Kje so bili očetje?
SVO, lepo te je slišati. Že zdavnaj ne bi imela več potrebe pisati na ta forum, če ne bi bilo vas mož, ki ste v tem in se trudite zaradi otrok in za katere se mi zdi pomembno, da slišite kaj o tem ne samo s stališča žensk, ki jih frustrirajo mom možje, ampak s stališča nekoga, ki vsaj do neke mere pozna tudi vaš položaj.
Glede tvoje 3-letnice, tudi jaz upam, da bo tako, kot upaš sam. Je pa še nekaj pomembno – ali imaš še kakšnega otroka razen nje? Sina morda? Sprašujem zaradi dinamike v takih družinah. MOM ženske ponavadi prezirajo hčere, ampak sinove pa dobesedno zgrabijo in jih ne spustijo; kakor se že čudno sliši, je preziranim hčeram mnogo lažje uvideti, da je z materjo nekaj narobe. Pri sinovih je stvar drugačna in tu je treba vlagati še več pozornosti in truda, predvsem pa stkati neko posebno moško vez, ki jo imata lahko le oče in sin. Nikar tudi ne pozabi svojih korenin; če imaš kolikor toliko zdravo primarno družino, ne dovoli, da tebe in otroke žena odseka od nje. Če pa nimaš tega, pa vsaj kolikor toliko zdrave znance, prijatelje, sosede ipd., v katerih vezi s tabo lahko vpelješ še otroke – po možnosti naj bo vsaj nekaj od tega neodvisno od žene. To je zelo pomembno za identiteto otrok pozneje, ko odraščajo; da imajo neke od mom svojca, pa tudi od ne-mom svojca, neodvisne vire, na katere se lahko naslonijo in po katerih se lahko zgledujejo (če želijo oz. če to iščejo).
“The hardest part of acting like you don’t care, is knowing how much you actually do.”
Ko gledam nazaj, sem imela ca 20 let občutek, da se zadeve ne premikajo popolnoma nikamor, čeprav sem se na vse pretege trudila. Ampak tisto delo, za katerega takrat sploh nisem mislila, da je delo, se je neskončno obrestovalo. Zato ta stavek precej dobro čutim 🙂 S to razliko, da pri meni nikoli ni bilo tega “acting like you don’t care” 🙂 Tega nisem nikoli mogla igrati, vedno je bilo očitno, da me skrbi. Pa ta skrb ni bila spoštovana, želja po njej pa je ugašala po kapljicah, dokler po nekaj desetletjih ni popolnoma ugasnila. Danes mi zato ni treba igrati, da mi ni mar – res ni mi več mar :))))
Se slišimo še kaj, ko bo več časa – srečno še naprej in kar še piši, je terapevtsko tudi za druge, vključno z menoj.
Kot kaze, taka situacija spremeni cloveka za vedno, seveda te lahko povsem spremeni v osebnostni rasti na gor, da se znas bolje postaviti, oceniti, reagirati… ampak kot pises ti, se po toliko letih potrebujes o tem razmisljati, je sigurno, da je stvar se nekje ziva in bo vedno prisotna. In kot pise v knjigah – je taka oseba, ki se zaplete z MOM, sploh se lahko kdaj 100% v nekoga, da je ok, da ni zadaj neke preracunljivosti, narcisoidne note?
Kar se tice otrok, ja – se strinjam povsem, da je treba otroke vplesti se v druge odnose in stike, na cemur aktivno delam. Z muko, ampak se trudim, ker so izgovori v smislu #Zakaj pa moramo tja hoditi ce pa smo lahko doma in se imamo lepo kot druzina# povsem “realni”, na prvo zogo, na drugo pa ne vec.
In to primerjanje otrok med seboj in kdo je boljsi in kdo bolj priden, samo da bi se otroci ne povezali med seboj, vse to vidim, in primerno ukrepam. Ce sem zraven, lahko veliko naredim. Upam, da bom znal otrokom na primeren nacin, na nezaljiv nacin, pokazati, kaj je ok, in kaj mami dela narobe, ceprav jo imamo radi. Mogoce se ne bo dalo, ampak se trudim.
Me pa zanima, kako si ti dozivljala odnos, kot otrok, med tvojima starsema. Ker vem, da nekateri ok pari se pred otroki niti ne objemajo in izkazujejo neznosti, so mogoce tak tip, (se motim?), ampak kako je pa bilo to med tvojima starsema? Je bil oce custveno naklonjen zeni, kaksna energija je bila, verjetno niso bili vedno samo prepiri in postavljanje mej? Ker to zna biti nevzdrzno…. In s cim si je potem mama zapolnila zivljenje?
lp SVO