Najprej vsi skupaj lepo pozdravljeni!
Redno prebiram nasvete, z željo, da mogoče najdem odgovor na moje vprašanje. Pa vidim, da smo resnično vsi unikati, vsak s svojimi problemi, težavami, srečo in veseljem.

Naj preidem k bistvu. Rada bi se ločila, pa ne najdem poguma za ta korak.
Če bi pil, me tepel.. bi bilo lažje, vzames kufre in greš. Nič od tega, ima me rad, vendar me njegova ljubezen duši, mori in mi ne da dihati. Je preveč ljubezni lahko problem.. in pa seveda ljubosumnost. spravlja me v obup, na rob pameti, da včasih pomislim, da bom kar odšla.
No potem se pomirim in vem, da zaradi otrok ne smem tako narediti, temveč lepo po pameti.
Mislim, da je edini problem v tem, da sva v teh letih oba dozorela, še rasteva, vendar vsak v svojo smer in tu nastaja najin razhod. Stara sva 40 let, otroka pa 17 in 15 let. Finančno sem samostojna.

Povejte mi, kaj je prva pot, kam se naj obrnem za ločitev. Ali naj grem k odvetniku, ali kam?
Zahvaljujem se vam za odgovore.

Vodnarka

Vodnarka,

vse premalo si povedala, zakaj bi se ločila. Saj ni problem ločitev, problem je razlog za ločitev in to si že sama ugotovila. Ločitev je čisto enostavna, ti bi rada imela razlog in opravičilo pred ostalimi zakaj si to naredila, prav tako se bojiš reakcije svojih otrok, čeprav bi otroka znala razumeti, če pa ni nobenega razloga, boš morala pa veliko razlagati in se ne boš mogla temu izogniti, ja tega se pa bojiš.

Zazo se še enkrat vprašajva, ali res potrebuješ pogum ali opravičilo? Imaš mogoče ti slabo vest?

No, da ne bo izgledalo, da te kaj obsojam, rad bi samo da premisliš, sama vsekakor najbolje veš kaj in kako in zakaj.

Največ moči, poguma, razlogov in opravičil ima RESNICA. Če si jo sposobna povedati, boš videla kaj je rešitev.

Primož

Ljubosumnost je zahteva, da nekoga ljubimo na njegov način. Morda si se naveličala izpolnjevati te zahteve. Vendar če te ima rad, bo šel s teboj na terapijo in veliko zvez je uspešno rešenih.
Skelpam, da sta sedaj v neki fazi, ko naj bi se bolj zbližala. Imata več časa, kajti otroka vaju ne potrebujeta več toliko, vidva pa ste počutita neprijetno. Kako naprej?
Premisli, kajti delati moraš tako, da kasneje ne boš obžalovala svojih odločitev. Ne moreš vedeti, kako se ti bo življeneje odvijalo naprej z njim ali brez njega. Lahko pa si zamisliš, kako bi se ti počutila, če bi se tvoja starša ločila. Tako pomisliš na otroka in njuno sprejemanje dogodkov. Vsak ima kakšno lastnost, ki je za drugega lahko moteča.
Morda boš po ločitvi imela možnost nadaljevati življenje z nekom na novo. A tudi on bi lahko imel kakšno motečo lastnost. Kako bi to sprejela?
Zakaj si pri sedanjem možu to lastnost (ljubosumje) pred leti sprejela? Bi v prihodnjosti bila bolj pozorna na podobno obnašanje, če bi se ti ponudila priložnost nove zveze? Ali je ta lastnost že od nekdaj tvoja spremljevalka (iz otroštva) pa zato ni bila do sedaj tako moteča.
Pogovori se z nekom, ki mu zaupaš.
LP
Žena

Mislim, da vem, za kaj gre. Vseh stvari se ne preprosto napisati v enem sestavku. Gre za počutje, ko si ujet v spone nečesa ali nekoga. Želiš si zadihati, vendar so pljuča nekako težka, polna bremen.

Ne bom razpravljal o razlogih, ker sem prepričan, da jih poznaš samo ti. Očitno so pravi, da te navajajo/silijo k tovrstnemu premišljevanju. Ljudje prevečkrat ostanemo v razmerjih zavoljo odvisnosti od partnerja. Koliko je takšnih primerov, ko pride žena na sodišče in se noče ločiti od partnerja, ki je od nje brutalen. Temu se pravi čustvena odvisnost. In vsaka odvisnost človeka duši, stiska, bremeni. Prav je, da se je zavedamo še pravi čas. Vsaj človek in partner je NAJPREJ individum, ki živi svoje življenje; partnerja pa sta dva individuma, ki imata skupni primarni cilj. Če se doseže prej in ni novega na obzorju, je boljše ločiti se kot pa izpostavljati različnim frustracijam, ki sledijo. Največkrat take frustracije vodijo v alkohol, nasilje ipd.

Verjamem, da se s terapijami doseže veliko, vendar pa ni nič brez SKUPNEGA CILJA: “Uspešno razmerje je tisto, kjer si partnerja ne zreta v oči ampak oba zreta v isto smer”.

Pogum najdi, draga Vodnarka, v sebi. Črpaj ga v veri, da se boš potem, ko boš svobodnejša lahko izpopolnjevala v sebi in zase. Ves čas si opravljala trojno delo: v službi, v gospodinjstvu in žena/mati. Izpopolni si življenje do te mere, da boš uresničevala tisto, kar si do sedaj postavljala ob rob. Motiviraj se z novimi življenskimi cilji. SREČNO !!!

Vodnarka

Kako te lahko ljubezen moža duši? To je ja največ kar lahko dobiš…če ga ljubiš, seveda. Ali si ga sploh kdaj ljubila? Kaj pa, če je ljubosumen, ker čuti, da ga ne ljubiš?

hy
ljubosumje? hmmm
to bi bil že lahko povod za ločitev .ljubezni pa ni nikoli preveč seveda če veš kaj je ljubezen in tom nima nikakršne veze z ljubosumjem .taka = ljubezen = pa je zahteva da se nekdo obnaša po željah drugega teh želja je pa na svetu že tako ali tako dovolj nasvet kaj storiti pa boš morala najti sama če želiš pravi nasvet
lp

Ja, za ločitev lahko poskrbiš pri odvetniku; tudi notar bi to lahko storil. Je nekaj parametrov o katerih se morata dogovoriti, vendar je vsa ta procedura vse prej kot lahka, še posebno če moraš prej seznaniti moža o tem, ter otroke. Predpostavljam, da mož o tej tvoji nameri nič ne ve.

Vendar ti pred to tvojo odločitvijo o ločitvi predlagam, da raje poskusita živeti vsaj pol leta ločeno. Tako boš imela ti bolj jasno sliko o tvojem “bodočem” življenju. Tudi mož bo po vsej verjetnosti dobil bolj jasno sliko kaj te tako obremenjuje pri njemu. Skratka več časa za oba, za misli, vsak posebej.

Veliko sreče obema.
Tissa

Pozdravljena,

tudi jaz sem pred kratkim šla skozi nekaj podobnega. Po skoraj 20 letih zakona. Že pred letom in pol se je začelo in to tako, da so me klicali iz šole kaj je z mojo hčerjo narobe. Takrat mi je psihologinja h kateri sva s hčerko šli na razgovor rekla: “Ko se boste trdno odločili za ločitev, boste tudi znali povedati.” In res je tako! Odločitev je v meni še precej časa dozorevala, veliko sem se o tem pogovarjala s hčerama (17 in 19 let), ko pa je končno dozorela sem tudi možu povedala.
Zdaj je postopek v toku, živiva vsak v svoji sobi v hiši in živiva vsak svoje življenje. Grožnje, da ne bom znala sama nič narediti so se izkazale za popolnoma zgrešene. Gre mi, imam družbo, delo, lepe odnose s hčerama. Tudi z njim se še vedno kaj pogovorim, čeprav je pogovor včasih prijeten, so tudi dnevi polni gneva in mi reče vse kar mu pade na pamet. In, verjemi, ni prijetno.
Ampak, življenje teče dalje in vsak dan je treba jemati kot dragocenost in ga kar najlepše preživeti!

Glavo pokonci in stori tisto, kar moraš, ZASE!!!

Hvala vsem in vsakemu posebej. Vidim, da je tudi pogledov na zakon, ljubezen, spostovanje.. toliko kolikor je ljudi.. Vsekakor se mi zdi najboljsa ideja ta, da z nekom pocasi prekines stike, sem ze o tej varianti razmisljala, da bi si uredila svojo sobo in se takole vsaj malo ali pa vsa umaknila od njega. Nisem za variante, kjer na vrat na nos napravis nekaj, to dokazuje tudi, da ze vec kot dve leti o tem razmisljam.. In verjetno čuti moje misli..

Hvala se enkrat…