Knjižna slovenščina
SOCIALNE ZVRSTI JEZIKA
KNJIŽNI JEZIK je namenjen sporazumevanju na vsem slovenskem ozemlju in ima vsenarodno vlogo.
Deli se na:
a) ZBORNI : naučimo se ga z branjem in deloma tudi s poslušanjem radia in televizije, uporablja pa se predvsem v knjigah in učbenikih, pri govorjenju pa le tedaj, kadar recitiramo ali govorimo na skrbno pripravljenih nastopih.
b) KNJIŽNI POGOVORNI: tvorjenje besedila poteka v navzočnosti naslovnika, npr. intervjuji in okrogle mize na radiu, televiziji, razpravljanje na sejah, predavanja v manjšem krogu. Je nekoliko bolj splošen kot zborni, uporabljamo ga pri prostem govoru.
NEKNJIŽNI JEZIK se deli na:
a) pokrajinski pogovorni: teh je več. Nastajajo v večjih mestnih središčih: v Ljubljani, Mariboru, Gorici, Kopru in drugod. V teh središčih se zbirajo in srečujejo ljudje z večjega jezikovnega področja in se pri tem posamezna narečja neprisiljeno izenačujejo. Ta jezik ni primeren za javno nastopanje, pač pa se uporablja v pogovorih.
b) narečja: se govorijo na veliko manjših področjih. Narečno govorimo predvsem v domačem okolju. Pri nas poznamo sedem velikih narečnih skupin (gorenjska, dolenjska, primorska, rovtarska, koroška, štajerska, panonska).
c) interesne govorice: v njih se govorne prvine hitro menjavajo, podvržene so improvizaciji in niso trajne.
Ločimo naslednje:
-Sleng: Posebna govorica kake skupine ljudi, zlasti mladine. Značilno je nenavadno izražanje. Pogosto je izmišljanje novih poimenovanj (npr. izraz za dekle: frača, mačka, mrha, misica).
-Žargon: Interesna govorica strokovne zvrsti, z neuradnim, a zelo enoumnim izrazjem. Uporabljajo jo pripadniki številnih poklicev in drugih interesnih skupin (npr. izraz za injekcijsko iglo: šprica).
-Argo: Je interesna govorica skrivnih združb ter je slabo razumljiva ali celo nerazumljiva zunaj interesne skupine, ki jo je izoblikovala. Pripadnike določene interesne skupine povezuje in jih loči od drugih, ki tega jezika ne razumejo.
Pravilno je, da vzgojiteljice, učitelji, profesorji, novinarji ipd. uporabljajo KNJIŽNI POGOVORNI JEZIK. Tudi ni slabo, če to soc. zvrst uporabljajo starši in z njo seznanjajo otroke. Prav tako pa ni nič narobe, če se v vrtcih uporablja tudi pokrajinski pogovorni jezik ali knjižni pogovorni jezik z “narečno melodijo” (sploh v krajih, kjer so narečja zelo izrazita).
Priporočam pa še ogled spodnje strani: