Spoštovani,
prosila bi vas za mnenje. Stara sem 30 let, partner pa 37 let. Skupaj sva dve leti. Imam ga iskreno rada in si sploh ne predstavljam življenja brez njega. Opažam pa, da sem vse prevečkrat nezadovoljna in nesrečna. On podobnih težav nima. Njemu se zdi najina veza dobra, pravi, da je srečen in želi z menoj tudi ostati. O tem se večkrat pogovarjava, vendar so najini pogovori neuspešni. Pri tovrstnih pogovorih večinoma govorim jaz, on le posluša in redkokdaj pove, kaj si misli, čeprav ga pri tem močno vzpodbujam. Drugače je izredno zgovoren človek. Zgovornost pa zamre takoj, ko se začneva pogovarjati o najinih problemih. Po njegovem mnenju problemov nimava in gre tukaj zgolj za moje dlakocepljenje. Najini pogovori se po navadi zaključijo z njegovo ugotovitvijo, da zopet nekaj po nepotrebnem zapletam, iščem težave in da gre v bistvu za moje in ne najine probleme. Večkrat se sprašujem, če je res realno, da človek po dveh letih v vezi nima ničesar za razčistiti. Bojim se, da partner vse pometa pod preprogo. Zdi se mi, da pred menoj skriva svoj notranji svet, medtem ko sem mu jaz popolnoma odprta knjiga.

Najpomembnejši problem predstavlja iskrenost. Partner mi je več kot eno leto lagal o določeni stvari, ki zadeva njegovo življenje, ker se je bal, da ga bom v trenutku, ko bom izvedela, zapustila. Ko sem izvedela, se mi je podrl svet. Počutila sem se ponižano. Pa ne zaradi same informacije, ampak zaradi tega, ker sem ugotovila, da sem v vezi z osebo, ki je sposobna človeka gledati v oči in mu hkrati lagati. Poskušam mu to oprostiti, pa mu nikakor ne morem. Verjetno bo prišel čas, ko bom storila tudi to, vendar pozabila ne bom nikoli. Vedno ko se spomnim tega, se me polasti grenkoba. Od te neprijetne izkušnje naprej vedno znova dvomim o njem. Velikokrat po krivem, nikoli pa ne morem biti več stoodstotno prepričana. Velikokrat sva se o tem pogovarjala in tudi opravičil se mi je. Vendar ga večkrat tudi drugače zalotim pri nekih drobnih lažeh, neodkritostih … Čeprav so drobne, male in popolnoma nepotrebne, me to vedno prizadene. Laži namreč ne prenesem. Milijonkrat sem mu že povedala, da imam rajši resnico, pa čeprav kruto, in da laži ne bom nikoli tolerirala, pa naj bo izrečena s kakršnimkoli namenom. Le kako naj takemu človeku zaupam in si z njim ustvarim družino? Velikokrat obupavam in zgubljam voljo za nadaljevanje, vendar se vedno znova premislim, ker ga imam neizmerno rada.

…

Bojim se prihodnosti s takim človekom. Nekatere njegove lastnosti in navade preprosto občudujem in obožujem, nekatere pa v meni zbujajo dvom in strah. Ne bi rada zavrgla veze, ki sva jo zgradila … vendar nikakor ne morem zlasti preko te neiskrenosti. Ogromno o tem premišljujem, zdi se mi, da padam vedno globlje in globlje. Želim si pa le miren, iskren in spoštljiv odnos, ki mi bo povzročal veselje in ne le neprestano premlevanje, skrb in dvom. Ali je problem res le v meni? Kako narediti korak naprej?

Najlepša hvala.
S spoštovanjem in lepimi pozdravi,
Amalija

Ne vem, kaj sta vidva res “zgradila”, če se pa on skriva pred teboj in bi se čimprej rad znebil občutljvih tem s pripombo, da kompliciraš. Nič ni samo tvoj problem, verjemi, ker če bi bil, ne bi sumljivo utihnil in ne bi čimprej zaključil s pripombo o dlakocepljenju. Tudi ne vem, kako je lahko zveza, kjer je eden (ali oba) neiskren “dobra”, ampak očitno je zanj dobro že to, da ima zvezo, torej je tudi sama zveza dobra?… Koliko pa te ima res rad?… Jaz sem dobila občutek, da ne kaj dosti. Ti ga občuduješ ja, a lahko se gre za šarmantneža, ki je to samo na zunaj. Tudi jaz bi se na tvojem mestu bala prihodnosti s takim človekom, saj ti daje vse razloge, da mu ne moreš zaupati. Lahko se ti opravičuje kolikor hoče, vprašanje, koliko je to iskreno. Lahko to počne samo zato, da ga “vzameš nazaj k sebi”. To pa veš samo ti, ki imaš kljub njegovemu opravičevanju še naprej dvome. Ali ni to dovolj?

Spoštovana Amalija,

mora vam biti grozno ob tem, kar opisujete. Ko se v intimni zvezi zgodi laž oz. izdaja, pričakovano nastopijo dvomi in strahovi, ki vodijo bodisi v konflikte ali odtujevanje. Priča smo nezaupanju, ki dolgo ne more vzdrževati odnosov, ker ni več varnosti, zato vse skupaj žene k ukrepom. Zaupanje v odnosu ni nekaj, kar gradimo in gradimo iz nič, ampak je kot otrok, že v startu se v varstvo daje v 100% vrednosti, zato je tako ranljiva komponenta odnosa. In njegovo usodo vsak dan krojimo sami, naša dejanja, besede in počutje v odnosu. Zato zaupanje lahko tako preprosto zlorabimo npr. ko pričnemo partnerju tajiti resnico, ko v odnosu pričnemo zamujati ali pozabljati nase, drug na drugega, ko se pričnemo izogibati iskrenemu pogovoru, ko nismo več pripravljeni resno vzeti svojega in ne počutja drugega ipd. Takrat vse drugo postane pomembnejše od nas in odnosa, v katerem smo. Iz tega razloga je na zaupanju potrebno delati ves čas – da vselej ostane 100%, in ko enkrat to postane naša DRŽA, potem se zlorabe ne bojimo, potem je tudi samozaupanje in gotovost vase na mestu.

Če pa tega ni in ni, čutimo nemir, ki mu morda (še) ne poznamo izvora – ali pač, le da ga nočemo izdati – ali kadar kalkuliramo in delamo kompromise na dnevni ravni itn., pomeni, da je (samo)zaupanje na majavih tleh. In je potrebno o tem govoriti. Čim prej, da pridemo nazaj k sebi in v odnos, da se zopet najdemo! Pri tem mislim na pristen stik s seboj (dovoliti si čutiti!) pripadnost, na prepoznavnost, na lastno enkratnost in to kar na dela take, kot smo v resnici. In nas take tudi priznajo v odnosu. Da se ne bojimo priznati resnice, v kateri smo se znašli, saj to v resnici ne pomeni tvegati zavrženost ter da bomo odnos kar izgubili (je pa to lahko naučen strah iz zgodnjih izkušenj), temveč ga bomo še poglobili. Tako smo si dovolili več sočutja in odgovornosti, da smo spregovorili o sebi pristno, brez ovinkov, brez zamaškov, naslonjeni na telo in počutje. Tako bi lahko zgledala tudi zadeva pri partnerju, kar vam je dolgo tajil pomemben del resnice o sebi…

Skratka, ker sta v zvezo vstopila dva odrasla svobodna posameznika, sta za njeno usodo in usodo zaupanja enako odgovorna. Tako vi kot partner sta odgovorna še vsak zase, kaj bosta naredila glede lastnega počutja v njem in glede lastnega prispevka v ustvarjeno vzdušje negotovosti in nezadovoljstva. Koliko časa boste vztrajala v odnosu, ki vas ne osrečuje in vam ne daje potrebno spoštovanje? Boste sporočila vsemu temu v odnosu STOP – resnica ali nič? Kaj ste pripravljena storiti za lastno skrb in mir? Kaj partner? Končno, kaj sta pripravljena oba storiti za to, da ta, relativno kratek odnos, podaljšata in poglobita v zaupanju, prijateljstvu in ljubezni?

Rešitev je pogosto preprostejša kot nam zgleda, vsi jo zmoremo. Seveda pod pogoji, da se je potrebno odločiti in prevzeti odgovornost za preteklost, trenutno stanje in prihodnost – gre za to ali smo pripravljeni v odnosu na razvoj? Namesto nas nihče ne more ne zboleti, ne ozdraveti in delati in biti srečen. Najprej kot na sodiščih – govoriti resnico in nič drugega kot resnico naj se zgodi karkoli. Ko enkrat pričnemo s koraki priznavanja, ne tvegamo, da bomo izgubili odnos, ampak ali bomo zdržali (znane stare) občutke, ki se tam prebujajo (iz preteklosti). Težke misli s čutenji, ki si jih dovolimo ne pomenijo, da je z osebo, ki govori/posluša karkoli narobe, ampak pomenijo to, kar so – misli s pripadajočimi čutenji, ki jih je potrebno sprejeti brez krivde, saj so rezultat naših izkušenj in spominov; in seveda – kar zadeva v odgovornost – kaj bomo dobrega z vsem tem naredili. Dejanja, in to je to.

V terapevtskem procesu se pogosto zgodi, da ko na zavedni ravni ločimo osebnost od njenih težkih izkušenj pri vsem hudem partnerja spoznata, da sta še vedno tam, v dvoje, kljub boleči preteklosti, ki sta jo prek naučenih vzrocev prinesla v odnos in so ju motile ves ta čas. In kar sedita drug ob drugem, se sprejemata, lastni telesi pričneta jemati kot dragoceno orodje, saj jima sporočata kako sta v celoti … in onadva drug drugemu varno govorita o sebi; in ko enemu zmanjka besed, jih ima drug zanj (in zase). Je še kaj lepšega? Od tu naprej se prične varni komunikacijski krog v intimnem odnosu, nevidna vez zaupanja: daj-dam, čutim-kar-čutiš, vem-da-veš-da-vem. Kjerkoli že smo. Šele v tej fazi je možno reči, ok, saj to pravzaprav niti ni tako hudo, kot sem sprva mislil/a. Ko si dovolimo biti iskreni, ne samo, da vse postane lažje, ampak se dejansko počutimo LAŽJI. In še kaj.

V kolikor bi na teh korakih imela težave, zavore, blokade, se lahko vedno ponosno obrneta tudi na strokovno pomoč bližnjega terapevta, ki vama bo z veseljem in sočutjem pomagal. Srečno!

Saj sama veš kje tiči problem. Zaupanja ni. Zaupanje se zelo dolgo gradi, zruši pa izredno hitro in težko ga je ponovno vzpostaviti. Glede na to, da tvojemu partnerju to ne predstavlja problema oziroma ga sploh ne vidi, so tvoji strahovi popolnoma upravičeni.

G.Durakovič ti je vse napisal.

V praksi je tako, da če sam nisi pripravljen videti svojih težav in jih odpraviti, le ti ne bodo izpuhteli.Jaz ti svetujem, da delaš na sebi nekaj mesecev, si postaviš glavo na mesto in se, ko boš pripravljena prevzeti odgovornost v celoti, odločiš za naprej.Vso srečo, čeprav vem, da je izredno težko.Še slabše je ne naredit nič in si brez sprememb ustvariti s tako osebo družino. To je lahko šele pekel.

Pozdravljena!

Se čisto strinjam z mojima predhodnikoma. Najprej poštimaj sebe, da boš ti cool, šele nato boš vedela kako naprej. Sama sem imela podoben primer kot ti, pa se nisem znala odločit. Če te že na začetku motijo določene zadeve ,so te kasneje vsak dan hujše. Sama sem to vedela in žal izbrala lažjo pot saj sem ga imela rada. Imam dva čudovita otroka, vsi trije ga imamo radi….on pa je tak kot tvoj. Sama se počutim osamljeno, isto so laži iz preteklosti, ki jih vsak dan težje prenašam. Problem je v tem,da tudi sama ne vem kako naj se odločim….Pusti si čas,samo prosim te ne misli,da bodo otroci karkoli spremenili. Verjemi še huje je ,ko tudi otroci niso deležni poštenega odgovora. Res sem jezna in žalostna sama nase…Se trudim in upam,da bom zbrala pogum in odšla iz te veze. Drugače je priden in skrbi za nas…samo raje ima prijatlje in svoje starše kot družino.
Lp

Kot bi brala sebe. Praviš, da ga imaš neizmerno rada. Ne, si še vedno v fazi zaljubljenosti. V teh dveh letih bi moralo biti vse prelepo, pa kot vidiš ni in te razjeda. Tudi mene je neizmerno razjedalo, čeprav je bil drugače dober človek. Ne morem ti povedati, koliko psihičnega trpljenja sem dala skozi zaradi sprenevedanja, laži, prikrivanja…. Poleg tega pa vseskozi odsoten iz odnosa. Pogovor z njim? Kot bi govoril nememu človeku. Na koncu pa ti ostalo pove vse še moj nick. Ne morem si odpustiti, da nisem po dveh letih rekla: GREM!

Pozdravljeni, rad bi vas nekaj uprašal. Star sem 36 let partnerka pa 35 let , skupaj sva že 6 let in rad bi si ustvaril družino. Samo problem je v tem, da je ona že več let bolna ,se pravi pije zdravila za živce, pila jih je preden sma se poznala.Celih 6 let sem vstrajal, da bo ozdravla a vse zaman ,sedaj nevem več a bi še z njo ustrajal al rajši naj si dobim drugo.Za odgovor se vam zahvaljujem .

Spoštovani,

na nova vprašanja (podvprašanja) znotraj izvorne teme, moderator po pravilniku ni zavezan k odgovoru, zato uporabnike spodbujamo, da odpirajo ločene teme, še pred tem pa seveda imajo na uporabo kvaliteten iskalnik.

Vašo dilemo lahko razumem, ste pred velikim izzivom in osebno izbiro, vendar bi vam priporočal, da pri iskanju odgovora na intimno vprašanje poslušate predvsem sebe in svoje doživljanje v tem odnosu in ne pozabiti na doživljanje partnerke glede tega, ker v odnosu niste sami. Ko pišete, “Celih 6 let sem vstrajal, da bo ozdravla a vse zaman ,sedaj nevem več a bi še z njo ustrajal al rajši naj si dobim drugo”, zgleda kakor, da ste obupali nad starim avtomobilom, ki ga je potrebno nekam dati vstran oz. ga zamenjati. Sliši se grozno nerodno, ampak tak je občutek. Gre vendarle za vašo partnerko, za osebo, ob kateri vztrajate vsa ta leta (upam da iz ljubezni). Nič ne omenite za kakšno vrsto zdravljenja gre, nad čim in nad kom pravzaprav obupujete, čemu ste vztrajali 6 let in kaj se sploh dogaja med vama, kakšne so okoliščine? itn. O vsem tem, kar je pravzaprav najbolj pomembno, ne pišete.

Menim, da vam nihče ne more dajati nasvetov na to vprašanje. Življenje je vaše in vi stojite na križišču njegove (in vajine) poti. Koliko vam pomeni partnerka in ta odnos, vesta le vidva. Pred vsako odločitvijo oz. izbiro, ki zadeva vaju osebno in partnerstvo, sta se odgovorna o tem iskreno pogovoriti. Če vas morebiti skrbi povezanost jemanja zdravil in zanositve, je najmanj kar lahko naredite to, da se o tem posvetujete s partnerko, s katero pri zdravstvenih službah raziščeta vajine možnosti in potem lahko razmišljata naprej.