Kje najti pomoč?
Pozdravljeni!
Pišem vam, ker ne vem (več), na koga naj se obrnem oz. kaj naj naredim, da bi storila vsaj majhen korak naprej.
Obiskala sem namreč že več oseb – terapevtov in ne. Prvo psihoterapevtko sem redno (enkrat tedensko) obiskovala 2 leti, z drugo sem imela le eno srečanje, s tretjo dve. Vmes sem pomoč poskusila poiskati pri duhovniku, ki tudi nudi možnost terapevtskih pogovorov, pri bratu frančiškanu in drugem duhovniku iz okolice. Prvega sem obiskala trikrat, drugega dvakrat, zadnjega le enkrat, čeprav sem se s prvima dvema pogovarjala tudi dopisno. Nič od tega mi ni pomagalo, razen v smislu, da sedaj razumem določene vzročno-posledične povezave in zagotovo bolje poznam sebe, a razumevanje samo po sebi še ne pripelje do izboljšanja počutja.
Glavni problem in mislim, da tudi vzrok za vse ostale, je, da se nikoli nisem počutila (dovolj) dobra, (in zato tudi) ne svobodna. Doma (predvsem mati) in v Cerkvi so me naučili, da si moram ljubezen prislužiti, in da sem dobra le, če sem takšna, kot se od mene pričakuje. Tako sem se do približno 25. leta trudila biti čim boljša na vseh možnih področjih, saj sem slepo verjela, da je tako ne le prav, temveč tudi edini recept za pravo srečo. A sreče – nekakšnega pričakovanega “plačila” za trud – nikdar ni bilo, kakor ni bilo in ni konca pričakovanjem, ki jih, če ponovim, zlasti mati postavlja kot pogoj za to, da me sprejme, in če sem se po vsem tem času nekoliko sprijaznila z dejstvom, da me sama ne (z)more ljubiti takšne, kot sem (čeprav po tem, kako sem do sedaj živela, niti dobro ne vem, kakšna in kdo sem v resnici), še vedno pogrešam in ne morem živeti brez občutka brezpogojne ljubezni in sprejetosti. To sem iskala v Cerkvi, a so mi dali boga (namenoma pišem z malo), ki mi tako kot mati postavlja pogoje, ki od mene vedno nekaj pričakuje, le da ob neizpolnjevanju “njegove” volje, ne sledi le odtegnitev ljubezni, ampak tudi kazen (skoraj maščevanje) – večno pogubljenje. In pri tem ni dovolj zgolj zamahniti z roko in ne poslušati več nikogar, ne hoditi več v cerkev, ne. Rada bi se o tem pogovarjala, rada bi razčistila zadeve, rada bi izrazila svojo prizadetost, rada bi se rešila svojih, morda zmotnih prepričanj, a ne najdem osebe, s katero bi to lahko storila. Ne morem se obrniti na duhovnike, ker mi ne morejo pomagati, ker niso terapevti in so mi v dosedanjih pogovorih vzbudili celo vrsto negativnih občutkov, ki jih nisem mogla premagati, da bi lahko nadaljevala s srečanji. Ne morem k psihoterapevtom, ker mi ne morejo pomagati, ker niso duhovniki, niso pristojni za področje duhovnosti, in so me do sedaj ob omembi težav, povezanih z vero in Cerkvijo, le debelo pogledali ali pa kratko opravili z zadevo, rekoč: “Kaj pa hodite tja? Razmišljajte s svojo glavo.” Glavi in še čemu bi se bila pripravljena odpovedati, le da bi se kdaj počutila ljubljena, dobra in svobodna.
Hvaležna vam bom za odgovor in morda nasvet, na koga se lahko obrnem. Naj pri tem omenim še, da sem že stopila v stik s Centrom Skupaj na Sveti Gori nad Novo Gorico in Frančiškanskim družinskim inštitutom, a sem pri prvih dobila občutek, da jim je pogovor o omenjenih zadevah neokoliko zoprn (razumljivo – za marsikaj krivim delo posvečenih oseb), drugi pa so mi po opisu problemov odgovorili le, da me lahko dajo na čakalno vrsto, kjer lahko počakam na prvega prostega terapevta, čeprav sem jasno izrazila, da mislim, da ni kdorkoli za to primeren. Če bi bilo tako, lahko stopim do prvega v svoji okolici in si prihranim vožnjo v Ljubljano.
Pozdravljeni.
Opravičujem se, če se mešam v temo.
Nimam enake zgodbe, ne na enak način.
Merila, ki jih nisem dosegala sem si postavljala sama. Od mene nihče ni pričakoval neke odličnosti.
Imam pa odgovor. Našla sem ga zase, ustreza meni, ni nujno, da bo pomagalo, če dovolite bi pokomentirala.
Kot prvo bi rekla, da si morate najti terapevta, ki vas v bistvu noče spreminjati, čeprav je rešitev ravno sprememba v razmišljanju. Tukaj pridete do osebnega konflikta.
Mislim, da na svet gledate črno – belo. V resnici pa ima življenje še ” tisoč odtenkov sive”. 😉
Naučiti se morate ločiti kaj je prav in kaj je narobe – najprej kot družbeno in v naši kulturi ” zapovedane” vrednote. To v bistvu uči cerkev in prav je tako, saj na ta način cerkev vzgaja širše množice. Vzgaja z grožnjo, res je. Vi tega ne potrebujete, mnogo ljudi pa najbrž ja.
Narobe je recimo, če kradete. Sedaj smo pri tistem črno – belo.
Rešiti morate osebni konflikt vrednot.
Žal se mi zdi, da Cerkev deluje na način, ki vam ne bo dal tega, kar iščete.
Mama, ki jo krivite je delivala na način, kot ga je pač sama zmogla in znala – ni popolna. Tudi vi niste, mama pa ni hodila ( najbrž) na psihoterapijo in ima lastna, zakoreninjena prepričanja.
Lahko se ji uprete, pa jo kljub temu imate radi. Če mislite, da tega ne bo sprejela, nič ne de. Nekoč morda bo. Ko bo njen čas in ko bo njeno razmišljanje širše.
Prav dobro veste kaj vam je všeč in kaj vam ni.
Mislim, da ni dobro obiskovati toliko terapevtov. pride do zmede v glavi.
Iz svojega pisanja poskusite izvleči rdečo nit. Vprašanje dolgo en stavek. In boste sama nanj lahko dobila odgovor.
Moja terapevtka je pri meni delala na razvijanju miselne širine, na teh sivih poljih, ki niso ne dobra ne slaba, ampak nekje vmes. Mi vsi smo nekje vmes.
Pretirano samoraziskovanje pa je mene vodilo do obsesivnega razmišljanja.
Lp in lepo se imejte v svoji nepopolnosti.
Pozdravljeni,
vam bom kmalu odgovoril.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni,
znano je, da uvidi in razumevanje sebe še ne prinesejo izboljšanja počutja, ampak šele čustveno podoživljanje in predelava. Ravno poglobljeni psihoterapevtski proces in odnos naj bi to omogočil.
Med prebiranjem vašega sporočila sem pomislil, da imate že jasno predstavo o sebi in vzročnih povezavah za vaše počutje. Je to nekaj kar čutite ali mislite? Med tema dvema je velika razlika. Velikokrat ravno um prekrije naše čutenje, iz katerega pa navsezadnje izhaja tudi duhovnost.
Imate utrjeno predstavo, da vam psihoterapevti ne morejo pomagati, ker niso duhovniki. Ali so po vaše zgolj duhovniki sposobni razumevanja in duhovnosti? Na psihoterapijo ste hodili dve leti, kaj vas je odvrnilo, da ste prehenali? Kaj vas je odvrnilo od drugih dveh? Kakšne občutke so v vas vzbudili pogovori z duhovniki?
Verjamem, da vam je bilo težko se 25 let gnati z željo po prisluženi ljubezni, ki je nikoli, vsaj v obliki, ki ste si jo predstavljali, niste prejeli. Pravite, da je tudi v cerkvi niste. Morda obstaja način, ki je drugačen in nujno ne vsebuje zadovoljitev po tej nikoli dani mamini sprejetosti in ljubezni. Kaj pravite?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj