Pozdravljeni!

S fantom sva skupaj že dve leti in oba si želiva skupaj zaživeti. Tu pa je problem, jaz sem namreč iz glavnega mesta, on pa iz manjšega kraja, oddaljenega 150 km. Sama imam tu kjer živim dobro službo, ustrezno stanovanje in sem zadovoljna. Naj povem tudi, da sem bolj izobražena in tudi več zaslužim kot fant. Fant pa je zelo navezan na svoje okolje, živi v svoji hiši in ne kaže nobene prave volje po tem da bi od tu odšel. Želi da pridem k njemu, jaz pa, da on pride k meni.

Ljubezen naj bi premagala vse ovire, kompromis je nujen za dobro zvezo. Vse to vem, vendar mi je on jasno povedal, da ne bo prišel k meni. To pa me moti, saj kaže na to, da ni pripravljen sprejemati kompromisov in se prilagajati. Sprašujem se, ali ga bolj vleče k hiši kot pa k meni?

Prosim za vaš nasvet. Hvala vsem.

Ljuba,pozdravljena.

Praviš, da on ni pripravljen sklepati kompromisov in se prilagajati.. pa TI, si pripravljena na eno in drugo?

Bi zaradi ljubezni pustila službo in stanovanje in odšla toliko kilometrov stran?.. Seveda bi, vendar le, če bi bila to prava ljubezen. Veš, kako je, če je ljubezen res tista globoka in prava? Zaradi nje lahko premikaš gore. Takrat te ne motijo zunanje okoliščine, ker se počutiš varen v sebi in hkrati varen pred vsem, kar te lahko doleti – četudi menjava službe, kraja….itd.

V resnici pa ne čutim, da bi bilo med vama kaj takega. Oba sta preveč navezana na to, kar imata materialnega ali pa vama je to samo izgovor, da odlašata trenutek, ko bi res lahko zaživela skupaj.

Ljuba, tako kot si ti jemlješ pravico biti na svojem, jo moraš dopustiti tudi njemu. Ne glede na tvojo plačo in tvojo izobrazbo – z navajanjem teh dejstev ga enostavno postavljaš v nižji položaj in mu na tihem celo jemlješ možnost odločitve. V srcu pa nismo nič pametnejši in nič sposobnejši eden od drugega – šele takrat, ko to sprevidimo, smo sposobni ljubiti drugega točno takega, kot je…

Želim vama, da si pogledata res globoko v srci…

Pozdravček, Amedea

Težka odločitev je to,ali pa tudi ne,ko izprašaš sebe,kaj si v resnici pripravljen anarediti za vaju.
Povedala ti bom en primer.Moja prijateljica je pred mnogimi leti hodila z enim fantom celih 5 let.On je bil z večje kmetije,ona pa z manjše.Imela je namen,da se poroči z njim in se preseli na njegovo veliko kmetijo.Glejga zlomka,od prijateljice brat,ki bi naj ostal doma,se je poročil in odšel od doma,čeprav bi naj on ostal doma.Njegova žena ni hotela v hribe.
In kaj zdaj?
V trenutku je prijateljica zapustila takratnega fanta.Čeprav je skozi mislila,da ga ima dovolj rada.Brat ji je na en način naredil uslugo,da se je odločila brez hinavščine v svoji duši in srcu.Še danes po več kot 25 letih priznava,da je srečna,da se je tako odločila.Pa je živel samo v sosednji vasi,ne 150 km proč.
Samo ljubezen šteje…

Ljuba,

morda sem v podobnem položaju kot ti, morda tudi ne. Tudi moj fant živi toliko stran od mene, na področju, kjer je službo zelo težko dobiti, in dela za majhen denar v službi, v kateri je nesrečen. Jaz zaslužim precej več od njega, s službo sem do neke mere zadovoljna, čeprav bi jo kdaj tudi želela zamenjati in mi je zaradi neke bolj zanimive ne bi bilo težko zapustiti. Tu v večjem kraju tudi obstajajo možnosti za zamenjavo, v njegovem kraju sploh ne vem, kaj bi lahko delala, gotovo pa manj zahtevno delo in za dosti manj denarja. On živi s starši v veliki hiši, jaz v bloku sama.

Seveda da denar ni vse, pomaga pa. Tega se midva oba zavedava. Želiva biti skupaj in si ustvariti družino. Z njegovo slabo plačo in da bi bila še jaz brez dela bi si jo precej težko. Kako bova to rešila, še ne veva. Razmišljava pa o situaciji skupaj. O obeh variantah: da si on sčasoma poišče službo v mojem kraju in se preseli, pa ga bodo starši videvali samo ob vikendih (kar oni zdaj tudi vidijo kot problem), ali pa da si v svojem kraju poišče takšno delo, da bo z njim zadovoljen, in si potem še jaz poskusim poiskati kaj takega v njegovih koncih. Če bi jaz samo za hip imela občutek, da je on čvrsto odločen ostati pri svojih doma, pa ne glede na to, kako in od česa bi midva potem živela, bi se mi to zdelo zelo za malo in bi me najbrž da odbilo od njega. Vzgojena sem bila tako, da moram vedno skrbeti za svojo finančno neodvisnost in zato mislim, da brez neke solidne službe se ne bi selila nikamor. Tako kot se tudi on ne bi.

Ljubezen lahko premaga vse ovire, če to pomeni, da človek z ljubeznijo tudi razmišlja o življenjskih situacijah in v korist dolgoročne ljubezni tudi ravna. Če pa mislimo, da nam bo zagon zaljubljenosti nadomestil razum, pa menim da je to zgrešeno. Dolgoročno se to le redkokdaj pokaže za dobro. Čez sebe ne moreš iti brez kasnejšega obžalovanja.

Predlagam ti, da se s svojim fantom veliko pogovarjaš o načrtih za prihodnost, če se je o tem pripravljen pogovarjati. Kako vidi vajino skupno življenje, kako ga vidiš ti. Morda ugotovita, da se ujemata v tem, morda se močno razlikujeta. Njegova nepripravljenost za selitev je lahko tudi znak njegove nepripravljenosti na skupno življenje. Morda trenutne nepripravljenosti, morda kar stalne. Če se pa o skupnih načrtih ni pripravljen kj dosti pogovarjati, je pa morda čas, da razmisliš, čemu se še voziti 150 km daleč.

Draga Ljuba,

s fantom sta v odnosu že dve leti in želita živeti skupaj. Ta želja vaju povezuje, razlikujeta pa se v tem, kako bi jo uresničila. Pravite, da fant ne kaže nobene prave volje, da bi odšel iz okolja, kjer živi sedaj. Imam občutek, da bi tudi vi radi živeli, kjer ste sedaj, saj pravite, da imate tu dobro službo, ustrezno stanovanje in ste zadovoljni. Fant je navezan na svoje okolje, vi pa na svoje stanovanje, službo.

V oči mi je padel tudi vaš stavek: “Naj povem tudi, da sem bolj izobražena in tudi več zaslužim kot fant.” Iz njega je čutiti vaše pričakovanje, da bo on prišel k vam oz. tudi to, da se vam mora podrediti, ker ste bolje izobraženi in več zaslužite. Mislite, da ste zato več vredni ali da vaše želje in mnenja več veljajo?

Pravite, da vam je fant jasno povedal, da ne bo prišel k vam. To je njegova svoboda izbire in ne morete ga prisiliti, da se odloči drugače. Ali ste vi pripravljeni priti k njemu? To pa je vaša svoboda izbire in tukaj vas on ne more prisiliti, da se odločite drugače. Če se nihče od vaju ne želi ali ne more prilagoditi, vama še vedno ostaneta vsaj dve možnosti: živite ločeno, tako kot do sedaj, ali pa se skupaj preselita v novo okolje. Morda je ta možnost še najboljša in lahko tudi dokaz vajine resne zveze in ljubezni. Torej da vsakdo od vaju spusti staro okolje in skupaj začneta živeti v novem okolju.

Najbolje bo, da se o vsem iskreno in odprto pogovorita. Skupaj razgrnita na papir vse možnosti in za vsako napišita njene prednosti in slabosti. Potem pustita, da vse skupaj zori in se šele po modri presoji odločita.

Želim vama veliko prave ljubezni!

Jaz sem odšla 800 km stran….ker ga ljubim…v drugo državo, neznam prav dobro jezika (francoščina)…sama sem čez dneve,on dela. Nikogar ne pznam, ker tukaj se nihče z nikomur ne druži, vidim samo taščo…Da sem ful srečna zarad tega, nisem, a ni mi bilo druge in tudi nisem razmišljala drugače, kot tako, da sem vedela, da bom odšla…jaz itak ne smem delati, in nisem imela veliko zapustiti…pogrešam Slovenijo, že 4 leta sem tukaj, a k sreči imamo messenger, imam telefon, da lahko druge države kličem gratis …in tako se slišim s svojima, dnevi gredo in navadiš se….samo ljubiti moraš in biti ljubljen, pa potem ni važno kje.

To je pa druga skrajnost. Jaz ne bi mogla živet tako izolirana.

Medsebojna razdalja je in ni problem, se pa to pokaže v različnih primerih drugače. Sta le dve stvari, na katere bi nekako dal poudarek:

1. Zelo lepo in pohvalno je da si v življenju nekaj dosegla, recimo temu izobrazba. Negiraš jo ravno s svojo navedbo; glej, v partnerskem odnosu govorimo praviloma o srčnih zadevah dveh oseb, tukaj odpadejo stran vse ostale alineje, pod eno izmed njih bi celo lahko prištel telesno višino… Bedast podatek, samo nakazati pa želim da to ne spada zraven.

2. Če karekiram vajino zvezo z predispozicijo da imata kasneje otroka, potrebnega nekega specifičnega zdravljenja v oddaljeni bolnici ali ustanovi. Še kako sem prepričan da bi se bila pripravljena tudi nekam bliže preseliti, samo da bi… Ja, tri pikiece, brez veze ? Samo nakazati želim da obstajajo specifične situacije ko taka vprašanja odpadejo. Vkomponiraj sem svojo zvezo, situacijo, odgovori si kaj je dejstvo in kaj so predipozicije, kaj so želje in kaj je stvarnost ter zakaj je Cec tako odkrit ?

Vajino vprašanje nikaor ni lahko, zahteva veliko obojestranskega angažmaja in je resen preiskuševalec vajine zveze. Po moje ni potrebe po hitrosti, raje počasi in preudarno.

Ljuba, a poroka vama sploh ne pade na pamet? No tudi če se nameravata poročiti, ne začnita prej s skupnim življenjem.

mislim, da ljuba glede tega ni več v dilemi.
glede na to, da se je o tem morala odločiti pred več kot dvema letoma in pol.

Imam prijateljico,ki se je po diplomi poročila v kraj 100 km iz prestolnice,sredi niča…je rojena ljubljančanka.

Ne,zveza je šla po slabih desetih letih narazen,ker ona enostavno ni zdržala v tako omejenem prostoru,brez dogodkov,brez druženja,itd.Bila je precej bolj izobražena od moža,kar sprva ni bila ovira,kasneje pa se je pokazala velikanska razlika v razmišljanju in predvsem dojemanju življenja in sveta.
Seveda,ljubezen premaga vse,a ko zaljubljenost mine,ko se začneš spraševat,a sem si to želela….

Te razumem.

Bila sem v podobni situaciji in na koncu je on našel eno iz iste vasi, kljub temu, da me še danes kliče in hoče nazaj. No, verjetno sem že takrat podzavestno vedela, da najina ljubezen nima prihodnosti, ker sem se bala, da se mi ne bi zgodilo kot se je prijateljici od kklara. Tako da takšna razhajanja velikokrat pomenijo različnen pogled na življenje. Se pa strinjam s predlogom – če bosta ostala skupaj, se odselita v nek čisto tretji kraj.

Premisli,če si že danes pripravljena sprejeti vse okoliščine,katere veš,da bodo prisotne!
Dejstvo je,da se bosta morala prilagajati,tisti bolj,ko se odloči iti za drugo polovico.Če tega ni in ko mine prva zaljubljenost,še sledi samo razhod.

Če nisi pripravljena na ta korak,je bolje iti vsak svojo pot že zdaj.