knjiga Gordane S.: Zame je že jutri predaleč
Op.: Začetek te teme je iz leta 2008!
Pozdravljeni!
Samo obvestim še tule, da je izšla knjiga Gordane S.: Zame je že jutri predaleč (fibromialgija, moja nevidna spremljevalka).
V spremni besedi Alenka Radelj pravi takole:
“Občutena izpoved pacientke s fibromialgijo bo posvetila v življenja sotrpinov. V njej bodo našli veliko zanimivega vsi, ki poznajo mukotrpno pot iskanja vzrokov za kopico težav in bolečin, ter si prizadevajo za bolj kvalitetno življenje. Kronični bolniki na splošno, ne samo fibromialgiki ali pacienti s sindromom kronične utrujenosti – kajti Gordana ne piše le o terapijah, ki pomagajo samo njim, ampak tudi o čustvenem svetu pacientke s kroničnimi bolečinami. Njena priporočila so dragocena tako za paciente kot za njihove svojce in vse, ki si želijo razumeti in obolelemu pomagati. Gordana je prehodila dolgo in težko pot ter nas obogatila s svojimi izkušnjami in spoznanji. Izrazila je tisto, kar teži mnoge, pa tega ne znajo tako lepo povedati. Po branju te knjige bo komuniciranje lažje. V skupno dobro.”
Več o knjigi na http://www.katr.si/?p=94, po e-pošti na naslovu [email protected] ter na telefonski številki 041 756 603
p.s.
Zavedam se, da gre za reklamo – vendar je knjiga edinstvena, pretresljiva in koristna, zato prosim moderatorja oz. administratorja, da tole temo pusti.
Hvala,
Saša Iskrič
Hvala, draga Veronika.
Moram priznati,da sem tudi sama presenečena, kajti, verjela ali ne, tudi jaz še nisem videla knjige, ki potuje na moj naslov.🙂 Upam, da bo vse v redu.
Hkrati pa prisrčna hvala tebi za uvodno besedilo in za ves čas in podporo, ki sem je bila deležna, ter naši Alenki, ki mi je tudi veliko pomagala pri knjigi in mi je ves čas bila v izjemno podporo.🙂
P.S. Upam, da se kmalu vidimo na srečanju. 🙂
Gordana
Hvala, draga Bojana.
Tudi jaz tebi želim vse lepo in čim boljše počutje. Hvala za tvoje pozitivne misli, ki so spremljale izid te knjige. 🙂
Pozdrav vsem skupaj,
društveno srečanje s predstavitvijo moje knjige je mimo in upam, da so se tisti, ki so bili na srečanju, do sedaj vsaj malo spočili.🙂
Prvič sem se udeležila srečanja društva in ker je zame vse bilo novo, se opravičujem, ker sem tudi sama bila malce zmedena. Posebej mi je žal, ker nisem imela priložnosti povezati oseb z nicki s foruma, vendar, saj bo tudi to prišlo na vrsto. 🙂
Ker smo že vsi bili utrujeni, nisem želela prebrati besedila, ki sem ga pripravila za to priložnost, toda nič ne de, saj bom napisala tukaj.
***
Lepo pozdravljeni
Izkoristila bi tole priložnost in se zahvalila vsem skupaj za podporo, zlasti pa Veroniki, ki se je zelo potrudila in napisala uvodno besedilo za knjigo in mi ves čas bila v podporo; Alenki, ki mi je enako tako nesebično pomagala od samega začetka in je tudi napisala zaključno besedilo. Hvala tudi puncam iz brežiške podporne skupine, ki so me ves čas bodrile in spodbujale, ter vsem, ki so pomagali k izidu knjige, s svojimi prispevki, ali kako drugače, ter založniku, kateremu se je zdelo vredno tiskati mojo (beri: našo) življenjsko zgodbo, ne glede na to, da zame še nikoli ni slišal.
Kot sem napisala na začetku knjige:
„Tole ni roman niti bestseller, nikoli ne bo knjižna uspešnica niti knjiga, zaradi katere bi ljudje stali v vrsti in čakali na izposojo. Niti ni bila napisana s tem namenom. To je iskrena in preprosta izpoved navadnega, malega človeka; izpoved žene in matere, ki še vedno išče svoje mesto pod soncem.“
Skratka, to ni le moja zgodba, to je naša skupna zgodba in je napisana ne zaradi tega, da bi objokavali svojo usodo, temveč zato, da bi svetu razložili, kako sami se počutimo v svojih bolečinah, onstran življenja, ki si ga želimo, pa ga nikoli (ali pa vsaj ne več) nismo deležni.
Napisana je tudi zaradi tega, da se končno sliši tudi naš glas, kajti premnogokrat smo že bili tiho, ko smo si srčno želeli povedati svojo resnico, pa ni bilo nikogar, ki bi nas poslušal, najmanj pa tisti, na katere smo se v lastnem obupu obrnili in jih prosili za pomoč.
Zdaj je priložnost, da povem:
– mi nismo čudni, mi smo le drugačni;
– mi nismo lenobni, temveč smo bolni;
– ne prizadevamo si za bolniški stalež, temveč za priložnost, da ne bi morali zaprositi zanj;
– ne prizadevamo si za pokoj, ampak za možnost, da bi lahko čim dlje delali in da se nam ni treba bati za svojo prihodnost;
– nismo namišljeni bolniki, naše bolečine so resnične;
– ne želimo si eksotičnih diagnoz, radi bi le živeli življenje brez bolečin;
– nismo težavni in naporni in ne iščemo le pozornosti, vse kar si želimo je, da bi vam lahko sledili;
_ ne pričakujemo, da nas drugi tolažijo in jokajo z nami, vendar bi radi videli, da nas ne etiketirajo in da nam verjamejo na besedo;
Pravzaprav si želimo tako malo: da se nam ni treba opravičevati za tisto, česar si nismo sami krivi.
Nismo krivi za svojo bolezen in ni „vse le v naših glavah“. Pa tudi če bi bilo, bolečine so za nas še kako resnične in nismo prosili zanje.
Prišle so same in nas prisilile, da se naučimo, kako živeti z njimi, vsak sleherni dan našega življenja, štiriindvajset ur na dan, brez počitka.
To ni lahka naloga. Zdi se mi celo ena najtežjih, ki jo moramo sproti reševati, ne da bi vedeli, kdaj in ali bo sploh končana.
In kar dobro nam gre, ne glede na to, kar morda kdo misli ali govori.
Premoremo celo nasmešek, veselje in življenjsko radost, na kar smo lahko ponosni.
Čeprav večino časa prebijemo v senci, še vedno vidimo sonce.
Srečna bom, če bo tale knjiga pomagala le enemu samemu človeku, da bi ga bolje razumeli in ga ne obsojali.
Vsem skupaj še enkrat srčno želim čim več sonca in čim manj senc …
***
P.S. Branka in Bojana, rada bi vama poslala mail, pa nimam naslova. Moj mail je v profilu, prosim, če mi lahko pošljeta svoj e-naslov.
Draga Gordana!
Sem jokala kot dež, ob tvoji izpvedi!
V knjigi si izrazila mnogo misli in besed, ki so pri meni ( in verjetno še pri marsikomu ) ostale neizrečene, ali izražene na drugačen način.
Gordana, res to ni samo tvoja izpoved, ampak izpoved mnogih izmed nas.
Hvala za tvoj pogum, da si izrazila in strnila svoja čustva v knjgo – na način, da nas bodo svojci, prijatelji,pa tudi morda sodelavci nekoliko lažje razumeli. Da vidijo, da se razne nerodnosti, pozabljivosti ( tudi listka za v trgovino!), nenadni upad enerije, dogajajo tudi drugim, da jim bo te stvari lažje sprejeti kot dejstva.
Ker je to čustvena razlaga problemov, ki jih nosi fibromialgija s sabo, se veliko bolj dotakne srca, kot pa strokovna razlage, katere smo v revijah prebirali dosedaj.
Knjigo sem že dala možu ,da jo še on prebere!
Z veseljem pričakujem naslednjo knjigo! Že razmišljaš o naslovu?!
Želim ti vse lepo in čim več pozitivne energije!
Bojana
Draga Gordana,
na srečanju posavske skupine smo strnili vtise s svetovalne delavnice in izmenjali občutja ob prebrani knjigi. Navdušeni smo! Sedaj jo prebirajo naši svojci in prijatelji. … In tako se tvoja beseda širi v svet …
V imenu vseh članov, ki nimajo interneta, a bi ti želeli čestitati, ti izrekam zahvalo in ti pošiljam širok posavski objem tja na tvoj konec Slovenije.
Radi te imamo – člani skupine iz Posavja!
Knjigo sem začela brati isti dan, kot sem jo dobila. Če ne bi bilo treba naslednji dan vstati, bi jo prebrala celo. Tako pa sem jo prebrala v dveh dneh. Več kot polovico knjige mi je šlo na jok. Drugače sem človek, ki nikoli ne joka. Dobro je, da si jo napisala, tudi zaradi tega, da se vidi, da so nekateri z diagnozo FM zelo bolni. Namreč, nismo vsi tako bolni kot ti. Laiki pa potem na osnovi tega rečejo, saj to ni nič takega.
Enkratna izpoved! Hvala ti.
Draga Gordana,
Iskreno ti čestitam ob izidu tvoje knjige. Osebno se najverjetneje niti ne poznava, toda to sloh ne igra nobene vloge. Vse nas povezuje ena in ista težava, vsi skupaj imamo enega in istega spremljevalca – kronično bolečino.
Ponosna sem nate, da si poleg vseh bolečin imela toliko moči, volje in motivacije za pisanje o sebi, o nas ….. hvala ti! Upam, da bom v čim krajšem roku prejela in prebrala tvojo knjigo.
Lep pozdrav iz Kranja
Hvala vsem skupaj za tople besede, veliko mi pomenijo, kajti to ni moja knjiga, to je naša knjiga in naša resnica.
Hkrati se opravičujem, ker se nisem prej javila, vendar sem trenutno precej razbolela in mi je sedenje za računalnikom velik problem.
Upam, da bo kmalu boljše in da bom lahko odgovorila na vaše maile.
Med tem časom pa vsem skupaj želim čim boljše počutje in veliko sonca. 🙂
Gordana
Draga Gordana,
Moram ti povedati, da sem klub temu da se nikoli ne jokam
ob prebiranju tvoje in “naše” knjige večkrat imela popolnoma zamagljen
vid od solz ki so kar navirale iz oči.
Prebirajuči pozorno vsak tvoj stavek,
sem se večkrat zazrla v prazno, prepuščajuči se valu misli,
spoznanju i podoživljanju napisanega, ki mi je bilo tako znano…tako blizu…uz občutek da berem nekaj kar je zapisano nekje globoko v meni.
Še enkrat ti hvala za tvoj velikanski pogum…za vsa izlita čustva,
za vsako črko, za vsako bolečino ki si je podelila z nami,
ker je to hkrati tudi naše trpljenje.
Prisrčen pozdrav tebi in vsem bralcem tvoje knjige,
kot tudi članom in bralcem foruma.
Smiljana
Bolečina je zvesta prijateljica. FAGUS
Spoštovani,
knjiga, ki je izšla leta 2008, je na žalost že davno pošla. Za branje si jo boste morali izposoditi v knjižnici; njeno dostopnost v slovenskih knjižnicah si lahko ogledate tukaj: https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/240593664
V preteklih letih je na Društvo za fibromialgijo poklicalo več članov, ki so želeli knjižico kupiti, da bi jo lahko kadar koli vzeli v roke. Žal smo jim morali odgovarjati, da nakup ni več možen. To je odličen argument, da se obrnemo na avtorico knjige in na društvo z idejo o ponatisu knjižice.
Draga Gordana, ali nas po vseh letih še spremljaš na forumu? Prosimo te, napiši nadaljevanje svoje zgodbe spopadanja in življenja s fibromialgijo (vse do danes) in se poskusi angažirati, da bi s podporo društva prišlo do ponatisa knjižice (npr. ob 20-letnici delovanja Društva za fibromialgijo). To pobudo lahko sprejmeš kot veliko priznanje in pohvalo za tvoje avtorsko delo.
Prosim, podprite to idejo tudi drugi zainteresirani bralci.
Z lepimi pozdravi!
Veronika