Aja… pozabil dodati, da kljub tej “ne-kvalifikaciji” (št. otrok), tisti konkretni del nasvetov o hrani-spanju-meditaciji, pa tudi gibanju oz. ustrezni telovadbi, vseeno drži.
O teh imam malo pojma, pa tudi osebno preizkušene metode so.

Hehe, praviš da nista zlepljena. Ti mu “dovoliš” potovanja, po drugi strani pa ga bi zelo obremenilo in se boš morala zelo boriti za ti, da boš lahko en večer tedensko odsotna. Daaaaaj no koga pa farbaš 😀 Distanca oz. zlepljenost, o kateri sem pisala, ni samo fizična, pravzaprav sploh nima zveze s fizično razdaljo. Ti si prilepljena na njegovo mnenje o tebi, on pa na tvoje. Tako da ja, sta zlepljena kot siamska dvojčka, pa še kako. Odločno postavi meje, pa ti energija ne bo več odtekala.

…. zelo podobne razmere…. in sem ugotovila, da so me najbolj izžrpala pričakovanja mojih najbižjih in njihovo negodovanje, ko jim nisem (mogla ali hotela) ustreč… dokler jim nisem rekla, da naj nehajo – prav zdret sem se morala – naj nehajo z svojimi pritiski – dost mam tega, če jim ni všeč, lahko poiščemo skupaj boljšo rešitev – hkrati sem namignila, da lahko zelo zadovoljno živim tudi sama oz. si lahko otroke razdelimo in bo imel vsak priložnost počivat en teden, drug teden pa bo otrokom nudila kar bo hotel in še spočit bo…
… skratka treba se je postavit zase…. in si ne dovolit nerganja, posmehovanja…. kakšna da sem… da bi sam spala …. ja in….
… na srečo so mi kake prijateljice povedale kolk si one prvoščjo (spanja 8-9 ur) – pol si lohk pa tud jaz
…. sem imela občutek, daa sem starejša k mati zemlja … zdaj se “mladim”, čutim energijo po žilah, v telesu… veselje…. moč…
hja, nezadovoljstvo drugih z mano – to mi je izpilo energijo…
in še (sem tud na tem forumu prebrala) tisti k so moja dejanja najbolj kritizirali – res, tisti so taki egoisti k ful znajo zase poskrbet – mene pa dušil –
ne bodo več (čeprav nisem še z vsemi opravla – ne gre hitr, gre pa v pravo smer) – Ti močno svetujem, da … se postavi zase, ne dovoli blatenja, … in ja… v drugem koraku boš začutila kaj te veseli … kaka dejavnost (tud če sam sprehod, al spanje) s katero si boš napolnila baterije… in še ti svetujem: vzami si “time off” od otrok – če le lahko kak dan, pa ga odleži kokr ti paše – potem bodo otroc od tebe dobil še več, ti jim boš pa tud pokazala, da se je treba “zase postavt”

miška223: odlično napisano

Ljudje, ki žalijo in ponižujejo, so popolni egoisti, ki ne vidi centimeter pred svojim nosom, ampak jim gre samo za njihovo udobje. Ta dejanja pa jemljejo življensko energijo drugim, in bistvo, treba se je postaviti zase, ne samo zaradi nas samih, ampak tudi zaradi otrok in njihovega samospoštovanja. Ker otroci prevzemajo vzorce obnašanja iz svojih družin, in takšnega življenja svojim otrokom nebi nikoli privoščili.

Držimo pesti pri tako velikem in pomembnem koraku: Postaviti se zase (pred sebičnežem).

kar je napisala miška223!!!

Odkar sem se ločila imam neskončno več energije in tudi časa za vse stvari, ker me nihče več ne mori :)))))))))))))))))))

Vsak upravlja s svojim življenjem. Tisti, ki dopuščajo, da so drugi njihovi gospodarji, potem naj ne jamrajo:)). Vsak te mori le toliko, kolikor se mu to dopušča:). In ne morejo biti vedno le drugi krivi za našo nesrečo!!

Pozdravljeni, ponovno!

Hvala za vse nasvete in mnenja. Saj ne vem, kaj naj vam napišem (vmes sem še gripo staknila in sem čisto v podnu). Zavedam se, da mi dejstvo, da se z možem ne razumeva, jemlje energijo. Ampak tako težko se soočim z idejo, da bi se ločila. Zaradi otrok, zaradi sebe. Problem je v tem, da mož že nekaj časa namiguje, da se mu zdi vse skupaj brez zveze in da bi bilo boljše, če greva narazen, ampak to pomeni bitko za skrbništvo 3 otrok, od katerih je eden še praktično dojenček. To pomeni delitev premoženja, selitev, mogoče prešolanje, vse v kregu in sovraštvu. To pomeni konec družine kot jo imata moja starša že 40 let. Imam pa občutek, da mož izkorišča dejstvo, da si jaz res ne želim izgubiti družine.

Joj, ne vem. Najprej bom pozdravila gripo. Pojedla kakšen kivi in pomarančo več. In čips manj. In šla na svojo tedensko telovadbo, pa če se mož postavi na glavo. Potem bom pa videla. Mogoče pa moram imeti rajši sebe, pa me bo imel tudi mož rajši.

ne govorit, da ni časa. Čas imate/mo vedno za tisto, za kar si ga vzamete. Seveda na to vpliva veliko dejavniov, ampak definitivno si prioritet v živlejnu postavljamo sami. Drži kot pribito in to v vseh “fazah” življenja.

Problem je v tem, da mož že nekaj časa namiguje, da se mu zdi vse skupaj brez zveze in da bi bilo boljše, če greva narazen.

Glej, karkoli se bo zgodilo, bo boljše kot živeti v takem. Tako počasno, a konstantno ”psihiranje” je najhujše. Gre za mini, drobne zavrnitve vsak dan znova s strani tebi pomembnega človeka in ne se slepit, da to ne pušča posledic. Drži se.

In potem sem srečala njega. Iz razočarane super ženske enkrat na mesec za dobro uro postanem cenjena. Traja leta, ker ima očitno ljubimec enak problem z enako rešitvijo

Ironično je, da je zakon postal trdnejši. Pol se pa loči, če se moreš. Čudna zgodba, konec sigurno slab, ni moralno…. Je pa “fajn”