Ko bo prišel ta trenutek….
Pozdravljeni!
Na vas se obračam, da mi pomagate s svojimi izkušnjami. Svojega očija sem izgubila že pred 12 leti, ko sem komaj rodila svoje dete. Vem kaj sem doživljala in razumem vas vse, ki ste na začetku žalovanja. POvem vam le, da bolečina s časom izgine, ostane spomin in način življenja brez ljubljene osebe. Hudo in nikoli več ni tako, kot je bilo, vendar moraš se truditi in moraš biti srečen s svojimi ljudmi naprej!
Imam veliko prošnjo: moja mami umira in rada bi izvedela kakšne izkušnje ima kdo s takšnim bolnikom: ko sem bila v srednji šoli je mama zbolela za rakom dojke (operacija, obsevanja,kemoterapija). Po 16-ih letih se ji je bolezen ponovila (metastaze na pljučih in kosteh). Danes je dve leti od ponovitve in njeno stanje se je zelo poslabšalo. Najprej se je zdravila z Arimidexom, sedaj pa ima Nolavdex in Medrol. Preselila se je k moji družinici, ker sama ne more živeti. Vsa je suha, ima hude težave z dihanjem (zato je bila v pljučni bolnici 14 dni in sedaj jemlje Seretide in Spiriva), iz dneva v dan je bolj suha. Sicer bolečin nima. Izvidi punkcije bezgavke na drugi pazduhi in dojki so pokazali, da je rak šel svojo pot (ima tudi bezgavke okoli trebušne slinavke) in sedaj čakam ali ji bodo predpisali kemoterapijo ali ne……….Torej, zanima me kako tašen bolnik umre. Ali bo lahko do zadnjega pri meni? Ne bi jo rada dala v bolnico. Najela bom neko gospo, ki bo skrbela za njo, ko bom jaz v službi. Ali bo lahko zdržala doma s protibolečinskimi zdravili ali ne?……..Morda je kdo, ki ima izkušnjo z razvojem te bolezni in njenim koncem…….Hvala!!!!!!!!!!
Mija
Mija,
prvo ne vem, kaj naj rečem. Vem ,da je hudo – zelo hudo in cenim tvoj trud in pripravljenost pomagati tvoji mami. Moj stric je tudi imel raka in je bil do konca doma, vmes je bil 2x v bolnici, a njemu niso predpisali kemoterapije, saj po njihovo ni imelo smisla.
Doma mu je sin zelo lepo pomagal, skrbel zanj, tako, da je pač umrl doma. Zahteva pa ta bolezen 100 procentno angažiranost družine, da vsaj zadnji meseci niso preveč hudi – tu mislim na nego, za bolnika. K stricu je večkrat na koncu prišla tudi patronažna sestra, kjer sta ga nato skupaj z sinom umila, skopala, sin se je navadil tudi dajati protibolečinske injekcije – ko so bile potrebne. Bolnik te potrebuje tisti trenutek, oseba se tudi z boleznijo spremeni, ima bolečine, zaveda se svoje minljivosti, obdaja ga žalost. Saj vsi trpimo z njim, ko gledamo njegovo umiranje, ampak mi imamo upanje.
Vem, da mu je sin velikokrat izpolnil njegove želje, iti na krajši izlet, ogled Bleda, sprehod po Tivoliju…. vse da bi bil vsaj kakšen trenutek bolj srečen, ne tako zelo žalosten. Stric je bil še en teden pred smrtjo na sprehodu, sedel na sončku, se pogovarjal….
ne vem, če so ti moji odogovori kaj pomagali, želim pa ti veliko moči in podpore tudi od partnerja in ostalih prijateljev, povej mami, koliko ti pomeni, da jo imaš rada, poskusi ji izpolniti kakšno skrito željo, … imej jo še naprej tako rada.
LP
Me je kar zmrazilo,ko sem tole brala…hkrati pa te mocno obcudujem, da imas mamo pri sebi…sama bi in ce bo potrebno bom ravnala popolnoma enako…ceprav je tezko za obe strani…bolece je,ko ves,da se clovek pocasi poslavlja…bolece je za bolnega cloveka,ki je nerad v napoto…sama sem se pred dvemi meseci poslovila od stare mame…vedno je bila zdrava…potem pa kar naenkrat diagnoza rak..pa se to smo dobili potrjeno po njeni smrti….dva meseca pred smrtjo pa je bila vidno iz dneva v dan slabsa, ni mogla vec jesti,niti oblacit,nic…
skratka obe moji stari mami sta umrli za rakon..ena je imela kostnega,poleg se leukemijo…umrla je mirno..zaspala je…druga je imela diagnozo rak zelodca…umrla pa je zaradi odpovedi srca…mirno, v spanju…kot si je zelela…morda zaradi vseh protibolencinskih sredstev,telo ne zdrzi vec..in odpovem…ne vem…
Sama sem sele po boleci izgubi zacela malo brskati o smrti, trenutno berem usoda dus in potovanje dus..zal mi je,da tega nisem storila prej…saj kar malo drugace zacnes gledati na smrt…morda bi se o smrti tudi pogovarjala…ne zelim,daje to neka tabu tema…tako se mi zdi,da je lazje za obe strani…
Hvala vsem za kakršnokoli besedo.
Naj povem novosti: mami je dobila obvestilo o obsevanju 21.3., vendar me je zelo strah, če ga bo sploh dočakala. Ta vikend je bil zelo naporen. Revica je ves čas preživela samo za to, da je lahko dihala. Vsa odsotna, umirjena in skoncentrirana na dihanje. Ker je bil včeraj lep sonček, sem jo peljala ven. Šli sva tako počasi, da sem se skoraj opotekala, poleg tega pa sva se morali na vsakih pet korakov ustaviti. ali je to normalno? Jaz vem, da to sigurno ni dober znak. Imela sem očeta astmatika in vem kdaj je tako dihal……. Spi samo še sede, apetita nobenega,vedrosti nobene, kot bi bila z eno nogo že v grobu. takšen je bil tudi očka dva meseca pred smrtjo.
Tolaži me le misel, da bom naredila vse, da bi mami umrla pri meni doma.
Zelo mi pomaga misel, ko pišem na tem forumu, da nisem sama s takšnimi občutki. Vi ste vsi to že dali čez in v tem smo si eno.
Se še kaj javim!
Mija
Za vsakega od nas pride enkrat tisti trenutek. Vsak si želi umreti hitro in brez bolečin, pa mnogim to ni dano.
Če pa to že ni možno pa je naslednja želja vsakega izmed nas umreti med ljubljenimi osebami in ne nekje, kjer te nihče ne pozna. Še tako strokovna nega ne odtehta ljubečega stiska roke ljubljene osebe. Doma se lahko umirajočemu izpolni tudi kakšna majhna želja, ki v bolnici ni mogoča.
Glede na materino stanje se konec pribljižuje. Kdaj to bo, pa nihče ne ve.
Dogovori se z njenim zdravnikom, da se ji ta čas, ki ji je še namenjen čim bolj lajša težave. Pomenite se katera zdravila so pomembna za lajšanje bolečin. V takem stadiju se nikakor ni treba bati tudi najmočnejših zdravil proti bolečinam.
Pomenita se z zdravnikom kaj se lahko pričakuje od kemoterapije. Sedaj je pomembna samo še kvaliteta preostalega časa. Če bo z nekim mučnim zdravljenjem pridobila nekaj dni slabega življenja se to prav gotovo ne splača.
Na koncu je seveda ona tista, ki se mora odločiti za ali proti neki terapiji. Povej ji, da spoštuješ njene odločitve. Naj ve, da ji daješ tudi pravico, da se preneha boriti, če je taka njena odločitev.
Predvsem pa ji povej, da boš storila vse kar je v tvoji moči, da bo lahko ostala doma, če se bo le dalo.
Svojce pogosto skrbi, da bi lahko naredili kaj narobe in s tem poslabšali stanje. Ne se tega bati. Prisluhni mami in svojemu srcu. Seznani se z zdravili, ki jih mama dobiva (katero je za katere težave, kako ukrepati, če bodo bolečine hujše). Domeni se z zdravnikom, da boš vedela kam poklicati v trenutku, ko ne boš vedela kako ukrepati.
Ne boj se, da bi mami škodila kakšna hrana ali pijača, ki si jo zaželi.
Spoštuj mamino željo kako želi umreti.
Na koncu je vsak, ki spremlja umirajočega nemočen, ker mu ne more več pomagati. Vsak se sprašuje, kaj pa če bi…
Vse kar boš naredil za tvojo mamo bo prav.
Največ kar ji lahko daš, pa je tvoja prisotnost in podpora. Včasih tudi brez besed tolažbe. Govorita o čem lepem. O skupnih lepih spominih, ki bodo ostali za vedno.
Verjemi, da ti bo mama za to najbolj hvaležna.
Spoštovana Pepa,
Hvala za lepe besede. Tudi jaz se strinjam z vsem tem. Vidim, da je mama presrečna, da je lahko pri meni doma. Sicer revica komaj še diha…..Razmišljam, da bi šla k zdravniku in ga povprašala še o kakšnih zdravilih za dihanje (sedaj dobiva Seretide, Spiriva). Morda vi veste še za kakšna?
Bolečin mama nima še skoraj nobenih (rahlo v hrbtu, kjer ima metastaze in na kosteh, vendar vzame kakšen Tramadol in je OK).
Hvala!
Mija
Po mojih izkušnjah se glede dihanja ne da kaj dosti pomagati. Treba bi bilo vedeti zakaj težko diha. Če je imela že prej astmo ali kakšno drugo bolezen potem se zdravi v tej smeri. Lahko, da se ji zaradi metastaz nabira voda v pljučih. V tem primeru bi začasno pomagala razbremenilna punkcija te tekočine. Lahko, da je krivo popuščanje srca ali pa v trebuhu kaj pritiska na pljuča. Lahko so že tako oslabele dihalne mišice. Razlogov je lahko več.
Mislim, da je najboljše, da se povežeš z njenim osebnim zdravnikom ali onkologom (odvisno kdo bolj pozna njeno stanje). On bo najbolje vedel če se da v tej smeri še kaj pomagat.
Glede bolečin zaenkrat izgleda kar v redu. Je pa dobro vedeti v naprej kako odreagirati če bi čez noč prišlo do hudih bolečin, da vas ne preseneti.
Mora pa vedno mama oceniti kaj je tisto kar ji dela težave in kako hude so. Včasih se zdi tistemu, ki opazuje kakšna stvar hujša kot bolniku ali pa tudi obratno.
Nujno je, da se povežeš z zdravnikom ali onkologom, kot ti je že “pepa” svetovala. Resnično se je treba pripraviti na bolečine, če pridejo. Na onkološkem imajo protibolečninsko ambulanto, ker vsakemu posamezniku predpišejo ustrezno terapijo. Glede dihanja ima spet “pepa” hudo prav, če se nabira voda jo je treba pejati k zdravniku.
Kar pa se tiče sprehodov pa je nikar ne sili, če ni sposobna. Mogoče je dovolj, da malo posedi na balkonu, terasi in se nadiha svežega zraka.
Vem kako je, če ni apetita zato poskusi z napitki, ki se dobijo v lekarni, so zares dragi vendar imajo v sebi vse nujne sestavine za življenje.
Želim ti veliko moči, strpnosti in ljubezni do mami. Zdaj jo potrebuje najbolj. Jaz bi moji vsak dan stokrat povedala, da jo imam rada, če bi ji le lahko in če bi vedela, da nas čaka konec.
Hvala vam vsem.
Sedaj sem bila 4 dni doma ob mami in povem vam,da si želim, da bi čimprej odšla v nebesa. To je takšno umiranje, da ga človek ne želi nobenemu – dihanje na “škrge”. V petek dopoldne sem bila pri njenem internistu, če bi ji lahko dal še kaj za dihanje. Dal mi je neko pumpico, vendar je rekel, da samo zaradi dobrega psihičnega občutka mame. V pogovoru mi je omenil,d a bolniki z mamino diagnozo umirajo v velikih mukah – nazadnje obvezno pristanejo v bolnici, kjer pri polni zavesti izdihujejo še cca. 3 tedne. Zakaj? Kaj ne morejo uspavati takšnega reveža? Sedaj spim z mamo v sobi in ona sploh več ne spi, ampak samo sedi in je kronično utrujena, vendar spati ne more, ker jo ves čas duši. POslovila sem se že od nej z vsemi svojimi vprašanje in z vsemi svojimi mislimi in tisočkrat ji povem kako jo imam rada in naj mi, potem, ko bo šla v nebesa k očiju, vedno skupaj stojita ob strani in pazita na mene kot sta do sedaj….Polno solz in dušeče bolečine v prsih, vendar tako pač je, ko žaluješ za svojimi starši……Ostane mi čakanje na njeno zadnjo uro in želim si še naprej takšne moči, da bi zdržala z lepo besedo, potrpežljivostjo in ljubečnostjo….
Se še kaj javim!
Mija
Pred kratkim je stricu umrla zena. Imela je tudi raka. Umrla pa je doma. Ce to zelis je tako verjetno najbolje za obe. Jaz nisem bila ob ocetu, ko je umrl, ker sem imela 10 dni staro puncko in mi je zelo zal ker me ni bilo ob njem. Je pa tezko. Od moza ocim je umrl v hudih bolecinah v bolnisnici. Res huda smrt. Imel je raka na prostati. Vendar je zelel v bolnisnico. Mojega oceta je kap in je 5,5 let zivel nepokreten. Na koncu je bil veliko bolan. In takemu cloveku res zelis, da bi hitro in brez trpljenja odsel med angele. Saj je ze bolezen dovolj huda.
Zopet jaz: mami je bilo dodeljenih 10 obsevanj (danes gre tretjič z rešilcem). Počuti se kar dobro. Bom videla kako bo čez vikend.
Sicer pa ne vem. Povejte, kakšne izkušnje imate s sevanji, ko je štadij že neobvladljiv. Mami so namreč napisali, da gre za progres bolezni v mehka tkiva. Je čisto suha in vsa se že trese, prav tako je nestabilna pri hoji. Koliko časa se še lahko matra? Ali bo z obsevanji kaj bolje in koliko časa? Prosim za kakršnokoli izkušnjo.
Mija
Draga Mija!
Vem, kaj prestajaš, podobno sem dala skozi, žal je moja mamica 14.3. umrla. Telo enostavno ni več zdržalo, res mi je hudo, vendar edino kar me malce tolaži, je misel, da se je rešila muk in trpljenja. Ja je res kar trpela.
Bolečine se ponavadi stopnjujejo, vendar je potrebno čimbolj ublažiti. Kaj pa prejema zdaj? Moja mami je imela protibolečinske obliže, morfinske tablete Sevredol in kapljice Tramal, vendar v zadnjem času je tožila o bolečinah, poskušali smo ji čimbolj olajšati.
Tudi moja mami je januarja imela obsevanja, vendar pri njej je rak že vmes hitro napredoval, decembra je nehala s kemoterapijo, ki pa ni bila veliko uspešna, zato je rak napredoval. Ne moreš vedeti vnaprej kako bo. Drži se, bodi ob mami čimveč. Jaz vem, da mi ne bo nikoli žal, da smo jo imeli doma, v bolnici so nas že spraševali o namestitvi v dom, ker je rabila nego, pa tudi če je bila nepokretna, s sestro sva bili ob njej, vem, da ji je bilo tako lepše, lažje se je poslovila od nas in v srcu ji je po moje bilo lažje. Čeprav je bilo izredno težko gledati, kako se muči in vztraja, slike imam pred očmi, res je bila boga. Tako se mi je smilila. Jočem vsak dan, trenutno ne vidim smisla svojega življenja, ker tako boli. Vem, vsak reče, se je rešila muk, vendar kaj ko je prehitro 🙁
Zato bodite ob njej, nudite ji kar ji lahko, to ji bo izredno veliko pomenilo. Pa tudi vam bo lažje.
Držite se. V mislih sem z vami.
lp
MIJA, kako je s tvojo mami?
Ob branju tvojih postov se mi je spomin vrnil leto dni nazaj, ko sem isto doživljala. Tudi moja mami je imela raka na pljučih in jetrih (ponovni izbruh po 6 letih raka na dojkah), zatem pa metastaze na kosteh, po vsej verjetnosti pa tudi na črevesju. Po obsevanjih v začetku maja se ji je stanje hitro poslabšalo. Kakšne 14dni se je lahko gibala samo s pomočjo bergel, potem so noge popolnoma opešale. Zadnjih 11 dni življenja je bila v bolnici, kjer je prejela sredstva proti bolečinam. Imela je vsega skupaj malo več kot 40 kg. K sreči je že kmalu v bolnici dobila v posteljo masažno blazino, da ni dobila hudih preležarnin. Tudi 3x na dan smo jo mazali, hodili smo jo hranit. Redkokdaj je bila čisto pri sebi, večrat pa je halucinirala in videla strahove. Mi žal nismo imeli možnosti, da bi bila doma. Brat v službi, jaz pa drugje s svojo družino (2 in 8 let starima sinovoma). Mojo mami so kosti grozno bolele in je prosila odrešitev v smrti. Kako me je bolelo, ker ji nisem mogla pomagati, da bi ji lahko odvzela vsaj malo bolečine. Tega si res nihče ne zasluži. K sreči je moja mami samo zaspala (odpoved srca), kot drugo opcijo pa je zdravnik navedel tudi zadušitev, kar je bolj huda smrt. Gospa v sobi sploh ni vedela, da je naša mami umrla, šele ko smo mi prišli pogledat, če je slučajno tam še kakšna njena stvar je vpašala kam so odpeljali mami.
18.junija bo leto dni kar je zaspala, jaz pa hodim k njej na grob vsak teden, ker me to pomirja. Največ sem prejokala decembra, ko sem videvala toliko nasmejanih obrazov, tudi letošnja velikanoč je bila brez pomena.
Res srčno upam, da si v redu. Meni je ves stres zaradi prestaneka pustil posledice in imam kup težav z visokim pritiskom, pri vsega 36 letih.
Tudi jaz zelo dobro poznam te občutke.
Meni se je vse to dogajalo med zanjo porodniško, pred pribl 5,5 leti. Mati je želela umreti doma in željo smo ji izpolnili. Mučila se je 2 meseca. Kakšne bolečine, koliko trpljenja, koliko neprespanih noči, koliko …… Jaz tega živemu človeku ne privoščim. Velikokrat sem si zaželela da bi odšla čim prej, pa ne zaradi tega ker nebi hotela da živi, zaradi muk, bolečin ki jih je prestajala. Jesti itak ni mogla več, se mi zdi da je zadnjih 14 dni samo vegetirala, čeprav smo ji pripraljali jedi, ki si jih je zaželela. Težko je dihala, ko smo jo malo posedeli, se je začela zgubljati ali kričati od bolečin. Umirala je počasi in v bolečinah. Velikokrat so se ji od bolečin obračale oči, tudi morfij ni pomagal, kljub predoziranju. Pokonci so me držali moji trije otroci. Najmlajši je imel komaj 6 mesecev, hči sem imela v tem obdobju na operaciji ledvic in ravno na soboto smo jo dobili iz bolnišnice, v nedeljo je mati izdihnila. Se mi zdi da je čakala da se bo od vseh poslovila. G. župnik jo je še mazilil in ko je stopil skozi vrata je izdihnila.
Nevem katera je napisala da ima komaj 36 let. Tudi jaz jih imam toliko. Pokopala pa sem oba, očeta in mater. In živim dalje. Toda vedno ko nekdo omeni otroka mi je hudo, ker jaz nisem več otrok, pa bi včasih tako rada bila. Toda živim za svoje otroke in hvala bogu imam zlatega moža.
florijan, jaz sem napisala da imam 36 let, očeta sem pokopala pri 19-tih. Ampak nekaj vedi, za vedno boš otrok tvoje mame in očeta, pa četudi njiju ni več ob tebi. Kot bosta onadva zavedno tvoja starša, tako boš ti vedno njun otrok. In kot praviš, živiš za svoje otroke in imaš zlatega moža. In prav je tako; prav je da si tudi ti deležna sreče ob vsem prestanem. Naši otroci nam bodo zapolnili praznino, ki je nastala ob izgubi staršev, saj so tudi otroci del njih.
Drži se in veliko nasmejanih dni ti želim.
Moj oči je bil skoraj do zadnjega doma. Mami je skrbela zanj bolj ali manj sama, ker sem jaz v šoli skoraj 200 km stran. Je pa res, da je pred tem opravila tečaj za negovalko.
V torek so ga hitno odpeljali v bolnišnico, ker mu je šla voda v pljuča. V četrtek zvečer (ravno sem se vračala z vaj iz biokemije …) me je mami poklicala, da je umrl.
Ker sem bila jaz v šoli na enem koncu Slovenije, brat in sestra pa vsak na svojem koncu, je bila mami večino časa sama doma in je kar cel dan preživela ob njem v bolnici (kadar je bil tam). NIHČE ji ni rekel niti besede (v stilu “ni čas obiskov”) – bila je tam, mu brala, ga hranila, se pogovarjala z njim … Tudi ko je umrl je bila z njim.
Zopet jaz!
Saj se moram samo izpovedati, sicer me bo razneslo…..Mami moja že tako trpi, da jo komaj še lahko pokončno gledam. sama sicer pravi,d anima bolečin in da je kar znosno-razen nekajkrat na teden jo zaradi metastaz na pljučih začne daviti. Dobesedno gre za davljenje. Zdravniki pravijo,d a ni kaj storiti. Poleg tega ji je edina dojka, ki jo še ima zacvetela (gnije in iz nje se izteka črna kri. Komaj se zadržujem,d a ne zajokam, ko ji negujem rano. Prav tako ima metastazo dojke na celi roki, ki je kot velik vijoličen skorjast lišaj, ki se povrhu odrgne in zakrvavi. Pravi, da nič ne čuti. Upam,d a je res tako! To mi je edina tolažba!!!! Upam, da se bo čimprej poslovila in šla k očiju, ki ga tako zelo pogreša že vseh 12 let.Povejte mi,……..kako je možno, d ačlovek lahko tako trpi? Upam, da bo spokojno umrla v svojem domu ob meni…….
Mija