Pozdravljeni.

Naslov se mogoče zdi komu čuden, a verjetno samo takim, ki niso bili nikoli dolgo časa samski oz. so skakali iz zveze v zvezo, tako da praktično niti spoznavati niso imeli časa.
Sicer sem še kar mlada, a vse bolj opažam, da je resnega partnerja “treba” (v kolikor ima človek željo po resni zvezi in nekega dne družini) najti že v teh letih, najkasneje tam do cca 28. leta, ker pozneje ostanejo na razpolago samo še kakšne propalice, če se tako izrazim, ki nimajo urejenega življenja, ali ločenci, ki skačejo iz zakona v zakon/zvezo, imajo zraven še ljubico, so več v družbi kolegov ob piru kot s partnerko, skratka, vse manj je izbire, saj se le-ta oža. Žensko oko namreč hitro opazi moškega, ki je “material” za pred oltar in s katerim si predstavlja preživeti preostanek življenja. Videz je seveda na prvem mestu, zatem sledi energija, ki jo oddaja, izobrazba, in nenazadnje (roko na srce) nas radi privlačijo takšni predstavniki nasprotnega spola, ki so v očeh drugih prav tako zaželeni. To nam da še večji zagon, da ga dobimo.
Sama se sicer nikoli nisem “metala” nekomu pod noge, ponavadi so dosedanji moški opazili mene in me nagovorili, prišli do mojega kontakta ipd. Seveda če je šlo za nekoga, za katerega sem sčasoma ugotovila, da je vreden mojega časa, se tudi meni ni bilo težko potruditi zanj in mu pokazati interes. Ne rabim pozornosti za pumpange ega, v smislu da me mora moški osvajat kot ledeno goro, nisem pa ena tistih žensk, ki izvedo, da je nekdo good-looking, ima ogromno povpraševanja med nežnejšim spolom, je situiran, vozi dober avto itd. in si začrtajo, da ga bodo dobile, ne glede na vse. Konkretno vem za dve takšni znanki, ki sta si to misijo vbili v glavo in cilj tudi dosegli. Obe imata že družino s partnerjem, za katerega sta se pred leti pozanimali, kam zahaja, koga pozna itd., skratka, meni to sliči na zasledovanje, pa dobro – očitno je morala biti neka kemija tudi s strani teh dveh moških. 🙂

Kar hočem povedati, je to, da z leti vse bolj opažam, kako težko je najti moškega, ki te pritegne, ima resne namene (kar ne pomeni nujno družino v naslednjih 5 letih, dovolj je le resna želja po skupnem življenju), in bo takšen ostal tudi po 10 letih, ko bo zveza po vsej verjetnosti vsaj tu pa tam že podobna neki rutini, in ne, da bo začel pogledovati za drugimi ženskami ter poskušal vzpostaviti kontakt z njimi, obenem pa še vedno ždel v odnosu, ki ga očitno več ne bi izpolnjeval, navkljub trudu boljše polovice, da bi obnovila strast. Vse več zvez propada, tudi zakonov, in ko jih takole opazujem, se vprašam, ali še sploh obstajajo srečni pari v pravem pomenu besede. Če pogledam svoje in še čigave starše, verjamem, da ja. Za svoje sem sicer (edino) lahko 100% prepričana, da nobeden ne vara, toda kaj se je zgodilo z mlajšimi generacijami? Vse se je pokvarilo kot jogurt po preteklem roku uporabe, tistih nekaj izjem, ki še obstajajo, pa niso nujno osebe, ki bi me pritegnile ali bi jih lahko smatrala za sorodno dušo.
Imam ogromno poznanstev, a hkrati tako malo izbire, da včasih ne vem več v kakšnem svetu živim.

Če se zazrem vase in pričnem razmišljati, ali je nemara z mano kaj narobe, vedno znova pridem do zaključka, da ni. Za pogledat sem simpatična in postavna, še vsak moški do sedaj mi je rekel, da sem tudi privlačna in obenem zanimiva osebnost, ter za razliko od veliko žensk nisem zakomplicirana ali zakompleksana, le da privlačim napačne … Pri nekaterih se zatakne pri tem, da ko mi je na dolgo progo končno nekdo všeč v celem paketu, čez čas ugotovim, da je v celoti predan svoji karieri in bo njegova edina punca v življenju ostala služba, je oddan in me vse mine, ko vidim, da ena že greje njegovo posteljo, in to ne tu pa tam, pač pa kar lepo število let ter podobni primeri. Nekateri, ki so mi prav tako všeč, so neresni in ne razmišljajo o tem, da bi se ustalili, čeprav so že vstopili v 30. leta, tretji so deloholiki, ki si želijo resne partnerke, a ne zmorejo obdržati zveze, četrti pa imajo kakšen drugi minus, ki ga ne morem akceptirati (ne gre za malenkost). Kot sem že napisala, nisem picajzlasta s previsokimi kriteriji, še vedno pa mislim, da si zaslužim nekoga vsaj tako dobrega kot sem jaz v vseh ozirih, z enim predpogojem, da je resen, pod kar spadata iskrenost in zvestoba.

Tako pa nisem sposobna imeti niti intimnega preživljanja časa s komerkoli, četudi bi me močno privlačil, saj vem, da če ne vstopam v razmerje z osebo, ki mi zagotovi, da si me želi tukaj, zdaj in za vedno, potem raje prenašam “sušo” kot jo zalijem, a bom potem na koncu jaz potegnila takratko, ko bodo čustva postala preveč intenzivna.

In se vprašam, kje hudiča dandanes še lahko spoznaš koga normalnega? Kaj je zame normalno, sem pa razjasnila že med pisanjem tega dolgega prispevka. 😉 Trenutno ne delam nikjer, ko pa sem, se nisem želela zapletati z nikomer med sodelavci, ali še manj – z nadrejenim. Če grem ven s prijateljico, zahajava v lokale ali klube, kjer ni “frocovja” in študentarije tam do 25. leta, pa še vseeno ne spoznam nikogar v mojem “rangu”, ampak raznorazne večne študente, ki pri 30 pijejo pogosteje kot kakšen 20 letni študent, raznorazne biznismene, ki iščejo občasno družbo ali trofejo, obupanci, ki še niso preboleli bivše in rabijo eno za tolažbo, skratka … Brez pretiravanja lahko rečem katastrofa. In me vedno znova zmede spoznanje, da so najbolj izbirčne znanke in kolegice na koncu pristale skupaj z nekim povprečnežem (pa nisem materialistka, da ne bo pomote), ki je daleč od njihovih kriterijev izpred nekaj let, s katerim se več dolgočasijo kot uživajo v dvoje, pa si upam trditi, da so same tako vizualno kot tudi sicer po mnenju 90% moških prva liga. Kaj šele potem čaka mene?
A se še kdo ukvarja s podobnimi vprašanji? 🙂 Do zdaj sem bila srečno samska, le da si čez čas po nekem samskem obdobju zaželiš nekoga podobnega ob sebi, ko spoznaš koga, ki ti zmeša glavo, a kaj drugega ne štima, ob tem pa se ti poraja vprašanje, če takšni kot je ta še sploh obstajajo, ne da bi posedovali enako serijsko napako kot zgornji, ki sem jih naštela.

Imam enake izkušnje s samskimi 30+ letnicami. Še huje je s samskimi 35+ letnicami. Preko bivše partnerke sem spoznal njeno stranko iz kopirnice, ženska je 1983 letnik. Probleme ima s čisto vsemi ljudmi okoli sebe, že dalj časa je pri njej prisotna paranoidnost. Ko je bila stara 12 let, naj bi jo stric spolno zlorabil. Kako je s tem? Je po toliko letih še možno dati kazensko ovadbo? Namreč ženska je psihično čisto uničena.

Potem sem preko Tinderja navezal stik z neko 38-letnico. Ženska pravnica, tudi zaposlena na tem področju. Živi pa še pri starših. Kakopak samska in brez otrok. Sem jo povabil, da bi 8. februarja izkoristila prost vstop na kulturne dogodke, pa je ona raje šla na smučanje.

Na spoznavnem portalu sem navezal stik z neko 39-letnico. Klepet z njene strani je bil čisto brezpredmeten, niti po imenu me ni vprašala. Po tednu dni jo vprašam pa fb, pa je vzkipela, da bi jo imel samo za praznjenje jajc. Kakopak tudi ona samska in brez otrok.

Že leta 2011 sem na tem forumu navezal stik s tedaj 32-letnico. Ženska ima trajne duševne motnje.

Torej, je sploh možno najti samsko 35+ letno žensko, ki nima hudih problemov sama s sabo?

Kakšna je pa nenormalna ženska?

Razumem. No, jaz ne srečam ne enih, ne drugih. Pa mi ni problem začeti pogovor, ravno kak mesec nazaj sem se zaklepetal z neko žensko pred Lidlom pri BTC-ju. Samo kaj, ko je bila dvakrat starejša od mene. Pa sicer ženska doma iz Ormoža. Kar zadnja leta ugotavljam o Ljubljani je, da je polovica ljudi od drugod. Še sam sem s periferije Slovenije, pa me je pot pred dvema desetletjema pripeljala v prestolnico. Nato sem skoraj desetletje bil doma, pred tremi leti pa me je pot spet pripeljala sem.

Sicer pa, bi privolila, če bi te povabil na zmenek? 🙂 Koliko pomladi šteješ? Jaz jih 36.

V redu, potem te vabim na druženje. Če ne drugega, bo poznanstvo ali prijateljstvo več. 🙂 Si upaš?

Mimogrede, koliko pomladi šteješ?

Neva, skušam ti poslati zs, pa ne gre skozi. Ne vem, kaj ga forum biksa. Probaj ti meni pisati.