega trpljenja me je gnala misel, želja…po enem samem stavku.
Nisem ga dočakala. Ko je po dveh nočeh in dnevu brez kapljice vode usahnila, sem jo objela, poljubila in se v tistem trenutku zbogala z vsem, kar je bilo med nama. Prosila sem, naj mi bo odpuščeno, kar nisem kdaj lepega storila njej, predvsem pa sem ji jaz odpustila vse. To je tako pomembno za prihodnost. Tudi, če ne boš dobila od mame tistega, na kar čakaš, ji odpusti takoj, ko bo odšla. Prines lo ti bo veliko olajšanja in mir v tvoji duši.

Vse dobro ti želim.

Mija, tiste ki spremljamo tvojo kalvarijo (pa smo podobno že same preživele) nas gotovo vse zanima, kaj se dogaja pri vas.

Upam, da z mamo sta (ali bosta) ustrezno rešili problem glede vprašanja, ki te muči ?!

Drži se !

Draga Valenska in vsi, ki spremljate mojo zgodbo, najlepša vam hvala za kakršnokoli besedo.
Pri nas doma je zelo hudo. Mama je 7.8. doživela možganski napad – mislila sem, da je umrla, vendar je po minuti začela dihati. Stopila sem v njeno sobo in jo zagledala ležati na hrbtu v tresenju in potem konec. Skočila sem k njej in jo dvignila ter začela tresti….Res sem mislila, da je umrla. Takoj smo klicali zdravnika in je prišel, dal injekcijo pomirjeval in odšel. Čez 1 uro se je napad ponovil. Po tistem je bila mami vsa zmedena in si trgala povoje in pižamo. Poklicala sem rešilca in so jo odpeljali. Pet dni so jo imeli privezano, ker je bila nemirna in ji dajali infuzijo zdravil in NaCl. Bila je zelo zmedena in zelo huda na vsakogar, ki se ji je približal. Po končanih infuzijah so jo premestili v drugo sobo in postala je čisto bistra. Preiskave so pokazale metastaze na možganih in po vseh mehkih tkivih v telesu. Zdravniki so rekli, da lahko samo še čakamo, ker ne bo več dolgo z nami. Kako mi jo je hudo gledati, ko pridem k njej in je pri polni zavesti. Pravi,d a zelo trpi – predvsem psihično, saj ve za kaj se gre in pa tudi bolečine so se že začele. Rada bi jo vzela domov, vendar se še nisem ogranizirala-rabila bi bolniško posteljo. Mami je namreč vezana na posteljo, plenice, prehranjevanje,…Kako se mi smili!!!! Zdravniki so me opozorili, če bo nehala jesti, ji bodo dali cevko v želodec. Prosila sem jih, da nikar, vendar so rekli, da me ne morejo poslušati. Razmišljam, da bi jo v tistem trenutku vzela iz bolnice takoj.
Komaj čakam, da bo konec službe in pohitela k njej, jo posedla v voziček in odpeljala ven na sonce. Kako se mi slili. Kako je uboga, ker ne more dihati, sploh pa ne izkašljati. Nekega lepega dne se bo samo zadušila…..
Ne vprašajte kako je meni: najraje bi nekam ušla in samo jokala in govorila, govorila ter iz sebe izlila vse, kar mi srce govori. Vendar moram biti tu, saj imam družino, službo ipd. Hudo mi je, zato pa sem srečna, da imam vas in se vam lahko izpovem…..

Se zopet javim z novicami.
Lp,
Mija

Mija danes sem zasledila tvojo zgodbo….Ker iščem nekoga ki razume in ki ve…Pri nas oziroma zame je malo drugače.
Bolna je moja tašča. Ni še tako hudo kot je z vašo mami, ampak se stanje drastično slabša. KT ne prime. Ima raka jajčnikov – oziroma je to primarni rak, metastaze so povsod razen na kosteh…
Pa bi rada da mi nekaj rečete, poveste, delite tudi z menoj…
Ko je bila postavljena diagnoza smo bili vsi polni upanja, borbeno razpoloženi, pozitivni…Ostali so še vedno, jaz pa ne več…Ko jo vidim, vem, da čakamo (zdravniki niso nič rekli to je tisti vem ki ga enostavno čutiš)…Ne morem več bodriti moža, za en drek sm res…morala bi mu stati ob strani, ga vzpodbujati mu vlivati upanje ko mu pade, pa me kakšen dan kar zmanjka. Ni moja mama pa me boli srce. Rada jo imam, rada imam moža, hočem pomagati pa ne vem kako ne s čim ne nič. Vse se mi podira. Včasih mislim da sem jaz kriva da bo umrla ker nimam denarja za najboljše zdravnike na svetu, da je moj mož žalosten zato, ker ne čuti v meni kamnitega stebra na katerega se lahko nasloni.
Da bi le lahko prevzela nase njegovo bolečino in žalost – potem bi se počutila da sem dobra žena….
v življenju sem izkusila marskikaj ma nič hujšega od tega da sem nemočna.

hvala

Draga Mija in Moja_moja!
Zelo mi je hudo, ko berem in spremljam vajino zgodbo. Žal ne morem prav nikakor pomagati.
Upam, da vaju vsaj malce bodri občutek, da nekdo misli (sigurno bralci tega foruma) na vaju in vaju hkrati v mislih spodbuja, da bodita in ostanita močni!!!!!
Čimveč osebne energije Vama želim!!

Mija,
Berem, da imaš mamo zdaj v bolnici in da bi jo rada vzela domov.
Glede na to, kako so se metastaze razširile, je vprašanje njenega življenja šteto v dnevih – jaz bi ocenila na štirinajst dni
(glede na izkušnje).

Praviš, da je zdravnik rekel, da jo bodo s cevko hranili v želodec.
Po moje tega nisi dobro razumela. Hranili jo bodo kar preko infuzije.

Jaz sem mojo mamo pripeljala v bolnico 14 dni pred smrtjo (dva meseca prej je bila operirana zaradi raka). Ko sem jo pripeljala, sem glede na njeno stanje imela še rahlo, ampak res zelo rahlo upanje, da jo bodo z infuzijami spravili k sebi in potem kakšna kemoterapija… AMpak že naslednji dan, ko so jo dali na utrazvok, so povedali, da so metastaze povsod, kakršnokoli zdravljenje brez pomena in da bo živela še 14 dni
(in res je bilo točno 14 dni). Od dneva prihoda v bolnico pa do dva dni pred smrtjo, ko so jo “odklopili” od vsega, je dobavivala hrano po infuziji. Tiste hrane s krožnika ji niti ponujali niso. V infuziji so bila tudi pomirjevala, tako da je kljub zadnjem stadiju ni nič bolelo.
Pa tudi na psiho so pomirjevala vplivala tako, da je prav “fajn” živela,
nič ni razmišljala in govorila o smrti, tako kot prej doma.

Glede na situacijo bi svetovala, da mame ne vzameš domov, razen če jo bodo sami dali. Za mamo bo najbolje, da je 24 ur na infuziji in pomirjevalih (morfiju). Če ima bolečine, pojdi do zdravnika in mu to povej, pa naj povečajo dozo. Sami se ne bodo zmigali.

Mojo mamo so namreč dva dni pred smrtjo, ko je tlak padel na določen nivo, odklopili, takrat je bila že brez zavesti, je pa nekaj stokala in jamrala in sem šla k sestri in rekla, da jo gotovo boli, naj nekaj naredijo.
Sestra je vzvišeno rekla, da je že pobrala vse cevke… potem sem šla do zdravnika, on pa je prijazno obljubil, da bodo uredili. In res je prišla sestra(zelo z jezo je rekla umaknite se, da namontiram infuzijo) in so uredili.

Mija, ti imaš družino in službo in tudi tam moraš funkcionirati, zato je prav, da je mama v bolnici, kjer skrbijo zanjo, ti pa jo obiskuješ, kolikor moreš-ti pa bodi lepo doma, pa se ponoči probaj odpočit in naspat, sicer se lahko sesuješ, preden bo tega konec.

Oprosti, malo sem dolgovezila, ampak nekaj misli sem morala natrest…

MOJA,MOJA, vidim, da si se vključila v to debato. Nisi prva in zadnja,
ki greš čez tako kalvarijo.
Tebi bi svetovala samo to, da nehaš sebe krivit za taščino bolezen in podobne neumnosti. Z možem se lepo pogovarjajta, pa lažnega upanja mu tudi ne dajaj – če veš, da ga ni.

Je že tako, da se umirajoči in tisti ki ostajajo, morajo(moramo) na smrt pripravit.