KJE SO ZAUPANJA VREDNI VETERINARJI?
Dva dni nazaj sem se poslovila od svoje 16 letne psičke. Bil je že skrajni čas, saj je le s težavo hodila, lulat in kakat smo jo nosili v naročju, bila je popolnoma gluha in skoraj slepa, tako, da je dostikrat strmela pred steno in ni vedela, kje je, kje so vrata, kam se obrniti, kje smo,…Pa sem jo kljub vsemu nosila v naročju, ji pomagala vstati, ko ni zmogla več niti vstati,.. In končno sem se odločila, da tako zanjo ne gre več, da le trpi, in, da ne smem biti sebična in se je za vsako ceno oklepati.
Pišem vam zato, da povem o DOBRI IZKUŠNJI O EVTANAZIJI.
Ker sem iz Kranja bi lahko šla v dve veterinarski ambulanti, pa se nisem odločila za njiju, ne vem zakaj, nek občutek pač.
Partner je klical v Lesce, kliniko za male živali in nadvse prijazno brez hitenja mu je po telefonu mirno in lepo vse razložila že prijazna administratorka. Povedala je da, če pes nima kvalitetne starosti, da niti hoditi ne more, da je vsekakor bolje izvesti evtanazijo. Moj partner pravi, da je skoraj po telefonu jokal, tako je bil čustven že pogovor.
Zvečer smo bili že pred kliniko, skoraj sem se že obrnila domov, pa ni imelo smisla, saj je šlo s kužiko le na slabše, ne na bolje. Celo pot do Lesc sem jo crkljala, in ji dajala priboljške, počutila sem se strašansko krivo.
Ko sem vstopila v kliniko in povedala, da sem naročena in, da sem pripeljala psičko uspavati, so se mi ulile solze, pred vsemi čakajočimi. Rekla sem, da bom počakala v avtu, da psička ne bo čakala v čakalnici. Že minuto kasneje je prišla veterinarka pome k avtu in jaz sem jokala s psičko v naročju, nisem mogla zadržati solz.
Šli sva skozi čakalnico v posebno sobico, pač ordinacijo, ne posebno sobico, sem še žalostna, ko tole pišem, in sem preveč čustvena, pa še jokam zraven.
V ordinaciji je čakal dr. Roman Burja, ki je mojo psičko lepo pobožal, mirno razlagal, kaj počne, da nič ne bo bolelo, da bo čutila le vbod iglice, potem pa bo zaspala. Bil je izredno prijazen, miren, dober do moje psičke in prijazen do mene, ki sem se pačila, da ne bi na glas jokala. Zaspala je v trenutku, roko sem držala na njenem srčku, pomagala sta mi jo položiti na mizo, ves čas sem jo božala. In ves čas mi je veterinar prijazno govoril, kaj bo storil zdaj, da srčna mišiva še utripa, vendar psička je že mrtva. Jaz pa sem še kar imela roko na njenem srčku in razlagala, da srce ji še bije, in imelo me je, da bi rekla stop nehajmo no, rada bi jo še imela vsaj še par mesecev. In tako krivo sem se počutila, ker sem jo pripeljala,..
Dr. Burja je bil pa tako prijazen, govoril je o svojem psu, kako je bil bolan, da nič ne boli, da je to najbolj humano, da škoda ,da to ni še pri ljudeh,..v glavnem, vse to pišem zato, da povem, pohvalim, kako si je vzel čas zame, za mojo psičko, čas ni bil pomemben, nihče ni hitel, ni se mu mudilo k naslednji stranki. Ker to mi bo ostalo v spominu za vse večne čase,
ostalo mi bo v spominu, da psička ni niti malo trpela, le zaspala je, da smo jo ves čas božali, da sem bila ob njej, da so mi dovolili in sprejemali mene vso bebavo in objokano in s tako bukovimi vprašanji, biti takšno in mi dali časa, kolikor sem želela. V glavnem vzeli so si čas, biti prijazni do naju, humani, ne najdem besed, se sliši grdo, če rečem, da je bilo lepo? Da nisem pričakovala, da bo tako? Lepa evtanazija? Grozno se sliši, vendar je res.
Lahko bi po nekaj minutah rekel, no to je to, zdaj pa plačat in lep pozdrav. Pa ni.
Govoril je in govoril, potiho in mirno , kot bi bil psiholog, mene je razumel, vedel, da bo še za menoj prišlo, tako, kot danes, ko tole pišem in mi pomaga, da se še malo zjokam, mogoče bo potem bolje.
Ponudil mi je stol, škatlo robčkov,
potem sta z veterinarko zapustila sobo in mi rekla, naj si vzamem časa kolikor hočem, kolikor potrebujem, da se poslovim od psičke in sta šla. In jaz sem psički rekla, če gre tja gor, naj pozdravi prejšno psičko, naj ji ne nagaja tako, kot ji je v času življenja in to je to. Tam na mizi je bilo le še truplo brez življenja in jaz verjamem, da karkoli pač je, duša ali kakorkoli se pač reče, duh, ne vem, da je šlo na boljše, v življenje brez bolečin, da zdaj lahko teče, teče, kot, da je mlada. Se vidimo čez leta, moja nagajivka.
Nobenega več, sem še bevsknila, ko sem odhajala.
Ko sem videla dr. Burja sem se zahvalila za prijaznost, vendar se ne da zahvaliti ker tako, za nekaj tako težkega, kar je on spremenil v lepo. V lep spomin, da ni bilo tako težko. Vse zahvale. Hvala, da nimam grenkega spomina. Hvala kliniki Lesce, da si vzamejo čas za evtanazijo, da me niso odslovili na hitro, zelo pozitivno sem presenečena, dali so mi časa, kolikor sem hotela, sploh ne morem popisati. Nisem pričakovala, da bo tako mirno, lepo, nestresno in toliko topline v veterinarjevih besedah. Hvala. Nimam nikakršnega občutka, da je psička trpela, in to je pomembno.
Se opravičujem za napake, jokala se kot dež in skozi solze pisala, bilo je komaj dva dni nazaj, je še polno, živo spomina.
Pogrešam jo, vsak kotiček me spominja nanjo. Pogrešam mojo starko.
Vem kako ti je. Prav danes je dve leti odkar je moja Kala odšla. Nekaj podobnega sem doživela, prav tako v smislu, da mi je pomagalo preživet.
Ne reci “nobenega več” . . . Meni že nagaja Laja, ki bo kmalu praznovala drugi rojstni dan. Lažje je in spet bo prišel čas. Tako hitro mine pasje življenje.
Drži se. Želim, da ti zleze v srce nova pasja dušica, ki ne bo zavzela koščka srca, kjer imaš spomin na prijateljico.
Ja res je “hudič” najti primernega zdravnika, ki mu boš zaupal. Mi smo začasno , vsaj upam tako, ostali brez naše “hišne veterinarke”. Barbara Smolej iz Veterinarske postaje v Ljubljani, je res krasna. Najpomembnejše je, da je prijazna, si vzame čas, se tudi posvetuje, živali jo imajo rade in če v kaj ni zelo prepričana potem te napoti naprej, ne da poskuša kaj bi bilo dobro naredit.
naši Piki je rešila problem z zobmi in alergijo. Ko pa jo je zbil avto, pa smo jo poklicali na GSM (vsem svojim strankam da številko GSM-ja in je vedno dosegljiva) je prišla v službo, ampak je priporočila drugega operaterja, ker je rekla, da sama ortopedskih stvari ni tako vešča, da bi operirala v primeru, ko ne bi bilo druge možosti.
Ona nam je všeč, žal pa jo je ugriznil pes (njen pacient) in je že več kot eno leto odsotna. Upamo, da kmalu pride
Kastracija, sterilizacija, … to še gre, kaj več pa ne. Pa še to naredi brez vnaprejšnjih preiskav.
Pa cepljenja, seveda. Ni usposobljena za kaj drugega, tako da, če so kakšne druge težave, sem nikakor ne. Tudi nič ne pove, ne razloži, ne svetuje, nič, kot mrlič. Dela brez občutka in ljubezni do živali. Pa še tisti dve dogi sta vedno zraven, se prosto sprehajata okrog. Ženska je čudna in bezobzirna, čeprav zna biti na trenutke prijazna.
Bolje v Brestanico ali Lipej Šerbec v KK, samo Šerbca se raje ognite, pa to na daleč. Lipej je pa zakon. Kebe (veterinarska Brežice), pa tudi že dolgo ni več kar je bil. Anestezije so pri njih premočne, veliko živali se po posegu ne zbudi, naša mala psička je bila le na uz, pa je bila tako zadea da je bila cel dan kot mrtva :S