predhodna tema mi je dala idejo, zakaj ne bi se oglasili ljudje, ki so bili ozdravljeni,kako so se vključili v normalno življenje, kako jim uspeva. Imam namreč sina, ki je na zdravljenju in me zelo skrbi njegova prihodnost. Slovenija je majhna, vsi med sabo se poznamo in s tem pećatom označen je kot bi imel aids. V domačem kraju vem, da kljub njegovim pozitivnim potencialom s to označbo nima več kaj iskati. Kako naprej?

Draga Helena!

Tvoja ideja mi je všeč. Mi sicer še nismo tako daleč da bi se sploh zdravili, pa vendar mislim da je, ko se otrok vrne iz zdravljenja prisoten za starše še večji strah, večji kot kdajkoli prej. Ko ugotoviš da je otrok zasvojen, si šokiran, brezumen, se nekako pobereš in razmišljaš o zdravljenju. Grozno obdobje čakanja in prepričevanja za zdravljenje moraš prebrosti. Ko je otrok v komuni, mislim da starši malo zadihajo, ampak največja stiska pa je ko pridejo nazaj ožigosani, počutijo se kot gobavci. Strah, da se zopet ne zatečejo k drogi če ne drugače zaradi tega občutka je ogromen. Mislim, da bi res lahko izkušnje ljudi, ki jim je uspelo bile zelo dobrodošle. Podpiram to idejo!

podpiram to idejo, saj imam sama brata ki se trenutno zdravi v komuni. Skrbi pa me kaj bo ko bo enkrat prisel domov.
Lp