Kje najti resnega moškega 30+?
Nekako izgubljam upanje, da me bo nekdo nekega dne imel rad, kot znam imeti rada jaz … a se kljub temu držim te veje z zadnjimi močmi. V sebi nosim neskončno ljubezni, ki pa jo trošim bodisi za napačne ljudi – kot se izkaže po par letih, bodisi je nimam komu dat, kot sedaj… Vmes sem bila dve leti in pol samska, tako da znam živeti sama, se zamotim z življenjem oz. si ga sama naredim lepega, a si želim to z nekom deliti… Pa ne s komerkoli. Z nekom, s katerim lahko samo sediva nekje v naravi in se imava pogovarjati ali uživati v tišini tako, da ne rabiva nikogar in ničesar. Nekdo, ki bo znal ceniti to, da cenim majhne stvari, in da je največ kar si lahko dva data, da sta tam eden za drugega, ko življenje postane težko. Kajti če tega ljudje niso zmožni, zakaj se potem odločajo za zveze? Če ti nekdo otežuje življenje, namesto OLAJŠUJE, je res bolje biti sam.
Dejstvo je, da je v življenju dosti, če ne vse, odvisno od tega, ali si na pravem kraju ob pravem času. Samo tako se dva, ki sta za skupaj, lahko najdeta, če pa je samo za enega od njiju neprimeren čas, iz tega ne more biti nič.
Stara sem 30 in za mano je nekaj zvez, vse so bile resne in vedno sem s partnerjem skupaj živela. Nisem imela več kot par zvez, a ne želim več razlagati svoje zgodbe in zaupati svojega srca nekomu, ki ne misli ostati do konca – oz. bi ostal z minimalno vloženega truda! Želim da je zadnjič, da se z nekom odpravim na prvi zmenek.
Nisem težak tip ženske, izgledam (očitno) vredu, saj me je tudi med zvezo marsikdo osvajal, a sem vedno bila jasna, da imam resnega partnerja. Na koncu sem bila vseeno vedno prizadeta jaz. Od majhne nezvestobe do velike, in drugih večjih napak, ki sem jih požrla toliko, da v meni več ni prostora za odpuščanje. Ker sem prevečkrat pozabila, stvari pa so se vrstile. Jaz nisem prišla nikoli na vrsto, da koga prizadenem – ker to enostavno nisem jaz. In ker so moji bivši odlično opravili to nalogo. Ko nekoga ljubim, ga z vsem srcem, pika. Toda izgleda tudi to ni dovolj – za napačne …
Kljub vsem izrečenim “ljubim te” in načrtom za prihodnost me je tudi zadnji prizadel oz. pustil na cedilu. V lisičjem leglu, kjer sem se mogla zase postavljat sama. Na umetno ustvarjene probleme reagirat diplomatsko, kolikor dolgo človek kaj takega lahko sploh prenaša. Noben si ne zasluži ukvarjat s tem s čimer sem se morala sama, ko bi morala uživati v zvezi.
Boli me spoznanje, da sem se v dosedanjih zvezah večinsko trudila le jaz. Znanci in bližnji pravijo kako sem predobra punca – kako je to mogoče, ko pa me na koncu vsak zafrkne kot najslabšo?
Velikokrat sem predlagala kakšno
popestritev da zveza ne zamre, a v zameno hladna kri, nobene strasti… Zadnji je dopustil, da sva zaradi vmešavanje njegove mame in sorodnice, ki sta mi nekaj let v “prijaznosti” spuščale provokacijo, zaradi katere sta me želeli narediti ljubosumno in da se z bivšim skregava, šla potem dejansko narazen, a on se ni z ničemer niti potrudil, da bi me obdržal. Nobene borbe. Dolgo časa sem ga čakala, ko je delal dlje, nikoli hodila brez njega naokoli in ni mi žal, saj nisem imela te želje, a on na koncu zame ni premaknil niti mezinca. Z njegovima sorodnicama sem se mogla soočit sama, je rekel, da to ni njegova naloga. Naj pripomnim, da je z njegovo družino imela problem že vsaj ena ali dve njegovi bivši, pa sta bili moje popolno nasprotje (nisem konfliktna oseba). Ponavadi povezujem ljudi bolj kot kaj drugega..
A ko nekdo komunicira par nivojev nižje od mene, kaj drugega kot oditi nisem imela izbire, saj se na tako nizek nivo ljudi ne spuščam. Veliko premalo sem se cenila, čeprav sem namesto njega v službo kjer je zaposlen, pisala njegovim šefom maile itd., saj znam tekoče tuje jezike itd. Na koncu pa me ima za norca in pusti tretji osebi, da vpliva na na najino zvezo – in to takšni osebi, ki razen da spi z vsemi njegovimi kolegi, ne zna povedati nič pametnega, konstruktivnega ali pozitivnega.
Iz zavisti, ker sva ostajala skupaj, ona pa še ni našla enega moskega za resno zvezo, je uničila najin odnos, tako kot je uničevala vse drugo prej – to je povedal že marsikdo o njej. Kolegice menjuje na par mesecev, kar pove veliko o njej. A bivši ni spregledal. Tudi dvomim, da kdaj bo. Seveda je krivda na njem, a ona je vzrok večine problemov.
Ko sem ga spoznala, se je na začetku strinjal z vsem, kar sem povedala. Mislila sem si, končno en vredu pubec, ki se rad pogovarja in razmišlja podobno kot jaz. V zvezo sem verjela 100% tudi ko si tega ni zaslužil (zaradi dejanj,s katerimi je moje srce zlomil kot za šalo)… A sem mu oprostila in vztrajala. Ko sva zacela z zvezo, je govoril, kako ne dovoli, da se njegovi vmešavajo v zvezo, a ga tega nisem sploh vprašala – in glej ga zlomka, nekaj let pozneje se je zgodilo točno to!
Je dandanes res tako nemogoče najti zvestega moškega, ki VE KAJ HOČE, spoštuje svojo žensko in bo držal z njo, ne z družbo, s starši in ne z nekimi nepomembnimi sorodniki, za katere tako ali tako govori, da so neumni in se samo zaradi sorodstva druži z njimi?? Obstaja tak DNK kje zunaj?
Da ima zraven tega vsaj malo športnega duha v sebi, in želje po potovanjih, je pa že tako nemogoče najt se mi zdi. Tisti redki, ki to predstavljajo, so imeli srečo, da so zdaj v resnih zvezah ali poročeni. Toda nimamo vsi te sreče, da se najdemo prave osebe za skupaj – ob pravem času na pravem kraju. Nekdo kot jaz zaradi propadlih zvez izpade kot zakompliciran in ne vem kaj vse, v bistvu pa nihče ni živel mojih zgodb, da bi lažje razumel, zakaj sem spet na začetku. Marsikaj sem doživela v zvezah, a sem skozi vse borbe in bolečine ohranila nasmeh na obrazu in širila pozitivo.
Kako se drugi spopadate z iskanjem sorodne duše v teh izoliranih časih? Po vsem tem še vedno verjamem, da za vsakega obstaja nekdo Pravi tam zunaj. Le najti ga je težko…
Že pred tem življenjem pod ukrepi se je včasih bilo kakemu tipu ki mi je pisal, težko peljat bogih 60km na zmenek za punco, ki mu je všeč, v teh časih pa tako nimaš kam it in koga kje spoznat. Pisali bi vsi, za zmenek pa recimo 35-letni moški ne bi naredil 20km, ali pa je tip moškega, ki bi samo dodajal ženske in piše vsaki drugi. Za take mi je škoda dragocenega časa.
Sotrpini – pa tudi drugi, smo si lahko tukaj v oporo. Verjamem, da nas ni malo.
Spoštovani,
direktno na vaša vprašanja vam bodo najbrž odgovorili bralci. Jaz bom dodal mnenje, po katerem niste vprašali in vam mogoče ne bo všeč. Vam bo pa koristilo, če se boste kdaj odločili rešiti opisano težavo. Videti je, da trenutno vidite izvor vašega problema v vedenju vaših bivših partnerjih. Tukaj se motite. In to je dobro. Ker to pomeni, da ko se boste odločili, lahko prevzamete odgovornost za svoje življenje v svoje roke, raziščete kje dejansko leži vzrok za nestabilne partnerske veze, to pri sebi spremenite in si ustvarite kvalitetno stabilno partnersko vezo. Rečeno drugače, bivših partnerjev si niste izbrali, ker ne bi bilo na voljo kvalitetnih, ampak ker imate za to globoke, običajno nezavedne, razloge. In to lahko raziščete in spremenite. To je hipoteza, ki bi jo bilo potrebno potrditi v okviru svetovanja, je pa zelo verjetno da drži.
Danes se v svetovanju množično srečujemo s primeri nezadovoljstva v partnerstvu. Eden od poglavitnih razlogov za to so popačena prepričanja o odnosih in o ljubezni. To so prepričanja, s katerimi smo bili vzgojeni. Že več sto let smo tarča bombardiranja z romantičnimi predstavami o ljubezni, kar povzroča veliko trpljenja. Take romantične predstave je zaznati tudi v vašem zapisu. Pravite »v sebi nosim neskončno ljubezni«, »Samo tako se dva, ki sta za skupaj, lahko najdeta«, »Ko nekoga ljubim, ga z vsem srcem«, »verjamem, da za vsakega obstaja nekdo Pravi tam zunaj« itd. Navedeno kaže na vaša prepričanja, ki pomenijo skoraj da garancijo za nestabilna partnerstva. Recimo ‘Pravi’ z veliko začetnico v realnosti ne obstaja. To je romantična zmota. Stvar je obratna. Prepričan sem, da je v Sloveniji vsaj 2000 kvalitetnih moških, s katerimi lahko preživite življenje v stabilni vezi in ljubezni. Običajno se v svetovanju odprejo druga vprašanja: Ali si dejansko želite kvalitetnega partnerja? Ali menite, da si ga zaslužite? Ali so v ozadju kakšni strahovi? Kakšno je vaše temeljno mnenje o sebi? Ali imate orodja, kje in kako najti takega moškega. Pa kako se sploh postopoma vzpostavi vezo temelječo na realni ljubezni, zaupanju, empatiji. In kako pri tem prepoznati signale, da partnerjevem vedenju nekaj ne štima. Torej, rešitev težave je v vas. Najbolj elegantno se to razišče in reši v procesu psiho-socialnega svetovanja. Lahko pa seveda raziskujete tudi sami. Ena fina knjiga, ki podrobneje razdela vsebino tega mojega odgovora, je knjiga Formule ljubezni, Zorana Milivojevića. Mislim, da je v knjigi tudi vprašalnik, s katerim lahko preizkusite realnost svojih prepričanj o ljubezni. Naj poudarim, da so popačena prepričanja o marsičem popolnoma normalna stvar pri ljudeh. Taka bitja smo in vsi jih imamo. Torej, ne gre za to, da bi bilo kaj narobe z vami, ampak le za priložnost za rešitev težave, če in ko bi se za to odločili.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
bodi resna ženska in privlačna boš resnim moškim. resnost ne pomeni samo biti z enim in istim mnogo let, ampak pomeni odločnost, integriteto in jasno komunikacijo že na začetku odnosa.
resnost pomeni tudi da imaš razčiščeno v glavi. dokler si polna negativnosti, kritiziranja, zamer, predsodkov, in ves čas samo razmišljala o tem kaj morajo moški biti/narediti zate in nič glede tega kaj lahko ti nudiš moškemu.. s tem odbijaš vse resne moške.
bistvo resne zveze je zaupanje in solidarnost do nekoga ki ga ljubiš, ne investicija in kalkuliranje kaj vse moraš dobiti nazaj. in če se greš lotit spoznavanja na tak robotski način, s spiskom nekih pogojev in zahtev, tudi nobene osnove za kakršenkoli odnos ne bo.
če želiš spoznat kvalitetne ljudi v življenju, najprej kvaliteten človek postani sama – delaj na sebi, da boš zadovoljna sama s sabo in gledala na ljudi in cel svet na pozitiven način, in se osredotočala na to, kaj lahko TI narediš, da nekaj izboljšaš, namesto da to pričakuješ od drugih. potem boš začela s pozitivnostjo privlačit resne moške, ki si bojo tako kot ti želeli osrečit žensko, ki se jim zdi tega vredna. (seveda pa ne bodi naivna in se pustit izkoriščat – ampak ko boš sama pri sebi čutila iskreno pozitivnost, jo boš z lahkoto prepoznala tudi pri drugih).
Hvala vsem za odgovore in predloge!
Ko sem pisala tukaj na forumu, je jasno, moje sporočilo delovalo zagrenjeno, ker je takšna tema. Drugače kdor me pozna, tudi moji bivši, vedo, da sem veseljak, ki ga imajo radi v družbi, saj sem prej pozitivna kot negativna. 🙂 Žal pač pri tej temi, ko opisujem pretekle izkušnje, ne morem biti vesela ob tem, saj je šlo velikokrat za izkoriščanje moje dobrote – ne nujno v finančnem smislu, bolj v smislu ko so ugotovili “o, luštna, zabavna, pa še dobra po srcu” – to so besede drugih, ne mene, da ne bo izpadlo samovšečno – takrat se začne ta njihova taktika očitno. Taktika preizkušanja mojih meja. Jaz, ko sem že leto ali dve več kot zaljubljena, pa se težje rešim tega vzorca in odidem iz takšne zveze.
Nikakor ne mislim, da so vsi moji bivši toksične osebe. Bolj je to krivo, da niso iskeni od začetka in igrajo mojo igro (povedo kaj je meni všeč, ne pa tisto, kar res mislijo in planirajo v življenju), na koncu pa se po letih nočejo odselit od mamice in očka, s kmetije ipd. (dva sta bila taka, z enim sem pa živela nekaj let na svojem v najemu).
TO me moti. Jaz sem od začetka kaj sem. Ob spoznavanju razkrijem tisto kar moram, ne tisto, kar bi želeli slišati. Torej, kako izgleda moja prioritetna lestvica – da s partnerjem živiva na svojem, ima rad tudi pse, saj imam psa, vsaj občasno rad športa ali ima SVOJE kakršne koli hobije, da ni zapečkar, ki se mu nič ne da poleg službe, druženje s prijatelji, kakšno potovanje enkrat na leto ali krajši izleti recimo, … Takšno zaporedje nekje.
Meni pa se moji “resni” bivši predstavijo kot moja sorodna duša, da me pridobijo, nato pa ugotovim nekje po poti, da je njihova prioritetna lestvica na glavo – začne se na prvem mestu njegovi prijatelji, življenje v udobnem domu staršev, kjer mama ob 10h zvečer ko prideva z degustacije vin, ona kar vleti in gre skozi bajto na drugi strani ven (da malo preveri kje in s kom sva bila, in zakaj je on tako pijan – ker očitno smo drugi krivi, da dečko pri 35 ne zna kje mu je meja) in nekje na 3. mestu sem bila jaz. Se mi zdi. Pa še tisto mesto sem si verjetno s kom delila.
Mah, grem prebrat tisto knjigo, ki ste mi jo priporočali in potem na Pohorje se zluftat 🙂 Do sedaj sem sicer vsa ta leta krivila sebe, drugače jasno, ne bi ostajala z njimi, zdaj pa se mi je obzorje razsvetlilo in dojemam, kar mi drugi že dolgo pravijo, da nisem bila jaz problem, sem pa s problemi hodila. A še vedno sem pripravljena ugotoviti, da je nekje tudi moja krivda in moram začeti drugače izbirati … Kolikor je še sploh izbire ostalo 🙂
Pozdravljena, se strinjam s tabo partnerski odnos je stvar obeh strani, oba morata sodelovati v njem. Ko si omenila “sorodno dušo” ta oseba ti bo prisluhnila, delala s teboj to kar tebe veseli, da neboš zapostavljena.
Samo bolj pozitivno razmišljaj, spremeni način razmišljanja.
Ja bi bilo pametno da pustiš kontakt ker je dosti “dobrih” moških nad 30.
A verjameš da imamo tudi moški takšne probleme. In da se z leti v resni zvezi tudi ženska lahko spremeni do te mere, da ni več vzdržno. In da tudi moškega lahko razhod zelo boli, sploh če so vmes otroci in je moški družinski človek, zdaj pa praznike preživlja sam.In da se moramo tudi moški borit sami s sabo, da ne izgubimo upanja…
Moanah, sama sem šla skozi to, zelo podobno kot ti, podobno razmišljanje in čutenje, izkušnje. Pa ti lahko povem, da v praksi se je izkazalo pri meni ravno to, kar ti je terapevt napisal in svetoval in delovalo najbolj kar ti je napisal moški 40. Pri meni se je sicer zgodilo vse precej spontano, ko so bile okoliščine oz leta res posebna, ob sebi sem imela ljudi ki so me sprejemali tako kot sem in se je pričelo celjenje mojih ran in otroštva katerih se sploh nisem zavedala. In tako sem tudi sedanjega partnerja spoznala oz je iz prijateljstva prešlo v partnerstvo in sva še danes skupaj. Ampak tudi po 15.letih se srečujeva in razrešujeva rane in bi že mnogokrat lahk obupala češ da nisva prava en za drugega. Verjetno imaš tudi na drugih področjih podobne težave? V službi? Meni se vsa leta kažejo podobne težave povsod kjer so odnosi in jih preko terapije rešujem, ker tokrat drugače ni šlo, je pa dobra izbira za kvalitetno življenje.