Včeraj zvečer sem mojo 5-letno hčerkico spravljala spat in vsak večer imava ritual branja pravljic. Pri tem se mi je porodilo vprašanje in bi rada tudi vaše mnenje.

Moji pikici večina berem klasične pravljice (Janko in Metka, Sneguljčica, …) nekaj malega pa tudi kaj novejšega. Ali pa tiste kratke pravljice od Walt Disney-a, tiste ki se kupi v trafikah (npr. Miki dobi darilo, pa o Barbiki je tudi ena, …).
Mogoče bi bilo kdaj pametno brati pravljice, ki so vzgojne? To mislim predvsem bolj novejše z vzgojnimi prijemi.

Kakšne pravljice vi berete vašim otrokom klasične ali take z vzgojnimi konci, npr. za večanje samozavesti, za požrtvovalnost itd.? In katere so te knjige?

Hvala za vsak odgovor.

Mi beremo vsega po malem, zvečere bolj pomirjujoče zgodbice, sicer pa tudi 3 prašičke, rdečo kapico… Katja, prav klasične, ljudske pravljice so vzgojne, vzgojne v svoji biti: Rdeča kapica uči, da je treba starše ubogati, sicer…, 3 prašički učijo, da je treba delati, če hočeš, da boš varen, itd. Najbolj vzgojne so ljudske pripovedke: o jari kači, o dvanajstih mesecih itd., o treh bratih…
Novejše zgodbice, ki so napisane z namenom, da bi vzgajale, se mi zdijo preveč prozorne, preveč usmerjene, klasične pa imajo svoje sporočilo natančno določeno, hkrati pa skrito v sami zgodbi (zato tudi ni dobro, če “grozljive” pravljice preoblikujemo v manj “grozne”, ker izgubijo sporočilnost).
Morda so primerne Pravljice, ki so otrokom v pomoč, te so v biti nekako “pomožne”, niso pa prozorno in skoraj pokroviteljsko vzgojne.
Klasične pravljice, ki so malce grozljive, so primerne za otroke od 2.5, oziroma 3. leta naprej, ko je otrok že dovolj velik, da dojame njihovo sporočilnost. Mi je ne smemo preveč podrobno razlagati, otrok jo mora dojeti sam.

Sicer pa mi zvečer beremo Malega in velikega meda (tvoja punčka je že malo velika, so pa knjigice fajn), beremo Mandija, Hopka, Mavrično ribico, Gusarja Berta, smo redni gosti v knjižnici (ravno včeraj sva natovorila domov knjig za malo mesto)… Ko vidim, da je neka zgodba sina prevzela, pa mu jo ponavadi grem tudi kupit. Všeč so mu še Maček Muri, Zrcalce, Mojca Pokraculja, pesmice Mehurčki…
Moram priznati, da pri nas vseskozi nekaj beremo, skoraj več kot igramo…
Petletna punčka bo morda navdušena nad Moj prijatelj Piki Jakob, jaz vem, da sem bila nora za to knjigo. Pa še kratke zgodbe so notri, za vsak večer ena… Ali pa morda Pravljice Beatrix Potter – te so vzgojne, pa tudi ljubko ilustrirane (knjiga je deeeeebela)?
T.

Mi beremo vse pravljice od klasičnih pa tudi teh novejših. Skratka beremo vse kar je naši hčerki všeč. Zdaj je sicer že tako velika, da počasi začenja breti malo tudi sama. Zvečer pred spanjem smo se izogibali takih pravljic kot je Rdeča kapica,kjer nastopa hudobni volk ipd.. Skratka kakršnokoli pravljice ima rajši.

Hojla, pravljična dekleta!
Tudi pri nas imamo radi pravljice (čeprav zaenkrat še bolj mamica in očka, kot mala). Sem se pa tudi sama spraševala, kako bo kaj z Rdečo kapico, ki jo volk požre, potem pa temu volku lovec razpara trebuh… Strinjam se s Tinkaro, takšne pravljice so gotovo vzgojne in četudi se odraslim zdijo strašne in grozne, se – vsaj meni – kot otroku niso zdele težko prebavljive. Prav nasprotno – navijala sam za Rdečo kapico.
Lp Tatjana

ko je bila hčerka še majhna, sem ji brala pravljice, ki niso nasilne. to mi je bilo bistveno, pa da v njih niso nastopale razne hude čarovnice in razni strahci pa duhci, pa streljanja ni bilo, pa v klasičnih pravljicah sem agresivne dele omilila, sem pač povedala drugače.

sedaj pa, ko je stara 5 let klasične pravljice berem normalno in pri izbiri gledam, da je zgodbica v glavnem zabavna in simpatična. neko vzgojno vsebino pa navadno imajo itak vse pravljice.

Moja sestra bere svojemu petletniku vse knjige, ki so bile in so njej všeč; prejšnji mesec sta prebrala Lassie se vrača, prejšnji teden pa sta šla gledat v kino Emil in detektivi, prej sta pa prebrala še knjigo, da je mali lažje sledil filmu. Isto sta naredila s Harryem Potterjem (takrat je bil star šele 4 leta, pa je ves film gledal z odprtimi očmi pri mamici v naročju, ona pa mu je brala podnapise),…Mali je totalni knjigoljubec.Moja teorija je, da če pričakuješ, da bo otrok razumel samo kratke zgodbe, jih tudi bo, ampak ne bo vedel, da so tudi v debelih knjigah fine pravljice, ki se jih lahko bere dalj časa.

Se strinjam, je pa tudi res, da smo – sploh starši knjigoljubcev – včasih malo pod pritiskom glede pravljic in njihovega konca. Triletnik ti bo le redko pustil, da rečeš, do konca pa jutri! Zato sem mnenja, da je treba začeti s kratkim in potem izbirati vse daljše in vse težje zgodbice. Tako otrok, ki ni navajen, da mu starši berejo, ne bo – kljub temu, da bo star 5 let – zdržal ob daljši zgodbi, kvečjemu se mu bo uprla. Pri 1. letu smo brali Minke in Pikije, tem so se pridružili zajčki Mandiji, veliki in male medved itd, krtek, krajše Beatrix Potter, zdaj pa bereva Medvedka Puja (izvirnik). Pri Moj prijatelj PIki Jakob se mi pa zdi za male v redu, čeprav je v bistvu zbirka zgodbic, ker imajo vse smiseln konec, jo prijetne in ljubke za lahko noč. A ja – Ptiček brez kljunčka, kdaj brali?
T.

Se strinjam, je pa tudi res, da smo – sploh starši knjigoljubcev – včasih malo pod pritiskom glede pravljic in njihovega konca. Triletnik ti bo le redko pustil, da rečeš, do konca pa jutri! Zato sem mnenja, da je treba začeti s kratkim in potem izbirati vse daljše in vse težje zgodbice. Tako otrok, ki ni navajen, da mu starši berejo, ne bo – kljub temu, da bo star 5 let – zdržal ob daljši zgodbi, kvečjemu se mu bo uprla. Pri 1. letu smo brali Minke in Pikije, tem so se pridružili zajčki Mandiji, veliki in male medved itd, krtek, krajše Beatrix Potter, zdaj pa bereva Medvedka Puja (izvirnik). Pri Moj prijatelj PIki Jakob se mi pa zdi za male v redu, čeprav je v bistvu zbirka zgodbic, ker imajo vse smiseln konec, jo prijetne in ljubke za lahko noč. A ja – Ptiček brez kljunčka, kdaj brali?
T.

Se strinjam, je pa tudi res, da smo – sploh starši knjigoljubcev – včasih malo pod pritiskom glede pravljic in njihovega konca. Triletnik ti bo le redko pustil, da rečeš, do konca pa jutri! Zato sem mnenja, da je treba začeti s kratkim in potem izbirati vse daljše in vse težje zgodbice. Tako otrok, ki ni navajen, da mu starši berejo, ne bo – kljub temu, da bo star 5 let – zdržal ob daljši zgodbi, kvečjemu se mu bo uprla. Pri 1. letu smo brali Minke in Pikije, tem so se pridružili zajčki Mandiji, veliki in male medved itd, krtek, krajše Beatrix Potter, zdaj pa bereva Medvedka Puja (izvirnik). Pri Moj prijatelj PIki Jakob se mi pa zdi za male v redu, čeprav je v bistvu zbirka zgodbic, ker imajo vse smiseln konec, jo prijetne in ljubke za lahko noč. A ja – Ptiček brez kljunčka, kdaj brali?
T.

Mi naši skoraj štiriletnici beremo vse od klasičnih pravljic pa do vsega, kar si sposodi v knjižnici. Zdaj smo tudi na malo daljših zdodbicah, ker se jo že da prepričat, da se ena knjiga bere v nadaljevanjih. Sicer pa so njene naj naj: Muca copatarica, Juri Muri v Afriki, Smetiščni muc, Sapramiška, Pekarna MišMaš, Marinka v parku (in ostale Marinke), Pika Nogavička, Škrat Plenicetat.. pa seveda klasika Pepelka, Sneguljčica, Trije prašički, Grdi raček…

Mi beremo predvsem vzgojne. Kot so naprimer prosim in hvala, zakaj me je strah teme in različne basni, ki imajo vedno na koncu neki vzgojni namen… .
Ogromno pravljic pa si izmislim sama in sicer v njih nastopata dva otroka kot moja in počneta zanimive stvari pa naj so to dobre in slabe, kot sta jih čez dan ali teden počela moja otroka. Na koncu pa jih škratek opozori kaj so delali prav in kaj narobe. In tako vemo, v čim se moramo poboljšati in kaj delamo prav.
Vsi skupaj zelo uživamo v mojih zgodbicah.